Palača Aljafería (; ) je utrjena srednjeveška palača, zgrajena v drugi polovici 11. stoletja v Taifi Zaragoza v Al Andaluzu, današnja Zaragoza, Aragonija, Španija. Bila je rezidenca dinastije Banu Hud v obdobju Abu Jaffarja Al-Muqtadirja. Palača odseva sijaj, ki ga je na svojem vrhuncu dosegla Taifa Zaragoze. Trenutno je v njem sedež regionalnega parlamenta (Cortes) avtonomne skupnosti Aragonije.
Struktura je edini ohranjen velik primer španske islamske arhitekture iz obdobja taif (neodvisnih kraljestev). Aljafería, skupaj z mošejo–stolnico v Córdobi in Alhambro, so trije najboljši primeri hispano-muslimanske arhitekture in imajo posebno pravno zaščito. Leta 2001 so bile prvotne obnovljene strukture Aljaferíe vključene v Mudéjar arhitekturo v Aragoniji, ki je del svetovne dediščine.
Slog okrasja Aljaferije, kot je uporaba mešanih lokov in sklepnih kamnov, razširitev arabesk na veliko površino ter shematizacija in progresivna abstrakcija jeserij (Štukatura v islamski arhitekturi) rastlinske narave, je močno vplival na almoravidsko in almohadsko umetnost na Iberskem polotoku. Premik v dekoraciji k bolj geometrijskim motivom je osnova Nasridske umetnosti.
Po ponovni osvojitvi Zaragoze leta 1118 s strani Alfonza I. Aragonskega je postala rezidenca krščanskih kraljev Aragonskega kraljestva. Pedro IV. Aragonski (1319–1387) ga je uporabljal kot kraljevo rezidenco, leta 1492 pa je bil spremenjen v palačo katoliških monarhov. Leta 1593 je bil deležen še enega prestrukturiranja, ki ga je spremenilo v vojaško trdnjavo, najprej po renesančnih načrtih (ki jih je danes mogoče videti v njegovi okolici, jarku in vrtovih), kasneje pa za nastanitev vojaških polkov. Doživljala je nadaljnje prestrukturiranje in škodo, zlasti z obleganji Zaragoze med vojno na polotoku, dokler ni bil končno obnovljena v 20. stoletju.
Palača je bila zgrajena zunaj rimskega obzidja Zaragoze, v ravnici saría. S širitvijo mesta skozi stoletja je zdaj znotraj mesta.
Trubadurski stolp
Najstarejši del Aljaferije je danes znan kot Trubadurski stolp. Stolp je dobil to ime po romantični drami Antonia Garcie Gutierreza iz leta 1836 Troubadour, ki temelji predvsem na palači. Ta drama je postala libreto za opero Trubadur (Il trovatore) Giuseppeja Verdija.
Stolp je obrambna stavba s štirikotno osnovo in petimi nivoji, ki segajo v konec 9. stoletja, v času vladavine prvega Banu Tudžiba, Muhammada Alanqurja, ki ga je za neodvisnega emirja Córdobe imenoval Mohamed I. Córdobski. Po Cabañeru Subizi je bil stolp zgrajen v drugi polovici 10. stoletja.Cabañero Subiza (1998), p. 84. Njegov spodnji del ima ostanke začetka težkih zidov iz alabastrnega klesanega zidu, navzgor pa se nadaljuje z gladko oblogo iz preprostega mavca in apnenega betona, lažje snovi za doseganje večjih višin. Zunanjost ne odraža razdelitve petih notranjih nadstropij in je videti kot ogromna prizma, ki jo lomijo ozke vdolbine. Dostop v notranjost je bil skozi majhna dvignjena vrata, do katerih je bilo mogoče priti le s prenosno lestvijo. Njegova prvotna funkcija je bila vojaška.
V prvem nivoju je ohranjena stavbna struktura iz 9. stoletja z dvema ločenima ladjama in šestimi deli, ločenimi z dvema križnima stebroma in razdeljenimi s spuščenimi podkvastimi loki. Kljub svoji preprostosti tvorijo uravnotežen prostor in se lahko uporablja kot kopeli.
Drugo nadstropje ponavlja isto prostorsko shemo kot prvo in vsebuje ostanke muslimanskega zidarstva iz 11. stoletja. Obstajajo dokazi, da se je v 14. stoletju nekaj podobnega zgodilo z videzom zadnjih dveh nadstropij, v slogu mudéjar, katerih gradnja je bila posledica gradnje palače Pedra IV. Aragonskega, ki je s Trubadurjevim stolpom povezana s hodnikom, in bi se uporabljal kot utrdba. Že loki teh objektov odsevajo njegovo krščansko zgradbo, saj so rahlo zašiljeni in podpirajo ravne lesene strope.
