City of London, tudi Londonski City, na splošno imenovan preprosto City, je mesto, tradicionalna grofija in lokalno vladno okrožje, ki vsebuje starodavno središče in sestavlja, poleg Canary Wharfa, glavno osrednje poslovno okrožje (CBD) Londona in eno vodilnih svetovnih finančnih središč. Predstavljal je večino Londona od poselitve Rimljanov v 1. stoletju našega štetja do srednjega veka, vendar je sodobno območje, imenovano London, od takrat zraslo daleč čez mejo londonskega Cityja. City je zdaj le majhen del metropole širšega Londona, čeprav ostaja pomemben del osrednjega Londona. Upravno City of London ni eno od londonskih okrožij, status je rezerviran za ostalih 32 okrožij (vključno z edinim drugim mestom v širšem Londonu, City of Westminster). Je tudi ločena tradicionalna grofija, saj je enklava, obdana z velikim Londonom, in je najmanjša tradicionalna grofija v Angliji.
City of London je pogovorno znano kot Square Mile, saj obsega 1,12 kvadratnih milj (716,80 hektarjev; 2,90 km²). Izraza City in Square Mile se pogosto uporabljata kot metonima za industrijo trgovanja in finančnih storitev v Združenem kraljestvu, ki nadaljujejo opazno zgodovino, saj so večinoma s sedežem v mestu. Ime London se zdaj običajno uporablja za veliko širše območje kot samo za mesto. London največkrat označuje obsežno londonsko metropolo ali 32 okrožij Greater London boroughs, poleg samega londonskega Cityja.
Lokalna oblast mesta, in sicer City of London Corporation, je edinstvena v Združenem kraljestvu in ima nekaj nenavadnih odgovornosti za lokalni svet, kot je policijska uprava. Nenavadno je tudi, da ima odgovornosti in lastništvo zunaj svojih meja, npr. Hampstead Heath. Korporacijo vodi lordski župan londonskega Cityja (urad, ločen od londonskega župana in veliko starejši od njega). Župan od novembra 2023 je Michael Mainelli. Mesto sestavlja 25 oddelkov z upravo v zgodovinskem Guildhallu. Druge zgodovinske znamenitosti so stolnica sv. Pavla, Kraljeva borza, Mansion House, Old Bailey in tržnico Smithfield. Čeprav ni v mestu, je sosednji Londonski Tower, zgrajen za prevlado nad mestom, del njegovega starega obrambnega oboda. Mesto je odgovorno za pet mostov v svoji vlogi skrbnika Bridge House Estates: most Blackfriars, Most tisočletja, most Southwark, Londonski most in Tower Bridge.
Mesto je pomembno poslovno in finančno središče, kjer imata sedež Bank of England in Londonska borza. Skozi 19. stoletje je bilo mesto glavno svetovno poslovno središče in je še vedno glavno stičišče podjetij. London je bil na drugem mestu (za New Yorkom) v indeksu globalnih finančnih centrov, objavljenem leta 2022. Zavarovalniški sektor je na vzhodni strani mesta, okoli stavbe Lloyd's. Od približno 1980-ih obstaja sekundarno finančno okrožje zunaj mesta, v Canary Wharfu, 4 km vzhodno. Pravni poklic je glavni sestavni del severne in zahodne strani mesta, zlasti na območjih Temple in Chancery Lane, kjer sta Inns of Court, od katerih sta dve – Inner Temple in Middle Temple – znotraj meja City of London.
Mesto ima 8583 stalnih prebivalcev glede na številke popisa leta 2021,UK Census (2021). "2021 Census Area Profile – City of London (E09000001)". Nomis. Office for National Statistics. Retrieved 30 January 2024. vendar je tam zaposlenih več kot 500.000 (od leta 2019) in nekatere ocene kažejo, da je število delavcev v mestu več kot 1 milijon. Približno tri četrtine delovnih mest v City of London je v sektorju finančnih, poklicnih in povezanih poslovnih storitev.
Zgodovina Izvor
Rimske legije so okoli leta 43 našega štetja na sedanjem mestu City od London ustanovile naselbino, imenovano Londinium. Most čez reko Temzo je mesto spremenil v cestno povezavo in glavno pristanišče, ki je služilo kot glavno trgovsko središče v Rimski Britaniji do opustitve v 5. stoletju. Arheologinja Leslie Wallace ugotavlja, da ker obsežna arheološka izkopavanja niso odkrila nobenih znakov pomembne predrimske prisotnosti, so »argumenti za čisto rimsko ustanovitev Londona zdaj običajni in nesporni«.
