Srednjeveške stolnice v Angliji, ki izvirajo iz let približno med letoma 1040 in 1540, so skupina šestindvajsetih stavb, ki predstavljajo pomemben vidik umetniške dediščine države in so med najpomembnejšimi materialnimi simboli krščanstva. Čeprav se slogovno razlikujejo, jih združuje skupna funkcija. Kot stolnice vsaka od teh stavb služi kot osrednja cerkev za upravno regijo (ali škofijo) in hrani prestol škofa (poznolatinsko ecclēsia cathedrālis, iz grščine καθέδρα). Vsaka stolnica služi tudi kot regionalno središče in središče regionalnega ponosa in naklonjenosti.
Samo šestnajst od teh stavb je bilo v času reformacije stolnic: osem je služilo posvetni kanoniki in osem samostanskih. Nadaljnjih pet stolnic je nekdanjih opatijskih cerkva, ki jih je Henrik VIII. Angleški po razpustitvi samostanov obnovil s posvetnimi kanoni kot stolnice novih škofij in ki skupaj z nekdanjimi samostanskimi stolnicami sestavljajo »stolnice novega temelja«. Dve nadaljnji predreformacijski samostanski cerkvi, ki sta 350 let preživeli kot navadni župnijski cerkvi, sta v 19. in 20. stoletju postali stolnici, tako kot tri srednjeveške kolegialne cerkve, ki so ohranile svoje temelje za koralno bogoslužje.
Čeprav obstajajo značilnosti vsake stavbe, ki so izrazito angleške, te stolnice zaznamuje njihova arhitekturna raznolikost, tako od ene do druge kot tudi znotraj vsake posamezne stavbe. To velja veliko bolj kot v srednjeveških stolnicah v severni Franciji, na primer, kjer stolnice in velike opatije tvorijo razmeroma homogeno skupino in je arhitekturnemu razvoju mogoče zlahka slediti od zgradbe do zgradbe.
Ena od zanimivosti angleških stolnic je način, na katerega je mogoče velik del zgodovine srednjeveške arhitekture prikazati znotraj ene same stavbe, ki ima običajno pomembne dele, zgrajene v več različnih stoletjih, brez kakršnih koli poskusov, da bi se poznejše delo ujemalo z drugimi ali sledilo prejšnjemu načrtu. Iz tega razloga mora celovita arhitekturna kronologija skakati nazaj in naprej od ene stavbe do druge. Samo pri eni stavbi, stolnici v Salisburyju, je prikazana slogovna enotnost.
Ozadje Zgodovinsko
Krščanstvo so v Anglijo prenesli Rimljani in se razširilo po vsej Britaniji do 5. stoletja, ko je zaradi odhoda Rimljanov in invazije Sasov zamrlo. Leta 597 je papež Gregor I. poslal Avguština kot misijonarja iz Rima v Canterbury, kjer so ustanovili cerkev in jo sprva vodili posvetni kanoniki, nato pa benediktinski menihi od poznega saškega obdobja do leta 1540. Sedanja Canterburyjska stolnica je sedež canterburyjskega nadškofa, primasa vse Anglije.
Kot je začel Alfred Veliki leta 871 in se je utrdila pod Viljemom Osvajalcem leta 1066, je Anglija postala politično enotna entiteta prej kot druge evropske države. Eden od učinkov je bil, da so bile vladne enote, tako cerkvene kot državne, razmeroma velike. Anglija je bila razdeljena na canterburyjski in yorški sedež pod dvema nadškofoma. V srednjem veku ni bilo več kot 17 škofov, veliko manj kot v Franciji in Italiji.
Benediktinsko meništvo, ki je bilo v Angliji prisotno od 6. stoletja, se je močno razširilo po normanski invaziji leta 1066. Bilo je tudi več cistercijanskih opatij, vendar so bile te pogosto v oddaljenih območjih in jim ni bilo usojeno, da postanejo stolnice. Romanska arhitektura Normandije je nadomestila arhitekturo saške Anglije, stavbe so bile na splošno večje in prostornejše, splošna ureditev samostanskih stavb pa je sledila tistim iz velike opatije Cluny. Romanski slog, katerega angleška oblika je pogosto znana kot normanska arhitektura, je razvil lokalne značilnosti.