Njegova funkcija v 9. in 10. stoletju je bila kot stražarski stolp in obrambni bastijon. Obdan je bil z jarkom. Kasneje ga je družina Banu Hud vključila v zgradbo grajske palače Aljafería, ki je predstavljala enega od stolpov obrambnega ogrodja zunanje severne stene. Med špansko rekonkvisto se je še naprej uporabljal kot utrdba, leta 1486 pa je postal ječa inkvizicije. Kot stolp-zapor so ga uporabljali tudi v 18. in 19. stoletju, kar dokazujejo številni grafiti, ki so jih vpisali tamkajšnji jetniki.
Mavrska palača Taifal
Gradnjo palače, ki je bila večinoma dokončana med letoma 1065 in 1081,Bernabé Cabañero Subiza, op. cit., 1998, page 87. je naročil Abú Ja'far Ahmad ibn Sulaymán al-Muqtadir Billah, znan po svojem častnem nazivu Al-Muqtadir (Mogočni), drugi monarh dinastije Banu Hud, kot simbol moči, ki jo je Taifa Zaragoza dosegla v drugi polovici 11. stoletja. Sam sultan je svojo palačo imenoval Qasr al-Surur (Palača radosti) in prestolno sobo, v kateri je vodil sprejeme in veleposlaništva, Maylis al-Dahab (Zlata dvorana), kot pričajo naslednji verzi, ki jih je napisal sultan:
Ime Aljafería je prvič dokumentirano v besedilu Al-Yazzarja as-Saraqustija (aktiven med 1085 in 1100) – ki navaja tudi ime arhitekta palače Taifal, Slovana Al-Halifa Zuhayrja – in v drugem iz Ibn Idari iz leta 1109, kot izpeljava iz predimena Al-Muqtadir, Abu Ya'far, in Ya'far, Al-Yafariyya, ki se je razvilo v Aliafaria in od tam v Aljafería.
Splošna postavitev palače sledi arhetipu puščavskih gradov v Siriji in Jordaniji iz prve polovice 8. stoletja (kot so Qasr al-Hayr al-Sharqi,Image of the palace of Qasr al-Hayr al-Sharqi of Syria. Msatta, Khirbat al-Mafjar in iz zgodnjega Abasidskega obdobja, trdnjava al-Ukhaidir). Ti gradovi so bili kvadratni z ultrapolkrožnimi stolpi in osrednjim tridelnim prostorom, ki je tvoril tri pravokotne prostore, pri čemer je osrednji imel dvorišče z bazeni, na severnem in južnem koncu pa bivalne prostore palače.
Aljafería sledi temu modelu, z odsekom za plemstvo v osrednjem segmentu trga, čeprav je poravnava stranic tega tlorisa nepravilna. To je osrednji pravokotnik, v katerem so palačne stavbe, organizirane okoli dvorišča s cisternami pred severnim in južnim portikom, v katerem so kraljeve sobe in saloni.
Severni konec je bil pomembnejši, saj je bil opremljen z drugim nadstropjem in večjo globino, pred njim pa je bila odprta in bogato okrašena stebrna stena, ki se je raztezala čez dva paviljona na njenih bokih in je služila kot gledališka veranda v prestolno sobo ("zlata dvorana" verzov Al-Muqtadirja). Ustvarila je sklop arhitekturnih prostorov, ki se je začel s pravokotnimi hodniki na koncih, poudarjenih z višino drugega nadstropja, in končal s Trubadurjevim stolpom, ki se je v ozadju prikazoval iz perspektive gledalca na dvorišču. Vse to, kar se odraža tudi v cisterni, je povečalo kraljevsko območje, kar potrjuje prisotnost majhne zasebne mošeje z mihrabom na vzhodnem koncu severne meje.
V središču severne stene notranjosti 'Zlate dvorane' je bil slepi lok – kjer je stal kralj – s tradicionalnim geometrijskim vzorcem, ki je posnemal rešetko mihrabske fasade mošeje v Córdobi, stavbe, ki jo je hotel posnemati. Na ta način se je z dvorišča zdel napol skrit s stebri oboka, ki je vodil do Zlate dvorane, in stebri neposrednega portika, ki so dajali videz rešetke in iluzijo globine, kar je figuri monarha dalo sijaj.
Konec 11. stoletja so vsi rastlinski, geometrični in epigrafski reliefi dobili barvne dekoracije s pretežno rdečimi in modrimi ozadji ter zlatimi reliefi. Skupaj s podstavki iz alabastra z epigrafskim okrasjem in tlemi iz belega marmorja je dala celoti veličasten videz.
Različne spremembe v Aljaferíi so odstranile številne štukature iz 11. stoletja in, z izgradnjo palače katoliških monarhov leta 1492, celotno drugo nadstropje, ki je zlomilo konce lokov Taifal. Pri sedanji obnovi so originalne arabeske temnejše od rekonstruiranih okraskov v belem gladkem ometu. Struktura lokov pa ostaja nepoškodovana.
