Škotsko višavje (; , ) ali preprosto Višavje je zgodovinska regija Škotske poznega srednjega veka v moderno obdobje, ko je nižinski škotski jezik nadomestil škotsko gelščino v večini nižavja. Izraz se uporablja tudi za območje severno in zahodno od preloma Highland Boundary Fault, čeprav točne meje niso jasno določene, zlasti na vzhodu. Great Glen deli pogorje Grampian na jugovzhodu od severozahodnega višavja. Škotsko gelsko ime A' Ghàidhealtachd dobesedno pomeni 'kraj Gelov' in tradicionalno, z vidika gelskega govorca, vključuje tako zahodne otoke kot višavje.
Območje je zelo redko poseljeno, s številnimi gorskimi verigami, ki prevladujejo v regiji, in vključuje najvišjo goro na Britanskem otočju, Ben Nevis. V 18. in zgodnjem 19. stoletju se je prebivalstvo v višavju povečalo na okoli 300.000, toda od ok. leta 1841 in naslednjih 160 let je naravni prirast prebivalstva presegel izseljevanje (večinoma v Kanado, ZDA, Avstralijo in Novo Zelandijo ter preseljevanje v industrijska mesta Škotske in Anglije. Območje je danes eno najbolj redko poseljenih v Evropi. Pri 9,1/km² leta 2012 je gostota prebivalstva v višavju in na otokih manjša od ene sedmine celotne Škotske.
Highland Council je upravni organ za večji del Highlands - Višavja - z upravnim središčem v Invernessu. Vendar Highlands vključuje tudi dele občinskih območij Aberdeenshire, Angus, Argyll in Bute, Moray, North Ayrshire, Perth in Kinross, Stirling in West Dunbartonshire.
Škotsko višavje je edino območje na Britanskem otočju, ki ima biom tajge, saj ima koncentrirane populacije gozda navadnega bora (glej Kaledonski gozd). Je najbolj gorat del Združenega kraljestva.
Zgodovina Kultura
Med 15. stoletjem in sredino 20. stoletja se je območje jezikovno razlikovalo od večine Nižavja. V škotski gelščini je regija znana kot Gàidhealtachd, ker je bil tradicionalno gelsko govoreči del Škotske, čeprav je jezik zdaj večinoma omejen na Hebride. Izrazi se včasih uporabljajo izmenično, vendar imajo v svojih jezikih različne pomene. Škotska angleščina (v svoji višavski obliki) je danes prevladujoči jezik tega območja, čeprav je na višavsko angleščino v veliki meri vplival gelski govor. Zgodovinsko gledano je 'višavska črta' razlikovala obe škotski kulturi. Medtem ko je črta Highland v veliki meri sledila geografiji Grampijev na jugu, se je nadaljevala na severu in odrezala severovzhodna območja, to je vzhodni Caithness, Orkney in Shetland, od bolj gelskega višavja in Hebridov.
Zgodovinsko gledano je bila glavna družbena enota v višavju klan. Škotski kralji, zlasti Jakob VI., so klane videli kot izziv svoji oblasti; na višavje so mnogi gledali kot na brezpravno regijo. Škoti iz Nižine so na Gorjane gledali kot na nazadnjaške in bolj 'Irce'. Višavje je veljalo za prelivanje gelske Irske. To razliko so naredili tako, da so ločili germansko 'škotsko' angleščino in gelščino, tako da so jo preimenovali v Erse v igri na Eire. Po Zvezi kron je imel Jakob VI. vojaško moč, da je podprl vse poskuse uvedbe nadzora. Rezultat je bil leta 1609 Statut Ione, ki je začel proces vključevanja voditeljev klanov v škotsko družbo. Postopne spremembe so se nadaljevale v 19. stoletju, saj so poglavarji klanov manj razmišljali o sebi kot o patriarhalnih voditeljih svojega ljudstva in bolj kot o trgovskih veleposestnikih. Prvi učinek na člane klanov, ki so bili njihovi najemniki, je bila sprememba plačevanja najemnin v denarju in ne v naravi. Kasneje so se najemnine povečale, saj so višavski posestniki želeli povečati svoj dohodek. Temu je večinoma v obdobju 1760–1850 sledilo izboljšanje kmetijstva, ki je pogosto (zlasti v Zahodnem višavju) vključevalo izselitev prebivalstva, da bi naredili prostor za velike ovčje farme. Razseljeni najemniki so bili med tem nastanjeni v kroparskih skupnostih. Posebej niso bile namenjene zagotavljanju vseh potreb svojih lastnikov; od njih se je pričakovalo, da bodo delali v drugih panogah, kot sta nabiranje alg in ribištvo. Kroparji so se v veliki meri zanašali na sezonsko migrantsko delo, zlasti v Nižavju. To je spodbudilo učenje angleščine, ki so jo mnogi podeželski govorci gelščine videli kot bistven »jezik dela«.
