Poljsko-sovjetska vojna (poljsko wojna polsko-bolszewicka, wojna polsko-sowiecka, wojna polsko-rosyjska 1919–1921, wojna polsko-radziecka, rusko советско-польская война, sovetsko-polskaja vojna, польский фронт, polski front) od pozne jeseni 1918/14. februarja 1919 – 18. marca 1921 je potekala predvsem med Drugo poljsko republiko in Rusko sovjetsko federativno socialistično republiko, preden je ta postala zvezna republika, na ozemljih, ki sta jih po delitvi Poljske posedovali Rusko cesarstvo in Habsburška monarhija.
13. novembra 1918 je po zlomu centralnih sil in sklenitvi miru 11. novembra 1918 Ruska sovjetska federativna socialistična republika Vladimirja Lenina razveljavila Brestlitovski mir, ki ga je sklenila s centralnimi silami marca 1918, in začela premikati svoje sile proti zahodu, da si povrne in zavarujejo regije Ober Ost, ki jih je ruska država izgubila s podpisom Brestlitovskega sporazuma in so jih zapustile nemške sile.
Hkrati so vodilni poljski politiki različnih političnih prepričanj sledili splošnemu pričakovanju ponovne vzpostavitve državnih meja na tiste pred delitvijo Poljske leta 1772. Spodbujen s to zamislijo je poljski državni načelnik Józef Piłsudski, na položaju od 14. novembra 1918, začel premikati svoje vojake na vzhod.
Leta 1919, ko je bila sovjetska Rdeča armada še vedno vpletena v rusko državljansko vojno 1917–1922, je poljska vojska vdrla na ozemlja, ki so jih mnogi Poljaki imeli za svoje "Kresy" (obmejno ozemlje). Tistega leta je zavzela večji del današnje Litve in Belorusije. Do julija 1919 so poljske sile prevzele nadzor nad večjim delom vzhodne Galicije in izšle kot zmagovalke iz poljsko-ukrajinske vojne od novembra 1918 do julija 1919. V vzhodnem delu Ukrajine, ki meji na Rusijo, je Simon Petljura poskušal braniti svojo Ukrajinsko ljudsko republiko, ko so boljševiki v ruski državljanski vojni začeli zmagovati in napredovali proti zahodu proti spornim ukrajinskim deželam, pa so se morale Petljurove sile umakniti. Petljura je bil prisiljen poiskati zaveznika in aprila 1920 uradno sklenil zavezništvo s Piłsudskim.
Piłsudski je bil prepričan, da je najboljši način, da si Poljska zagotovi ugodne meje, vojaška akcija in da lahko zlahka premaga sile Rdeče armade. Njegova ofenziva na Kijev se je začela konec aprila 1920 in se končala z zasedbo Kijeva s strani poljskih in zavezniških ukrajinskih sil 7. maja 1920. Sovjetske sile na tem območju so bile šibkejše, vendar niso bile odločilno poražene, saj so se izogibale večjim spopadom in se raje umaknile. Ofenziva je dobila le skromno podporo lokalnega prebivalstva. Več Ukrajincev se je pridružilo Rdeči armadi kot Petljurovim silam.
Rdeča armada je na poljsko ofenzivo odgovorila s protinapadi, od 5. junija 1920 na južni ukrajinski fronti in od 4. julija na severni fronti. Na južni fronti so se Poljaki in njihovi zavezniki, opremljeni z nekaj naprednejšim orožjem, urejeno umaknili, na severni fronti pa se je umik kmalu sprevrgel v kaotičen in neusklajen beg. Sovjetska vojska je potisnila poljske sile proti zahodu vse do poljske prestolnice Varšave, medtem ko je Direktorat Ukrajine pobegnil v Zahodno Evropo. Strah pred prihodom sovjetskih čet na nemške meje je povečal zanimanje in vpletenost zahodnih sil v vojno. Sredi poletja se je zdel padec Varšave neizogiben, potem pa se je po nepričakovani in odločilni zmagi Poljakov v bitki za Varšavo sredi avgusta stanje obrnilo. Sledilo je napredovanje Poljske proti vzhodu in sovjetska prošnja za mir. 18. oktobra 1920 se je vojna končala.
Riški mirovni sporazum, podpisan 18. marca 1921, je razdelil sporna ozemlja med Poljsko in Sovjetsko Rusijo. Razmejitev je veljala do začetka druge svetovne vojne. Vzhodna meja Poljske je bila vzpostavljena približno 200 km vzhodno od Curzonove linije, ki so jo kot poljsko vzhodno mejo potrdili voditelji antante. Nova poljsko-sovjetska meja je razpolovila današnjo Ukrajino in Belorusijo.
