V zgodovini Združenega kraljestva in Britanskega imperija je bilo viktorijansko obdobje vladavina kraljice Viktorije od 20. junija 1837 do njene smrti 22. januarja 1901. Včasih se uporabljajo nekoliko drugačne definicije. Obdobje je sledilo jurijanskemu obdobju in je bilo pred edvardijanskim obdobjem, njena kasnejša polovica pa se prekriva s prvim delom dobe Belle Époque celinske Evrope.
V Združenem kraljestvu so potekale različne liberalizirajoče politične reforme, vključno s širitvijo volilne pravice. Velika lakota je na začetku tega obdobja povzročila množične smrti na Irskem. Britanski imperij je imel relativno mirne odnose z drugimi velikimi silami. Sodeloval je v različnih vojaških spopadih predvsem proti manjšim silam. Britanski imperij se je v tem obdobju razširil in postal prevladujoča sila na svetu.
Viktorijanska družba je cenila visok standard osebnega vedenja v vseh delih družbe. Poudarek na morali je dal zagon družbenim reformam, vendar je tudi omejil svobodo nekaterih skupin. V tem obdobju se je blaginja povečala, vendar je bila izčrpavajoča podhranjenost še vedno prisotna. Pismenost in izobraževanje otrok sta v Veliki Britaniji prvič postala skoraj univerzalna. Medtem ko so bili narejeni nekateri poskusi izboljšanja življenjskih pogojev, so stanovanja v barakarskih naseljih in bolezni ostali resen problem.
V tem obdobju je prišlo do pomembnega znanstvenega in tehnološkega razvoja. Britanija je bila napredna zlasti v industriji in tehniki, nekoliko nerazvita v umetnosti in izobraževanju. Prebivalstvo Velike Britanije se je hitro povečevalo, na Irskem pa močno upadalo.
Terminologija in periodizacija V najstrožjem smislu viktorijanska doba zajema trajanje Viktorijine vladavine kot kraljice Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske, od njenega pristopa 20. junija 1837 – po smrti njenega strica Viljema IV. – do njene smrti 22. januarja. 1901, nakar jo je nasledil njen najstarejši sin Edvard VII. Britanski Njena vladavina je trajala 63 let in sedem mesecev, kar je daljše obdobje od vseh njenih predhodnikov. Izraz 'viktorijanski' je bil v sočasni rabi za opis dobe. Obdobje je bilo razumljeno tudi v širšem pomenu kot obdobje, ki je imelo občutljivost in značilnosti, ki se razlikujejo od obdobij, ki so mu sosednja in v tem primeru je včasih datirano, da se je začelo pred Viktorijinim pristopom - običajno s prehodom ali vznemirjenjem za (med 1830) Reform Act 1832, ki je uvedel obsežno spremembo volilnega sistema Anglije in Walesa. Definicije, ki nakazujejo posebno občutljivost ali politiko dobe, so prav tako ustvarile skepticizem glede vrednosti oznake 'viktorijanski', čeprav so obstajale tudi obrambe.
Michael Sadleir je vztrajal, da »v resnici viktorijansko obdobje sestavljajo tri obdobja in ne eno«. He distinguished early Victorianism—the socially and politically unsettled period from 1837 to 1850 Razlikoval je zgodnji viktorijanizem – družbeno in politično neurejeno obdobje od 1837 do 1850 – in pozni viktorijanizem (od 1880 dalje), z novimi valovi estetizma in imperializma, od viktorijanskega razcveta: sredi viktorijanstva, 1851 do 1879. Za zadnje obdobje je videl značilno mešanico blaginje, domače preudarnosti in samozadovoljstva – kar je G. M. Trevelyan imenoval »srednja viktorijanska desetletja tihe politike in bučne blaginje«.
Politična in diplomatska zgodovina Doma se je Britanija liberalizirala in postopoma razvila v demokracijo. Reformni zakon, ki je vnesel različne spremembe volilnega sistema, vključno s širitvijo volilne pravice, je bil sprejet leta 1832. Franšiza je bila znova razširjena z drugim reformnim zakonom leta 1867. Mesta so dobila večjo politično avtonomijo in delavsko gibanje je bilo legalizirano. Od leta 1845 do 1852 je velika lakota povzročila množično lakoto, bolezni in smrt na Irskem, kar je sprožilo obsežno izseljevanje. V odgovor na to so bili razveljavljeni koruzni zakoni. Po Britanskem imperiju je reforma vključevala hitro širitev, popolno odpravo suženjstva v afriških posestih in konec prevoza obsojencev v Avstralijo. Omejitve kolonialne trgovine so bile zrahljane in na nekaterih ozemljih je bila uvedena odgovorna (tj. delno avtonomna) vlada.