Ob normanski osvojitvi je bila večina angleških stolnic že bogato obdarjenih in kot glavna središča normanske moči so nato lahko pridobile nadaljnja ozemlja, ki so jih prej imeli razlaščeni angleški veleposestniki. Poleg tega je razvoj desetine kot obveznega davka na kmetijsko proizvodnjo povzročil močno povečanje dohodkov za obstoječo duhovščino. Čeprav so vse stolnice zbirale darove vernikov in romarjev; v praksi so bile večje gradbene akcije v veliki meri ali v celoti financirane iz nabranega bogastva škofa in kapiteljske duhovščine. Razpoložljivost financ je v veliki meri določala hitrost gradnje večjih projektov. Ko je bil denar na voljo, so lahko dela na potekala z veliko hitrostjo. V Winchestru so v normanskem obdobju v manj kot 20 letih iz nič zgradili celotno stolnico izjemne velikosti, ki se je začela leta 1079.
Pomemben vidik v praksi srednjeveškega krščanstva je bilo čaščenje svetnikov in s tem povezana romanja v kraje, kjer so pokopali relikvije posameznih svetnikov in spoštovali njihovo tradicijo. Posedovanje relikvij priljubljenega svetnika je bilo vir sredstev za posamezno cerkev, saj so verniki dajali darove in beneficije v upanju, da bodo prejeli duhovno pomoč, blagoslov ali ozdravitev zaradi prisotnosti telesnih ostankov svete osebe. Med temi cerkvami, ki so bile še posebej koristne, je bila opatija sv. Albana, ki je vsebovala relikvije prvega angleškega krščanskega mučenca Ripona s svetiščem ustanovitelja sv. Wilfrida; Durham, ki je bila zgrajena za hrambo telesa svetnikov Cuthberta Lindisfarnskega; in Aidan, Ely s svetiščem sv. Ethelrede, Westminstrska opatija z veličastnim svetiščem njenega ustanovitelja sv. Edvarda Spoznavalca, v Chichestru ostanki sv. Richarda in v Winchestru ostanki sv. Svituna.
Vsi ti svetniki so v svoje cerkve pripeljali romarje, med njimi pa je bil najbolj znan Thomas Becket, pokojni canterburyjski nadškof, ki so ga leta 1170 umorili privrženci kralja Henrika II. Kot romarski kraj je bil Canterbury v 13. stoletju drugi edini kraj v Santiago de Compostela.
V 1170-ih letih je bila gotska arhitektura uvedena iz Francije v Canterburyju in Westminstrski opatiji. V naslednjih 400 letih se je razvil v Angliji, včasih vzporedno s kontinentalnimi oblikami in pod njihovim vplivom, vendar na splošno z veliko lokalno raznolikostjo in izvirnostjo.
V 16. stoletju je reformacija prinesla spremembe v upravljanju stolnic, kot je opisano spodaj. Nekatere obstoječe stavbe so v tem času postale stolnice. Več stavb je bilo strukturno poškodovanih ali nedokončanih zaradi razpustitve samostanov 1537–40. Številne velike opatijske cerkve, zlasti tiste zunaj mest, so bile oropane, požgane in zapuščene. V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju so bila popravljena struktura številnih stolnic in nekaterih novih stavb in vitražev ter veliko novih dodatkov.
V času Commonwealtha 1649–60 se je na vseh slikovnih elementih krščanskih stavb izvajal obsežni ikonoklazem. Večina angleških srednjeveških vitražev je bila razbita. Večina angleških srednjeveških kipov je bila razbitih ali poškodovanih, tako da je ostalo nedotaknjenih le nekaj osamljenih primerkov. Srednjeveške slike so skoraj izginile. Oblačila, vezena v znanem slogu, znanem kot Opus Anglicanum, so zgorela. Tiste srednjeveške obhajilne posode, ki so se izognile razpustitvi, so pretopili, tako da je ostalo le okoli 50 predmetov predreformacijskega cerkvenega posodja.
Obnova monarhije leta 1660 je prinesla tudi nekatere obnove cerkva in stolnic, kot je tista v Lichfieldu, ki jo je izvedel sir William Wilson in njihovo obogatitev z novimi dodatki, novimi cerkvenimi ploščami in številnimi dovršenimi spomeniki. Izguba starodavne stolnice sv. Pavla v velikem požaru v Londonu leta 1666 je pomenila, da je bila na njenem mestu zgrajena popolnoma nova stolnica, sedanja stolnica sv. Pavla, ki jo je zasnoval sir Christopher Wren v baročnem slogu.
Na splošno je bilo od časa reformacije naprej, razen nujnih popravil, da so stavbe lahko ostale v uporabi, in notranjega okrasja zaporednih generacij, ki so želele biti v spomin, malo gradbenih del in le delna obnova. To stanje je trajalo približno 250 let, pri čemer je bila stavba številnih večjih stolnic zanemarjena. Resnost problema je pokazala spektakularen propad zvonika stolnice v Chichestru, ki se je leta 1861 nenadoma sesul vase.
