Nasilje je vrsta interakcije med posamezniki ali skupinami, prisotnimi v živalskem kraljestvu, s katerimi žival ali skupina živali namerno povzroča škodo ali vsiljuje situacijo drugi ali drugim živalim. Obstajajo različne vrste nasilja, vključno s telesno zlorabo, psihično zlorabo in spolno zlorabo. Njegovi vzroki so lahko različni, kar je odvisno od različnih situacij. Gre za namerno vedenje, ki povzroča ali lahko povzroči fizično ali psihično škodo drugim bitjem in je povezano, čeprav ne nujno, s fizično agresijo. Nekatere oblike nasilja se po zakonu ali v družbi kaznujejo in so lahko opredeljene kot kaznivo dejanje. Različne družbe uporabljajo različne standarde sprejemljivosti in kaznovanja različnih oblik nasilja. Nasilen posameznik se uveljavlja s silo.
V državno organiziranih človeških družbah je za nasilje značilna intervencija države kot monopolne institucije nasilja in se kaže kot oblika zelo raznolikih družbenih konfliktov različnih predznakov, kot so vojna, genocid, kriminal, državni terorizem, terorizem, legitimna obramba, nasilje na podlagi spola, nasilje znotraj družine, zloraba otrok, odpor proti zatiranju, suženjstvo, zapori, dvoboji in boji, nekateri športi in borilne veščine, okrutnost do živali idr. Amalio Blanco, «Los cimientos de la violencia», Mente y cerebro, 49, 2001, str. 9–15 (10). Galtung, Johan (1995) Investigaciones teóricas. Sociedad y cultura contemporáneas. Madrid: Tecnos. Vendar nekatere človeške družbe in skupnosti zunaj nacionalne države, kot so staroselska ljudstva, ali ki jih urejajo figura rabe in običaji, prav tako trpijo nasilje države ali držav na podobne ali posebne načine, tudi če se te družbe oz. ljudje ne dojemajo kot del naroda.
Svetovna zdravstvena organizacija s perspektive človeškega zdravja opredeljuje nasilje na naslednji način: Povzroča se lahko z dejanji in besedo, pa tudi z molkom in neukrepanjem, etika, morala in pravo pa ga vrednotijo negativno, tudi v primerih, ko se lahko šteje za legitimno. Nasilje je lahko napadalno ali obrambno (uporabljata se tudi pojma proaktivnega in reaktivnega nasilja), pri čemer to omogoča etično upravičevanje načina z razlogi, kot sta legitimna obramba in pravica do upora proti zatiranju.
Etimologija sličica|Ocena števila potencialno izgubljenih let zaradi fizičnega nasilja na 100.000 prebivalcevleta 2004. sličica| Trikotnik nasilja Johana Galtunga: Nasilje je ledena gora, od katere je viden samo delček. sličica| Kajn ubije Abela (slika iz XV. stoletja) Izraz v slovenščini izhaja iz praslovanskega izraza za silo v starocerkveni slovanščini oz. praslovanščini. Izvor besede je povezan z besedo síla, ki v tem kontekstu pomeni »sila« ali »moč«. Ta beseda izhaja iz indoevropskega korena *sēi̯-, ki se nanaša na koncept naprezanja, pritiskanja ali sile. Beseda síla se je razširila in ohranila svoj pomen v različnih slovanskih jezikih, kot so ruski, češki, srbski in hrvaški. Ustreza latinskemu samostalniku violencia, ki izhaja iz pridevnika violents, -entis, kar je pomenilo »buren«, »besen«. Ta izvira iz latinskega samostalnika vis (»sila«, »moč«, »krepkost«).Cf. myetymology.com, «Etymology of the Latin word violentia»
Nasilje je bilo že od davnih časov povezano z idejo o fizični sili in moči. Rimljani so to silo imenovali vīs, moč, ki omogoča, da volja enega prevlada nad voljo drugega. Vis tempestatis se v latinščini imenuje »moč nevihte«. V Justinijanovem zakoniku je govora o »višji sili, ki se ji ni mogoče upreti« (vis magna cui resisti non potest), pravnem konceptu višje sile.
Dodati je treba, da vīs, latinska beseda, iz katere je nastala ta družina besed, izhaja iz prazgodovinskega indoevropskega korena wei-, »življenjska sila«.