Starejše zgodovinopisje propad rodovnega sistema pripisuje posledicam jakobitskih uporov. Zgodovinarji menijo, da je to zdaj manj vplivno. Po jakobitskem uporu leta 1745 je britanska vlada sprejela vrsto zakonov, da bi poskušala zatreti klanski sistem, vključno s prepovedjo nošenja orožja in tartana ter omejitvami dejavnosti Škotske škofovske cerkve. Večina te zakonodaje je bila preklicana do konca 18. stoletja, ko je jakobitska grožnja popustila. Kmalu je prišlo do rehabilitacije višavske kulture. Tartan je bil sprejet za višavske polke v britanski vojski, ki so se jim revni višavci v velikem številu pridružili v dobi revolucionarne in napoleonske vojne (1790–1815). Tartan so večinoma opustili navadni ljudje v regiji, toda v 1820-ih so tartan in kilt prevzeli člani družbene elite, ne samo na Škotskem, ampak po vsej Evropi. Mednarodno navdušenje nad tartanom in idealiziranjem romantiziranega višavja je sprožil Ossianov cikel in še bolj popularizirala dela Walterja Scotta. Njegova 'uprizoritev' obiska kralja Jurija IV. na Škotskem leta 1822 in kraljevo nošenje tartana je povzročilo velik porast povpraševanja po kiltih in tartanih, ki ga škotska volnena industrija ni mogla zadovoljiti. Tartani posameznih klanov so bili v tem obdobju večinoma označeni in so postali glavni simbol škotske identitete. Ta Highlandizem, s katerim je bila vsa Škotska identificirana s kulturo Višavja, je bil utrjen z zanimanjem kraljice Viktorije za državo, njenim sprejetjem gradu Balmorala kot glavnega kraljevega zatočišča in njenim zanimanjem za tartenry.
Gospodarstvo Ponavljajoča se lakota je prizadela Višavje večji del njegove zgodovine, s pomembnimi primeri vse do leta 1817 v Vzhodnem višavju in zgodnjih 1850-ih na zahodu. V 18. stoletju se je v regiji razvila trgovina s črnim govedom za nižavske trge, to pa je bilo izravnano z uvozom moke na to območje. Ta trgovina je bila v veliki meri odvisna od zagotavljanja zadostne količine hrane in velja za bistveni predpogoj za rast prebivalstva, ki se je začela v 18. stoletju. Večini Višavja, zlasti na severu in zahodu, je primanjkovalo obdelovalne zemlje, ki je bila bistvenega pomena za mešano komunalno kmetovanje, ki je obstajalo, preden so v regijo uvedli kmetijske izboljšave. Med letoma 1760 in 1830 je prišlo do znatne trgovine z nelicenciranim viskijem, ki je bil destilirano v Višavju. Nižavske destilarne (ki se niso mogle izogniti visoki obdavčitvi tega izdelka) so se pritoževale, da viski iz Višavja predstavlja več kot polovico trga. Razvoj trgovine z živino se jemlje kot dokaz, da Highlands pred izboljšavami ni bil nespremenljiv sistem, ampak je izkoriščal gospodarske priložnosti, ki so se pojavile. Nezakonita trgovina z viskijem dokazuje podjetniško sposobnost kmečkih razredov.
Izboljšava kmetijstva je dosegla Višavje večinoma v obdobju od 1760 do 1850. Kmetijski svetovalci, geodeti in drugi, ki so bili izobraženi v razmišljanju Adama Smitha, so radi udejanjali nove zamisli, ki so jih učili na škotskih univerzah. lastniki zemljišč v Višavju, med katerimi so bili mnogi obremenjeni s kroničnimi dolgovi in so bili na splošno dojemljivi za nasvete, ki so jih ponudili, in si želeli povečati dohodek iz svoje zemlje. Na vzhodu in jugu je bila posledična sprememba podobna tisti v nižinah, z ustvarjanje večjih kmetij z enimi najemniki, ograjevanje starih vrtalnih polj, uvedba novih poljščin (kot je repa), izsuševanje zemljišč in kot posledica vsega tega izselitev številnih najemnikov kot del čiščenja Highlanda in cottars. Nekateri od prepuščenih so se zaposlili na novih, večjih kmetijah, drugi so se preselili v dostopna mesta Nižavja.