Na svojem vrhuncu je imelo rimsko mesto približno 45.000–60.000 prebivalcev. Londinium je bil etnično raznoliko mesto s prebivalci iz vsega Rimskega cesarstva, vključno z domačini Briti, celinske Evrope, Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Rimljani so zgradili londonski zid med letoma 190 in 225 n. št. Meje rimskega mesta so bile podobne mejam današnjega londonskega Cityju, čeprav se mesto razteza bolj zahodno kot Londiniumovega Ludgate in Temza ni bila izkopana in tako široka kot je danes, z obalo Londiniuma nekoliko severno od sedanje obale mesta. Rimljani so zgradili most čez reko že leta 50 našega štetja v bližini današnjega Londonskega mostu.
Zaton V času, ko je bil zgrajen londonski zid, je bila bogastvo mesta v zatonu, soočeno pa je bilo s kugo in požari. Rimsko cesarstvo je vstopilo v dolgo obdobje nestabilnosti in zatona, vključno s karauzijskim uporom v Veliki Britaniji. V 3. in 4. stoletju so mesto napadli Pikti, Škoti in Sasi. Upad se je nadaljeval, tako za Londinium kot za cesarstvo, in leta 410 n. št. so se Rimljani popolnoma umaknili iz Britanije. Številne rimske javne stavbe v Londiniumu so do tega časa propadle in se niso uporabljale, postopoma po uradnem umiku pa je mesto postalo skoraj (če ne, včasih povsem) nenaseljeno. Trgovsko in prebivalstveno središče se je preselilo iz obzidanega Londiniuma v Lundenwic ('londonska tržnica'), naselje na zahodu, približno v današnjem območju Strand/Aldwych/Covent Garden.
Anglosaška obnova V času anglosaške heptarhije je območje Londona prišlo izmenično pod kraljestva Essex, Mercia in kasneje Wessex, čeprav je bilo od sredine 8. stoletja pogosto ogroženo zaradi napadov različnih skupin, vključno z Vikingi.
Beda Častitljivi zapisuje, da je leta 604 sv. Avguštin Canterburyjski posvetil Melita za prvega škofa v anglosaškem kraljestvu Vzhodnih Sasov in njihovega kralja Seberhta. Seberhtov stric in vladar, Ethelberht, kralj Kenta, je v Londonu zgradil cerkev, posvečeno svetemu Pavlu, kot sedež novega škofa. Domneva se, čeprav ni dokazano, da je ta prva anglosaška stolnica stala na istem mestu kot kasnejša srednjeveška in sedanja stolnica.
Alfred Veliki, kralj Wessexa, je zasedel in začel ponovno naseljevati staro rimsko obzidano območje leta 886 in zanj imenoval svojega zeta grofa Ethelreda Mercijskega kot del njihove ponovne osvojitve delov Anglije, ki so jih zasedli Vikingi. Prenovljena anglosaška naselbina je bila znana kot Lundenburh (»londonska utrdba«, okrožje). Zgodovinar Asser je dejal, da je »Alfred, kralj Anglosasov, čudovito obnovil mesto London ... in ga znova naredil primernega za bivanje«.Asser's Life of King Alfred, ch. 83, trans. Simon Keynes and Michael Lapidge, Alfred the Great: Asser's Life of King Alfred & Other Contemporary Sources (Penguin Classics) (1984), pp. 97–8. Alfredova 'obnova' je vključevala ponovno zasedbo in prenovo skoraj zapuščenega rimskega obzidanega mesta, gradnjo nabrežij ob Temzi in postavitev novega načrta mestnih ulic.Alan Vince, Saxon London: An Archaeological Investigation, The Archaeology of London series (1990).
Alfredov prevzem Londona in obnova starega rimskega mesta je bila prelomnica v zgodovini, ne le kot stalna ustanovitev londonskega Cityja, ampak tudi kot del združevalnega trenutka v zgodnji Angliji, ko je Wessex postal prevladujoče angleško kraljestvo in odganjanje (do neke mere) vikinške okupacije in napadov. Medtem ko sta bila London in pravzaprav Anglija pozneje podvržena nadaljnjim obdobjem vikinških in danskih napadov in okupacije, sta prevladala ustanovitev londonskega Cityja in angleškega kraljestva.London: The Biography, 2000, Peter Ackroyd, p. 33–35
V 10. stoletju je Ethelstan dovolil ustanovitev osmih kovnic v primerjavi s šestimi v njegovi prestolnici Winchester, kar kaže na bogastvo mesta. Londonski most, ki je propadel po rimski evakuaciji in opustitvi Londiniuma, so obnovili Sasi, vendar so ga občasno uničili vikinški napadi in nevihte.