Mirovna pogajanja, ki so jih na poljski strani vodili predvsem nasprotniki Piłsudskega in proti njegovi volji, so se končala z uradnim priznanjem dveh novih sovjetskih republik, Ukrajinske SSR in Beloruske SSR, ki sta postali pogodbeni strani sporazuma. Ta izid in dogovorjena nova meja sta izključevala kakršno koli možnost oblikovanja baltsko-jadransko-črnomorske federacije držav pod vodstvom Poljske, ki jo je predvidel Piłsudski, in izpolnitev drugih ciljev njegove vzhodne politike.
Imena in datumi konca vojne Vojna je znana pod več imeni. Najpogostejše ime je poljsko-sovjetska vojna, med drugimi imeni pa so rusko-poljska vojna ali poljsko-ruska vojna in poljsko-boljševiška vojna.Wojna polsko-bolszewicka (poljsko). Arhivirano iz izvirnika 11. novembra 2013. Pridobljeno 27. oktobra 2006. Zadnje ime ali krajše boljševiška vojna je najpogostejši v poljskih virih. V nekaterih poljskih virih se omenja tudi kot vojna leta 1920.
Kot zadnje leto vojne se omenjata leti 1920 ali 1921. Zmeda izvira iz dejstva, da je premirje začelo veljati 18. oktobra 1920, uradni sporazum o koncu vojne pa je bil podpisan 18. marca 1921. Dogodke s konca leta 1918 in v letu 1919 je mogoče opisati kot obmejne spopade, saj sta se obe strani zapletli v vsesplošno vojno šele spomladi leta 1920. Vojna konec aprila 1920 je bila stopnjevanje bojev, ki so se začeli leto in pol prej.
Ozadje thumb|Delitev Poljske leta 1795: pobarvana ozemlja so ozemlja poljsko-litovske Republike obeh narodov malo pred prvo delitvijo Poljske. Modro pobarvano ozemlje na severozahodu je pripadlo Kraljevini Prusiji, zeleni ozemlji na jugu avstrijski Habsburški monarhiji, rdeča ozemlja na vzhodu pa Ruskemu imperiju.
Glavna sporna ozemlja vojne so v današnji Ukrajini in Belorusiji. Do sredine 13. stoletja so bila del srednjeveške Kijevske Rusije. Po obdobju notranjih vojn in mongolski invaziji leta 1240 so dežele postale predmet širitve Kraljevine Poljske in Velike litovske kneževine. V prvi polovici 14. stoletja sta Kijevska kneževina in ozemlje med rekami Dneper, Pripet in Zahodna Dvina postala del Velike litovske kneževine. Leta 1352 sta si Poljska in Litva razdelili Gališko-volinsko kneževino in leta 1569 v skladu s pogoji Lublinske unije med Poljsko in Litvo nekatere ukrajinske dežele prenesli na poljsko krono. Med letoma 1772 in 1795 so številna vzhodnoslovanska ozemlja z delitvami Poljske in Litve postala del Ruskega carstva. Leta 1795 je Poljska med tretjo delitvijo izgubila formalno neodvisnost. Po Dunajskem kongresu 1814–1815 je velik del ozemlja Varšavske vojvodine prešel pod ruski nadzor in postal avtonomna Kongresna Poljska, uradno Kraljevina Poljska.S. Solovyov. История России с древнейших времен (Istoriya Rossii s drevneyshikh vremen). ACT 2001. ISBN 978-5-17-002142-0, vol. 6. str. 814–815. Potem ko so mladi Poljaki med januarsko vstajo leta 1863 zavrnili vpoklic v rusko cesarsko vojsko, je car Aleksander II. Kongresni Poljski odvzel njeno ustavo, poskušal vsiliti splošno rabo ruskega jezika in Poljakom odvzel ogromna zemljišča. Kongresna Poljska je bila neposredno vključena v carsko Rusijo, tako da je bila razdeljena na deset provinc, vsaka z imenovanim ruskim vojaškim guvernerjem in vse pod popolnim nadzorom ruskega generalnega guvernerja v Varšavi.