Okrasje sten Zlate dvorane je večinoma izginilo, čeprav so ostanki ohranjeni v muzeju v Zaragozi in v nacionalnem arheološkem muzeju v Madridu. Francisco Íñiguez je začel njegovo obnovo, obnovil je okraske, ki so obstajali na mestih izvora, in izvlekel celotne odlitke arkad južnega portika.
Severne stranske dvorane
Ob severni steni je najpomembnejši kompleks stavb, zgrajenih v obdobju Banu Hud, vključno s prestolno sobo ali zlato dvorano in majhno zasebno mošejo, ki je na vzhodni strani dostopnega portika, ki služi kot predprostor oratorija. V njeni notranjosti je mihrab v jugovzhodnem vogalu, usmerjen v smeri Meke, kot v vseh mošejah razen kordobske.
Tla v kraljevih sobanah so bila marmorna z alabastrnim podstavkom. Kapiteli so bili iz alabastra, razen nekaterih, ki so ponovno uporabili marmor iz obdobja kalifata. Te prostore je obdajal pas epigrafskega okrasja s kufskimi znaki, ki reproducirajo koranske sure, ki so namigovali na simbolni pomen okrasja. Sure, ki ustrezajo tem napisom, so bile izpeljane iz ohranjenih fragmentov.
Na dveh od teh kaligrafskih reliefov je mogoče najti ime Al-Muqtadir, ki datirata prvo fazo gradnje palače med letoma 1065 in 1080. Pravijo, da je »To [Aljafería] naročil Ahmed al-Muqtadir Billáh«.
Zlata dvorana
Zlata dvorana je imela na vzhodnem in zahodnem koncu dve zasebni spalnici, verjetno za kraljevo uporabo. Danes je spalnica na zahodnem boku izgubljena, vendar je bila uporabljena kot kraljevska spalnica in so jo uporabljali tudi aragonski kralji do 14. stoletja.
Večina arabesknih okrasov, ki so prekrivale stene, kot tudi dva metra in pol visoko podnožje iz alabastra in tla iz belega marmorja prvotne palače so izgubljeni. Ohranjeni ostanki, tako v muzejih kot tisti, ki so v kraljevi dvorani, kljub temu omogočajo rekonstrukcijo okrašenega, barvnega okrasja.
Stropi in rezbarije v lesu so upodabljali nebo, celotna soba pa je bila podoba kozmosa, oblečena s simboli moči, ki jo je nad nebesnim vesoljem izvajal monarh iz Saragosse, ki se je tako pojavil kot dedič kalifov.
Dostop do Zlate dvorane je skozi steno s tremi odprtinami. Zelo velika osrednja odprtina je sestavljena iz petih dvojnih marmornatih stebrov s stiliziranimi islamskimi kapiteli iz alabastra, ki podpirajo štiri mikstilinearne loke, med katerimi so druge enostavnejše oblike podkve.
Vhodni portik v Zlato dvorano
Proti jugu je druga stavba podobne velikosti, vendar plitkejša, povezana z dvoriščem s portikom velikih večločnih lokov. Spet je tu tridelni prostor; vzhodni in zahodni konec se raztezata pravokotno z dvema stranskima galerijama, do katerih dostopata široka poliedrska režnja in se končujeta v ločenih koničastih, večločnih lokih, katerih alfiz (arhitekturni okras, sestavljen iz letve, običajno pravokotne plošče, ki obdaja zunanjo stran loka) je okrašen s kompleksnimi čipkami in arabesknimi reliefi.
Poleg tega so bili vsi štukaturni okraski v palači barvni v odtenkih modre in rdeče na zadnji strani ter zlati na arabeskah. Med filigrani je upodobitev ptice, nenavadne zoomorfne figure v islamski umetnosti, ki bi lahko predstavljala goloba, fazana ali simbol kralja kot krilatega bitja.
Značilni prepleteni mikstilinearni loki so prvič najdeni v Aljaferiji, od koder so se razširili na druge islamske strukture.
Mošeja in oratorij
Na vzhodnem koncu vhodnega portika v Zlato dvorano je majhna mošeja ali zasebni oratorij, ki bi ga uporabljali monarh in njegovi dvorjani. Do nje se dostopa skozi portal, ki se konča s podkvastim lokom, ki ga je navdihnila mošeja v Córdobi, vendar z začenim kamnom v obliki črke S, novostjo, ki je posnemala umetnost Almoravidov in Nasridov. Ta lok sloni na dveh stebrih s kapiteli iz zelo geometričnih listov, v slogu granadske umetnosti z uporabo muqarnas. Njegov alfiz je bogato okrašen z rastlinskim okrasjem, na njem pa je razporejen friz križajočih se lokov.