Pojem sličica|Risba iz Goyevega Madridskega albuma, ustvarjenega med letoma 1796 in 1797, ki prikazuje prizor nasilja med intimnima partnerjema Nasilje je uporaba sile (fizične ali psihične) s strani nasilneža ali agresorja za dosego ciljev, ki so v nasprotju z voljo žrtve. Usmerjeno je lahko proti ljudem, pa tudi proti živalim (krutost do živali), rastlinam, umetniškim ali verskim predmetom (ikonoklazem) ter naravnim ali okoljskim danostim (onesnaževanje okolja). Spodbudijo ga lahko različni dražljaji, kaže pa se lahko na več načinov, pogosto povezanih s poniževanjem, grožnjami, zavračanjem, nadlegovanjem ali verbalno, čustveno, moralno ali fizično agresijo. Posledica je lahko in je skoraj v vseh primerih poškodba ali delno ali popolno uničenje človeka ali skupine, živali ali naravne vrste ali predmetov, dobrin in lastnine, ki je redko lastna, pogosteje pa tuja ali skupna.
Poleg fizičnega nasilja je treba omeniti tudi čustveno nasilje, ki je samostojno ali pridruženo, odvisno od narave agresije. Je škoda v obliki nezaupanja ali strahu, na kateri se gradijo nekateri nezdravi medsebojni odnosi, in je izvor težav v skupinskih odnosih v oblikah kot so polarizacija, zamera, sovraštvo idr. Socialna omrežja v sodobni tehnološki družbi to skrivajo, prikrivajo in promovirajo.sličica|Galtungov trikotnik (teorija in praksa) Drugi vidik nasilja, ki ga je treba upoštevati, je, da ni nujno nekaj dokončnega in potrjenega. Lahko se kaže tudi kot latentna, dolgotrajna in stalna grožnja, ki povzroča hudo psihološko škodo tistim, ki ga trpijo, ter negativne posledice za družbo. Nasilje ima namreč tudi družbeno komponento. Stilizacija nasilja pomeni estetizacijo nasilja v različnih oblikah umetnosti, kulture in medijev. Po drugi strani se lahko nasilje, kadar je izraz nekega družbenega konflikta, pojavi spontano brez skrbnega predhodnega načrtovanja. Nasilje je lahko tudi prikrito ali odkrito, strukturno ali individualno.
Izvor Nasilje, ki ga povzročajo ljudje, proučujejo že od antike. Obstajata dve sodobni teoriji o evolucijski prednosti, prevladujoča hipoteza o lovcu ter hipoteza o opici ubijalki Raymonda Darta in Roberta Ardreyja. Toda z vidika kulturne antropologije je vsaj za antropologa Renéja Girarda (Nasilje in sveto, 1972) nasilje posledica procesa družbene mimeze, ki se na koncu preobrazi v poganski mit. Povzroča ga želja, ki ni usmerjena k dobremu, ampak k temu, kar si drugi želi in kar ima lahko samo eden, ker ni deljivo. Ima torej tri elemente: prvega, drugega in tisto, kar drugi želi. Razvoj te želje v želji vseh proti vsem se konča z uničenjem tega tretjega elementa, da bi rešili družbo in tisto, kar si lahko delimo. To ustvarja rivalstvo, tekmovalnost ali zavist ter škodljivo nasilje, ki se ga lahko družba osvobodi samo z uporabo tako imenovanega grešnega kozla ali po krivem obtožene nedolžne žrtve, ki se nato pobožanstvi ali mitologizira, da se prikrije nasilen družbeni in politični temelj skupnosti. Spravno žrtvovanje je nasilni temelj vseh družbeno-politično usmerjenih poganskih religij, vendar se v primeru krščanstva ta temelj obrne z ljubeznijo in samožrtovanjem: to ne zavzema več perspektive družbe, ampak perspektivo žrtvovane žrtve: je religija brez nasilja.
Girard predlaga branje Sofoklejevega Kralja Ojdipa iz te hermenevtične perspektive. Tebanska nesreča je predstavljena s kugo (ki je po predlagani razlagi simbol vzajemnega nasilja, prežemajočega družbo kot celoto), vendar se krivda prenese na individualizirane napake (očetomor in incest) Ojdipa, spremenjenega v grešnega kozla. Kreont in Tirezija imata vlogo obtožnikov; njun uspeh vodi k prehodu iz bellum omnium contra omnes v vsi proti enemu, pri čemer poenotenje sovraštva obnovi skupnostne vezi in s tem omogoča izognitev anomiji, ki bi nastala zaradi splošnega spopada.Cf. J. A. Sucasas, op. cit., str. 142.