Skozi večino 19. stoletja je bila Britanija najmočnejša država na svetu. Obdobje od 1815 do 1914, znano kot Pax Britannica, je bil čas razmeroma miroljubnih odnosov med velikimi svetovnimi silami. To še posebej velja za odnose Britanije z drugimi. Edina vojna, v kateri se je Britanski imperij boril proti drugi veliki sili, je bila krimska vojna, od 1853 do 1856. Znotraj Britanskega imperija je prišlo do različnih uporov in nasilnih spopadov in Britanija je sodelovala v vojnah proti manjšim silam. Sodelovala je tudi v diplomatskih bojih Velike igre in Dirka za Afriko.
Leta 1840 se je kraljica Viktorija poročila s svojim nemškim bratrancem princem Albertom Saško-Coburški-Gotha. Paru se je rodilo devet otrok, ki so se sami poročili v različne kraljeve družine, kraljica pa je tako postala znana kot 'babica Evrope'. Leta 1861 je Albert umrl. Viktorija je žalovala in se za deset let umaknila iz javnega življenja. Leta 1871, ko so v Veliki Britaniji naraščala republikanska čustva, se je začela vračati v javno življenje. V poznih letih je njena priljubljenost narasla, ko je postala simbol Britanskega imperija. Kraljica Viktorija je umrla 22. januarja 1901.
Družba in kultura V viktorijanski dobi se je hitro razvijal srednji razred, ki je postal pomemben kulturni vpliv in je v veliki meri nadomestil aristokracijo kot prevladujoči razred britanske družbe. Razvil se je značilen življenjski slog srednjega razreda, ki je vplival na vrednotenje celotne družbe. Večji pomen je bil pripisan vrednosti družine in zamisel, da mora zakon temeljiti na romantični ljubezni, je pridobila na popularnosti. Vzpostavljena je bila jasna ločitev med domom in delovnim mestom, ki je prej pogosto ni bilo. Na dom so gledali kot na zasebno okolje, kjer so gospodinje svojim možem nudile oddih pred težavami zunanjega sveta. V okviru tega ideala se je od žensk pričakovalo, da se bodo osredotočile na domače zadeve in se zanašale na moške kot hranilce. Ženske so imele omejene zakonske pravice na večini področij življenja in razvilo se je feministično gibanje. Starševska avtoriteta je veljala za pomembno, vendar so otroci prvič dobili pravno zaščito pred zlorabo in zanemarjanjem. Dostop do izobraževanja se je v 19. stoletju hitro povečal. V Angliji in Walesu so bile prvič ustanovljene državne šole. Izobraževanje je postalo obvezno za prednajstniške otroke v Angliji, na Škotskem in v Walesu. Stopnja pismenosti se je hitro povečevala in je do konca stoletja postala skoraj univerzalna. Zasebno izobraževanje za premožnejše otroke, dečke in postopoma dekleta, se je tekom stoletja bolj formaliziralo.
Rastoči srednji razred in močno evangeličansko gibanje sta dajala velik poudarek spoštljivemu in moralnemu kodeksu vedenja. To je vključevalo značilnosti, kot so dobrodelnost, osebna odgovornost, nadzorovane navade, otrokovo discipliniranje in samokritičnost. Poleg osebnega napredka je bila pomembna tudi socialna reforma. Utilitarizem je bila še ena filozofija, ki se je videla kot osnovana na znanosti in ne na morali, poudarjala pa je tudi družbeni napredek. Med tema dvema ideološkima smerema se je oblikovalo zavezništvo. Reformatorji so poudarjali vzroke, kot so izboljšanje razmer žensk in otrok, dajanje prednosti reformi policije pred ostrim kaznovanjem za preprečevanje kriminala, verska enakost in politična reforma za vzpostavitev demokracije. Politična zapuščina reformnega gibanja je bila povezava nekonformistov (del evangeličanskega gibanja) v Angliji in Walesu z liberalno stranko. To se je nadaljevalo vse do prve svetovne vojne. Prezbiterijanci so imeli podobno vlogo kot verski glas za reformo na Škotskem.