Do tega datuma je bila srednjeveška arhitektura spet v modi. Vse večja zavest o vrednosti angleške srednjeveške dediščine se je začela v poznem 18. stoletju, kar je privedlo do nekaterih del na številnih stolnicah, ki jih je izvedel arhitekt James Wyatt. Zavest se je pospeševala, dokler v 1840-ih dve akademski skupini, Oxford Society in Cambridge Camden Society, nista razglasili, da je edini primeren slog za oblikovanje cerkve gotski. Kritik John Ruskin je bil goreč zagovornik vsega srednjeveškega in je populariziral te ideje. Arhitekt Augustus Welby Pugin, ki je projektiral predvsem za rastočo rimskokatoliško cerkev, si je zadal poustvariti ne le strukturni videz srednjeveških cerkva, ampak tudi bogato okrašeno in barvito notranjost, ki je bila skoraj v celoti izgubljena in je obstajala le kot poslikani zaslon tu in tam nekaj popločanih tal, kot so tista v Winchestru in Canterburyju ter zapleteno poslikan lesen strop Peterboroughške stolnice.
V viktorijanskem obdobju so bile obnovljene vse angleške stolnice in preostale glavne opatijske cerkve. Nekatere stavbe, ki so ostale nedokončane, so bile dokončane v tem času in večji del obstoječega cerkvenega pohištva, opreme in vitražev je iz tega obdobja. Med arhitekti so bili George Gilbert Scott, John Loughborough Pearson, George Frederick Bodley, Arthur Blomfield in George Edmund Street.
Obseg
26 stolnic, opisanih v tem članku, so v Bristolu, Canterburyju, Carlislu, Chesterju, Chichestru, Durhamu, Elyju, Exeterju, Gloucestru, Herefordu, Lichfieldu, Lincolnu, Manchestru, Norwichu, Oxfordu, Peterboroughu, Riponu, Rochesterju, St. Albanu, Salisburyju, Southwarku, Southwellu, Wellsu, Winchestru, Worcester in Yorku s sklicevanjem tudi na Westminstrsko opatijo in starodavno londonsko stolnico, splošno znano kot Stara stolnica sv. Pavla.
Vse srednjeveške stavbe, ki so danes stolnice v Angliji, so bile rimskokatoliškega izvora, saj so nastale pred reformacijo. Vse te stavbe zdaj služijo Anglikanski cerkvi zaradi spremembe uradne vere v državi, ki se je zgodila leta 1534 med vladavino Henrika VIII.
Stolnice spadajo v tri različne skupine, odvisno od njihove prejšnje organizacijske strukture. Prvič, obstajajo tiste, ki jih je v srednjeveškem obdobju kot danes upravljala svetna duhovščina ali kapitelj, ki mu je predsedoval dekan. Te stolnice so Chichester, Exeter, Hereford, Lichfield, Lincoln, London, Salisbury, Wells in York, vse pa so bile zgrajene posebej kot stolnične cerkve.
Drugič, obstajala je skupina samostanskih stolnic, v katerih je bil škof naslovni opat. Te stolnice so Canterbury, Carlisle, Durham, Ely, Norwich, Rochester, Winchester in Worcester. Ti samostani so bili benediktinski, razen v primeru Carlisla, ki je bil avguštinski. Šest od teh cerkva je bilo od začetka zgrajenih kot stolnice. Carlisle in Ely sta čisto samostanski cerkvi, ki sta nato med gradnjo postali sedež škofa. Ob razpustitvi samostanov pod Henrikom VIII. so vse prejšnje samostanske stolnice začeli urejati posvetni kanoni, tako kot prva skupina.
Tretja skupina so tiste cerkve, ki so bile od reformacije ustanovljene kot nove stolnice. Vključujejo pet velikih srednjeveških opatijskih cerkva, ustanovljenih kot nove stolnice pod Henrikom VIII.: Bristol, Chester, Gloucester, Oxford in Peterborough. Še pet velikih cerkva so pozneje postale stolnice: St Albans in Southwark, ki sta bili samostanski, ter Manchester, Ripon in Southwell, ki so bile kolegijske cerkve (in vse posledično združujejo funkcije stolnice in župnijske cerkve). Westminstrska opatija je bila benediktinski samostan, ki je po razpustitvi samostanov postala stolnica, a le za deset let.