Girard posploši mehanizem viktimizacije: ta ni samo temelj religije, temveč iz njega izhajajo proces počlovečenja, kultura in institucije; vsi miti naj bi vsebovali prikrito ustanovno linčanje. Ta mračni sklep potrjujejo rezultati performansa Marine Abramović Ritem 0.
Tipologije sličica|Nasilje, predstavljeno v gledališču Po Johanu Galtungu obstajajo različne vrste nasilja: neposredno, strukturno in kulturno. Lahko je usmerjeno proti drugim, lahko pa tudi proti samemu sebi (samopoškodovanje, samomor). Poleg tega se kot nasilje šteje vsaka oblika, ki škoduje ali bi lahko škodila dostojanstvu, časti, integriteti ali svobodi ljudi. Pojavi se lahko v skoraj vsakem okolju: v paru, družini, šoli, službi, skupnosti ali ustanovah in lahko na koncu privede do smrti. Nasilje je lahko:
Telesno . Kadar je usmerjeno proti telesu drugih ljudi, živali ali stvari. Čustveno ali psihološko. Ko prizadene čustva ali ko se osebo ali družbeni sektor družbeno ali psihološko stigmatizira. Intelektualno. Kadar se posamezniku ali skupnosti namerno laže ali ga (jo) zavaja (postresnica), zaradi česar je slednje še posebej težko odkriti, pogosto pa vodi v druge oblike nasilja (njegove najpogostejše zgodovinske oblike so izključujoča ideologija – politična ali verska, cenzura, indoktrinacija, rasizem, neprimerno oglaševanje, načrtno zastarevanje, namerna manipulacija z informacijami (na primer ko skupine pritiska orkestrirajo postresnične ali demonizacijske kampanje proti ukrepom, ki naj bi bili koristni za družbo).
Intelektualno nasilje je morda zato dolgoročno najbolj nevarno in lahko vodi celo v genocid. Druge oblike intelektualnega nasilja so površinske, ko prikrivanje z različnimi strategijami preoblikovanja tržne znamke, npr. tako imenovanim »pranje obraza« (rožnato zavajanje, vijoličasto zavajanje, rdeče zavajanje, zeleno zavajanje idr.).
Vrste nasilja (in njihove opredelitve) se razlikujejo po času, kraju, medijih, kulturah, pravnih sistemih, različnem družbenem in tehničnem razvoju idr. Proučevati pa jih je mogoče tudi glede na vrsto ljudi, proti katerim je usmerjena agresija (viktimologija).
Družbeno nasilje Socialno nasilje ima številne oblike, toda ena najbolj znanih in raziskanih je stigmatizacija. Erving Goffman definira družbeno stigmo kot proces, v katerem reakcija drugih pokvari »normalno identiteto«, in prepoznava tri oblike stigme:
Kordizem ali mentalizem z vsiljevanjem medicinske diagnoze duševne motnje (ali izkušnje z motnjo). Vrsta deformacije ali neželene diferenciacije. Povezanost z določeno raso, prepričanjem ali vero (ali pomanjkanje tega).Goffman E. 1990. Stigma: Notes On The Management of Spoiled IdentityPenguin Group, London, England.
Po Goffmanu lahko družbene stigme povzročijo, čemur pravi institucionalizacija v zaporih ali psihiatričnih bolnišnicah. Predmet družbene stigme so v številnih družbeno-političnih kontekstih in številnih delih sveta duševne motnje, telesna prizadetost, debelost, nezakonski otrok, spolna usmerjenost, spolna identiteta, barva in ten kože, narodnost,Jopling WH. Leprosy Stigma. Lepr Rev 62,1-12,1991 navajanje določene etnične pripadnosti ali življenje v okolju z visoko stopnjo kriminala. Dojemanje ali pripisovanje tega, kaj je prav in narobe ter kaj se lahko kriminalizira (s strani posameznika ali družbe), prinaša močno družbeno stigmo. Kot življenje zunaj norme ali anomija se pogosto dojema tudi življenje v okoljih z visoko stopnjo kriminala.
Stigmatizirani ljudje so izobčeni, razvrednoteni, zavrnjeni in zaničevani. Doživljajo diskriminacijo, žalitve, napade in celo umore; tisti, ki se dojemajo kot pripadniki stigmatizirane skupine (ne glede na to, ali so ali ne), pa duševno stisko.Heatherton, Kleck, Hebl & Hull, The Social Psychology of Stigma, The Guilford Press, 2000.