Religija je bila v tem obdobju politično kontroverzna, nekonformisti pa so si prizadevali za razpustitev anglikanske cerkve. Nekonformisti so leta 1851 v Angliji sestavljali približno polovico obiskovalcev cerkve in postopoma je bila zakonska diskriminacija, ki je bila uvedena proti njim zunaj Škotske, odstranjena. V veliki meri so bile odpravljene tudi zakonske omejitve za katoličane. Število katoličanov je v Veliki Britaniji naraslo zaradi spreobrnjenj in priseljevanja z Irske. Sekularizem in dvomi o točnosti Stare zaveze so rasli med ljudmi z višjo stopnjo izobrazbe. Severnoangleški in škotski akademiki so bili bolj versko konservativni, medtem ko sta agnosticizem in celo ateizem (čeprav je bilo njegovo spodbujanje nezakonito) pridobila privlačnost med akademiki na jugu. Zgodovinarji omenjajo 'viktorijansko krizo vere', obdobje, ko so se morali verski pogledi prilagoditi novim znanstvenim spoznanjem in kritiki Svetega pisma.
Različna bralna gradiva so v tem obdobju postala priljubljena, vključno z romani, revijami za ženske, otroško literaturo in časopisi. Veliko literature, vključno s čtivi, je bilo razdeljenih na ulici. Zelo priljubljena je bila tudi glasba, saj so bile množično priljubljene zvrsti, kot so ljudska glasba, glasbene dvorane, godbe na pihala, gledališka glasba in zborovska glasba. To, kar danes imenujemo klasična glasba, je bilo nekoliko nerazvito v primerjavi z deli Evrope, a je imelo precejšnjo podporo. V viktorijanski dobi so bili uvedeni ali popularizirani mnogi športi. Postali so pomembni za moško identiteto. Primeri so kriket, nogomet, ragbi, tenis in kolesarjenje. Zamisel o udeležbi žensk v športu se ni dobro ujemala z viktorijanskim pogledom na ženskost, vendar se je njihova udeležba z napredovanjem obdobja povečala. Za srednji razred je bilo veliko prostočasnih dejavnosti, kot so namizne igre, mogoče izvajati doma, medtem ko so bile domače počitnice na podeželju, kot sta Lake District in Škotsko višavje, vse bolj praktične. Delavski razredi so imeli svojo lastno kulturo, ločeno od kulture bogatejših, različne cenejše oblike zabave in rekreacijske dejavnosti, ki jih je zagotavljala filantropija. Potovanja v letovišča, kot je Blackpool, so bila proti koncu obdobja vse bolj priljubljena. Sprva je industrijska revolucija povečala delovni čas, vendar so v 19. stoletju različne politične in gospodarske spremembe povzročile, da se je delovni čas znižal na predindustrijsko raven in v nekaterih primerih pod njo, kar je ustvarilo več časa za prosti čas.
Gospodarstvo, industrija in trgovina
Pred industrijsko revolucijo se je vsakdanje življenje več sto let malo spremenilo. V 19. stoletju je prišlo do hitrega tehnološkega razvoja s številnimi novimi izumi. Zaradi tega je Velika Britanija postala najpomembnejša industrijska in trgovska država tistega časa. Zgodovinarji so sredino viktorijanske dobe (1850–1870) označili za britanska 'zlata leta' z nacionalnim dohodkom na osebo, ki se je povečal za polovico. To blaginjo je poganjala povečana industrializacija, zlasti na področju tekstila in strojev, skupaj z izvozom v imperij in drugod. Pozitivne gospodarske razmere, pa tudi moda med delodajalci za zagotavljanje socialnih storitev svojim delavcem, so pripeljali do relativne socialne stabilnosti. Čartistično gibanje za pravico do volilne pravice iz delavskega razreda, ki je bilo vidno v zgodnjem viktorijanskem obdobju, je razpadlo. Vključevanje vlade v gospodarstvo je bilo omejeno. Šele v obdobju po drugi svetovni vojni, približno stoletje pozneje, je država ponovno doživela znatno gospodarsko rast. Toda medtem ko je bila industrija dobro razvita, sta bili izobraževanje in umetnost povprečni. Stopnje plač so se v poznem 19. stoletju še naprej izboljševale: realne plače (po upoštevanju inflacije) so bile leta 1901 za 65 odstotkov višje v primerjavi z letom 1871. Veliko denarja je bilo prihranjenega, saj se je število vlagateljev v hranilnicah povečalo s 430.000 v 1831 na 5,2 milijona leta 1887, njihove vloge pa s 14 milijonov funtov na več kot 90 milijonov funtov.