Po prvi svetovni vojni se je zemljevid Srednje in Vzhodne Evrope temeljito spremenil. Zaradi poraza Nemškega cesarstva so berlinski načrti za ustanovitev vzhodnoevropskih držav z nemško prevlado (Mitteleuropa) propadli. V njih je bila tudi ustanovitev Kraljevine Poljske. Ruski imperij je propadel, kar je povzročilo rusko revolucijo in rusko državljansko vojno. Ruska država je zaradi nemške ofenzive in Brestlitovskega sporazuma, ki ga je podpisala nastajajoča Ruska sovjetska federativna socialistična republika, izgubila ogromno ozemlja. Številni narodi v regiji so v tem videli priložnost za svojo neodvisnost in jo poslušali pridobiti. Zaradi poraza Nemčije na zahodni fronti in umika cesarske nemške vojske na vzhodni fronti se Berlin ni mogel maščevati Sovjetski Rusiji, ki je hitro preklicala Brestlitovski sporazum in si povrnila številna nekdanja ozemlja Ruskega imperija, vendar zaradi državljanske vojne ni imela dovolj sredstev, da bi se hitro odzvala na nacionalne upore.
thumb|Zemljevid ozemelj, kjer se je leta 1916 poljščina govorila kot primarni jezik
Novembra 1918 je Poljska postala suverena država. Med številnimi mejnimi vojnami, ki jih je vodila Druga poljska republika, je bila uspešna velikopoljska vstaja (1918–1919) proti Weimarski Nemčiji. Poljsko-litovsko ozemlje na vzhodu, ki je bilo v letih 1772–1795 vključeno v Ruski imperij in je kot Severozahodno ozemlje ostalo v njegovi posesti do prve svetovne vojne,Timothy Snyder. The Reconstruction of Nations: Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus, 1569–1999. str. 60–65. Yale University Press, New Haven @ London 2003, ISBN 978-0-300-10586-5. je po vojni postalo predmet nasprotujočih si poljskih, ruskih, ukrajinskih, beloruskih, litovskih in latvijskih interesov.
V novi neodvisni Poljski je na politiko močno vplival Józef Piłsudski. 11. novembra 1918 je Regentski svet Kraljevine Poljske, organ, ki so ga postavile centralne sile, postavil Piłsudskega za vodjo poljskih oboroženih sil. Kasneje so ga številni poljski politiki priznali kot začasnega vodjo države in je imel v praksi obsežna pooblastila. Po Mali ustavi z dne 20. februarja 1919 je postal državni poglavar in kot tak odgovoren Ustavodavni skupščini.
S propadom ruskih in nemških okupacijskih oblasti so se tako rekoč vse sosede Poljske začele bojevati za nove meje in rešitev drugih odprtih vprašanj. V baltski regiji so potekale finska državljanska vojna, estonska vojna za neodvisnost, latvijska vojna za neodvisnost in litovska vojna za neodvisnost.Zgórniak, Marian; Łaptos, Józef; Solarz, Jacek (2006). Wielka historia świata, tom 11, wielkie wojny XX wieku (1914–1945) [The Great History of the World, vol. 11: Great Wars of the 20th century (1914–1945)], pp. 180–187. Kraków: Fogra. ISBN 83-60657-00-9. Rusijo so preplavili notranji boji. V začetku marca 1919 je bila v Moskvi ustanovljena Komunistična internacionala. Marca je bila razglašena Madžarska sovjetska republika in aprila Bavarska sovjetska republika. Winston Churchill je v pogovoru s predsednikom vlade Davidom Lloydom Georgeem sarkastično komentiral: "Vojna velikanov se je končala, začenjajo se vojne pigmejcev."Hyde-Price, Adrian (2001). Germany and European Order: Enlarging NATO and the EU. Manchester University Press. p. 75. ISBN 978-0-7190-5428-0. Retrieved 13 November 2012 – via Google Books. Poljsko-sovjetska vojna je bila med temi vojnami najdaljša.
thumb|Ozemlje Druge poljske republike marca 1919
Ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni postalo Poljska, je bilo med vojno glavno vzhodno bojišče. Nova država ni bila politično stabilna. Julija 1919 je zmagala v težko pričakovani poljsko-ukrajinski vojni proti Zahodnoukrajinski ljudski republiki in se takoj zatem zapletla v konflikte z Nemčijo (šlezijske vstaje 1919–1921) in januarja 1919 s Češkoslovaško. Medtem se je Sovjetska Rusija v letih 1918–1925 osredotočila na preprečitev protirevolucije in intervencije zavezniških sil. Prvi spopadi med poljskimi in sovjetskimi silami so se začeli jeseni in pozimi 1918/1919, potem pa je trajalo leto in pol, da se je razvila obsežna vojna.
Zahodne sile so menile, da je kakršna koli pomembna ozemeljska širitev Poljske na račun Rusije ali Nemčije zelo moteča za novo ureditev Evrope po prvi svetovni vojni, zato zahodni zavezniki niso želeli dati Nemčiji in Rusiji razloga za skupno zaroto. Vzpon in utrditev nepriznanega boljševiškega režima je to zapletel.