Ko se je središče trgovine in prebivalstva preselilo nazaj znotraj starega rimskega obzidja, je bila starejša saška naselbina Lundenwic večinoma opuščena in je dobila ime Ealdwic ('stara naselbina'). Ime je danes ohranjeno kot Aldwych ('stara tržnica'), ime ulice in območja mesta Westminster med Westminstrom in londonskim Cityjem.
Srednjeveška doba
Po bitki pri Hastingsu je Viljem Osvajalec vkorakal v London in prišel do Southwarka, vendar mu ni uspelo priti čez Londonski most ali premagati Londončanov. Nazadnje je prečkal reko Temzo pri Wallingfordu in na poti ropal zemljo. Namesto da bi nadaljevali vojno, so se Edgar Etheling, Edwin iz Mercije in Morcar iz Northumbrije predali pri Berkhamstedu. Viljem je leta 1075 državljanom Londona podelil listino; mesto je bilo eden redkih primerov Angležev, ki so ohranili nekaj avtoritete. Mesto ni bilo zajeto v Domesday Book.
Viljem je okoli mesta zgradil tri gradove, da bi obdržal Londončane pokorne: Londonski Tower, ki je še vedno pomembna ustanova. Baynardov grad, ki ne obstaja več, ampak je dal ime mestnemu oddelku. Montfichetov stolp ali grad na hribu Ludgate, ki so ga v 13. stoletju razstavili in razprodali.
Okrog leta 1130 je Henrik I. Angleški določil šerifa ljudem v Londonu, skupaj z nadzorom nad grofijo Middlesex: to je pomenilo, da sta bili entiteti obravnavani upravno kot ena za obravnavo kriminala in ohranjanje miru (ne pa, da je bila grofija odvisna od mesta) do zakona o lokalni samoupravi iz leta 1888.Victoria County History: A history of the County of Middlesex: Vol 2 pp 15–60 paragraph 12, . Retrieved 2 April 2012 Do leta 1141 je veljalo, da celotno meščanstvo sestavlja eno samo skupnost. Iz te »komune« je nastala korporacija City of London in državljani so leta 1189 pridobili pravico, da s kraljevim soglasjem imenujejo župana, od leta 1215 pa neposredno volijo župana.
Od srednjeveških časov je bilo mesto sestavljeno iz 25 starodavnih oddelkov, vsakega je vodil odbornik, ki je predsedoval Wardmotes, ki še vedno potekajo vsaj enkrat letno. Pred tem je potekal tudi Folkmoot za celotno mesto, ki je potekal pri zunanjem križu stolnice sv. Pavla. Številni srednjeveški uradi in tradicije se nadaljujejo vse do danes in dokazujejo edinstveno naravo mesta in njegove korporacije.
Leta 1381 je London prizadel kmečki upor. Uporniki so zavzeli mesto in Londonski Tower, vendar se je upor končal, ko je bil med spopadom, v katerem je bil tudi župan William Walworth, ubit njegov vodja Wat Tyler. Leta 1450 so uporniške sile znova zasedle mesto med uporom Jacka Cadeja, preden so jih po krvavi bitki na Londonskem mostu pregnali Londončani. Leta 1550 je območje južno od Londonskega mostu v Southwarku prešlo pod nadzor mesta z ustanovitvijo oddelka Bridge Without.
Mesto je bilo ob številnih priložnostih hudo požgano, najhujše je bilo leta 1123 in v velikem požaru v Londonu leta 1666. Oba požara sta bila imenovana veliki požar. Po požaru leta 1666 je bilo izdelanih več načrtov za preoblikovanje mesta in njegovega uličnega vzorca v mesto v renesančnem slogu z načrtovanimi mestnimi bloki, trgi in bulvarji. Ti načrti skoraj v celoti niso bili sprejeti in srednjeveški ulični vzorec je ponovno vzniknil skoraj nedotaknjen.
Zgodnje novoveško obdobje V 1630-ih si je krona prizadevala, da bi korporacija mesta London razširila svojo pristojnost na okoliška območja. V tem, kar se včasih imenuje 'velika zavrnitev', je korporacija rekla ne kralju, kar deloma pojasnjuje njeno edinstveno vladno strukturo do danes.