Na zahodu in severu so deložirani najemniki običajno dobili najem v novoustanovljenih kmetijskih skupnostih, medtem ko so njihova nekdanja gospodarstva spremenili v velike ovčje farme. Ovčerejci so lahko plačevali bistveno višje najemnine kot kmetje, ki so bili upravljani. Velikost vsakega posestva je bila omejena, tako da so si najemniki morali poiskati delo drugje. Glavni alternativi sta bila ribolov in industrija alg. Lastniki so prevzeli nadzor nad obalami alg, odšteli plače svojih najemnikov od dolgovane najemnine in obdržali velike dobičke, ki bi jih lahko zaslužili z visokimi cenami predelanih proizvodov med Napoleonovimi vojnami.
Ko so se napoleonske vojne končale leta 1815, je višavsko industrijo prizadela vrnitev k mirnodobnemu gospodarstvu. Cena črnega goveda je padla in se med letoma 1810 in 1830 skoraj prepolovila. Cene alg so dosegle vrhunec leta 1810, vendar so se znižale z 9 funtov na tono leta 1823 na 313 funtov 4 dni na tono leta 1828. Močno so bile prizadete tudi cene volne.: 370–71 To je poslabšalo finančne težave z dolgovi obremenjenih najemodajalcev. . Nato je leta 1846 v višavje prispela krompirjeva plesen, ki je uničila osnovni pridelek za preživetje prenaseljenih kmetijskih skupnosti. Ko je nastopila lakota, je vlada najemodajalcem dala jasno vedeti, da je njihova odgovornost, da svojim najemnikom zagotovijo pomoč zaradi lakote. Posledica gospodarske recesije je bila, da je bil v prvi polovici 19. stoletja prodan velik delež višavskih posesti. T. M. Devine poudarja, da je bilo v regiji, ki jo je krompirjeva lakota najbolj prizadela, do leta 1846 70 odstotkov lastnikov zemljišč novih kupcev, ki pred letom 1800 niso imeli posesti v Highlandu. Več zemljiških gospodov je bilo prisiljenih prodati zaradi stroškov pomoči zaradi lakote. Tisti, ki so bili zaščiteni pred najhujšo krizo, so bili tisti z velikim dohodkom od najemnin ovčjih farm.: 93–95 Državna posojila so bila na voljo za drenažna dela, gradnjo cest in druge izboljšave, številni krošnjarji pa so postali začasni migranti – vzeli so delo v Nižinah. Ko je leta 1856 prenehala krompirjeva lakota, je to vzpostavilo vzorec obsežnejšega dela stran od višavja.
Neenaka koncentracija zemljiške lastnine je ostala čustvena in kontroverzna tema, ki je bila izjemnega pomena za višavsko gospodarstvo in je sčasoma postala temelj liberalnega radikalizma. Revni krošnjarji so bili politično nemočni in mnogi med njimi so se obrnili k veri. Sprejeli so ljudsko usmerjeno, goreče evangeličansko prezbiterijansko oživitev po letu 1800. Večina se je po letu 1843 pridružila odcepljeni »Svobodni cerkvi«. To evangeličansko gibanje so vodili laični pridigarji, ki so sami prihajali iz nižjih slojev in katerih pridiganje je bilo implicitno kritično do ustaljenega reda. Verska sprememba je okrepila krošnjarje in jih ločila od zemljiških gospodov; pomagalo jim je pripraviti njihov uspešen in nasilen izziv zemljiškim gospodom v 1880-ih prek Highland Land League.
Nasilje je izbruhnilo, začelo pa se je na otoku Skye, ko so posestniki v Višavju izkrčili svoja zemljišča za parke za ovce in jelene. Utišalo se je, ko je vskočila vlada, ki je leta 1886 sprejela Zakon o posestvih Crofters' Holdings (Škotska), da bi znižala najemnine, zagotovila stalnost posesti in razdelila velika posestva, da bi zagotovila posestva za brezdomce. To je bilo v nasprotju z irsko kopensko vojno, ki je potekala istočasno, kjer so bili Irci močno politizirani zaradi korenin v irskem nacionalizmu, medtem ko so bile politične razsežnosti omejene. Leta 1885 so bili v parlament izvoljeni trije kandidati Independent Crofter, ki je prisluhnil njihovim prošnjam. Rezultati so vključevali eksplicitno varnost za škotske male lastnike v "krofting okrožjih"; zakonita pravica do zapuščine najemnin potomcem; in ustanovitev kroparske komisije. Crofters kot politično gibanje je izginilo do leta 1892, liberalna stranka pa je dobila njihove glasove.
Proizvodnja viskija