Kandijska vojna (italijansko Guerra di Candia), kretska vojna (grško Κρητικός Πόλεμος, romanizirano Kritikós Pólemos, turško Girit'in Fethi) ali peta osmansko-beneška vojna, je bila vojna med Beneško republiko in njenimi zavezniki, predvsem Malteškimi vitezi, Papeško državo in Francijo, z Osmanskim cesarstvom. Ime je dobila po glavnem mestu Krete oziroma sami Kreti, ker se je vojskovalo predvsem za ta otok, največjo in najbogatejšo beneško čezmorsko posest. Vojna je trajala od leta 1645 do 1669 in je potekala predvsem na Kreti, zlasti v mestu Kandija, in v Egejskem morju. Dalmacija je bila sekundarno prizorišče operacij.
Čeprav so Osmani v prvih nekaj letih vojne osvojili večino Krete, se je trdnjava Kandija, sodobni Iraklion in glavno mesto Krete, uspešno upirala. Dolgotrajno obleganje mesta je prisililo obe strani, da se osredotočita predvsem na oskrbo svojih sil na otoku. Za Benečane je bilo edino upanje za zmago nad večjo osmansko vojsko na Kreti v tem, da jo uspešno oskrbuje z vsem potrebnim in vojaki. Vojna se je zato sprevrgla v niz pomorskih bitk med obema mornaricama in njunimi zavezniki. Benetkam so pomagali različni zahodnoevropski narodi, ki so na spodbudo papeža k oživitvi križarskega duha tja poslali svoje ljudi, ladje in zaloge "za obrambo krščanstva". Skozi celotno vojno so Benetke ohranile splošno pomorsko premoč in zmagale v večini pomorskih spopadov, vendar so bila prizadevanja za blokado Dardanel le delno uspešna. Republika nikoli ni imela dovolj ladij, da bi popolnoma prekinila dotok zalog in okrepitev na Kreto. Osmane so pri njihovih prizadevanjih ovirali tudi domači nemiri in preusmeritev njihovih sil proti severu proti Transilvaniji in Habsburški monarhiji.
Dolgotrajni konflikt je izčrpal gospodarstvo Beneške republike, ki je slonelo na donosni trgovini z Osmanskim cesarstvom. Do leta 1660 je kljub povečani pomoči drugih krščanskih narodov nastopila utrujenost od vojne. Na drugi strani so Osmani, ko so uspeli obdržati svoje sile na Kreti in se ponovno okrepiti pod sposobnim vodstvom družine Köprülü, leta 1666 poslali zadnjo veliko odpravo pod neposrednim nadzorom velikega vezirja. S tem se je začela zadnja in najbolj krvava faza obleganja Kandije, ki je trajalo več kot dve leti. Končalo se je z izpogajano predajo trdnjave, ki je zapečatila usodo otoka in končala vojno z osmansko zmago. V končnem mirovnem sporazumu so Benetke obdržale nekaj izoliranih otoških trdnjav ob Kreti in dosegle nekaj ozemeljskih pridobitev v Dalmaciji. Beneška želja po revanši je komaj 15 let pozneje pripeljala do ponovne vojne, iz katere so Benetke izšle kot zmagovalke. Kreta je kljub temu ostala pod osmansko oblastjo do leta 1897, ko je postala samostojna država. Leta 1913 se je dokončno združila z Grčijo.
Ozadje Po izgubi Cipra v korist Osmanov v četrti osmansko-beneški vojni (1570–1573) je bil otok Kreta (Kandijsko kraljestvo) zadnja večja čezmorska beneška posest. Zaradi pomembnega strateškega položaja je bila očitna tarča prihodnje osmanske ekspanzije. Kreta je bila zaradi velikosti in plodnih tal ter slabega stanja njenih trdnjav bolj mamljiv cilj kot Malta.Greene (2000), str. 17 Na drugi strani si je Beneška republika s svojo šibko vojsko in veliko odvisnostjo od nemotenega trgovanja prizadevala, da ne bi izzvala Osmanov. Benetke so zato skrbno spoštovale pogoje v svojih sporazumih z Osmani in si s tem zagotovile več kot šestdeset let miroljubnih odnosov z njimi. Poleg tega je do začetka 17. stoletja beneška moč močno upadla. Njeno gospodarstvo, ki je nekoč cvetelo zaradi nadzora nad trgovino z začimbami, je trpelo zaradi odprtja novih atlantskih trgovskih poti in zaradi izgube pomembnega nemškega trga zaradi tridesetletne vojne. Ob vsem tem se je Republika zapletla v niz vojn v severni Italiji, kot je mantovska vojna, dodatno pa jo je oslabil izbruh kuge v letih 1629–1631.
Možnost konflikta med Osmani in Benetkami se je povečala leta 1638, ko je beneška flota napadla in uničila floto barbarskih piratov, ki so iskali zaščito v osmanskem pristanišču Valona, in zatem obstreljevala mesto.Lane (1973), str. 408. Sultan Murat IV. je bil besen in zagrozil, da bo usmrtil vse Benečane v cesarstvu in uvedel embargo na beneško trgovino. Sčasoma in glede na to, da so bili Osmani še vedno vpleteni v vojno s Perzijci, se je položaj umiril, ko je republika Osmanom plačala odškodnino v višini 250.000 cekinov.Parry & Cook (1976), str. 152.
Podobna epizoda leta 1644 pa je imela povsem drugačen izid. 28. septembra so malteški vitezi napadli osmanski konvoj jadrnic na poti iz Konstantinopla v Aleksandrijo, na krovu katerega je bilo več romarjev, namenjenih v Meko, vključno z izgnanim Kızlarjem ago, glavnim črnim evnuhom Sünbül ago, kairskim kadijem in dojiljo bodočega sultana Mehmeda IV. Med bojem so bili Sünbül aga in večina pomembnih romarjev ubiti, 350 moških in 30 žensk pa so odpeljali prodat za sužnje. Vitezi so svoj plen naložili na ladjo, ki je nato za nekaj dni pristala v majhnem pristanišču na južni obali Krete in tam izkrcala številne mornarje in sužnje. Osmani so bili zaradi incidenta ogorčeni. Porta je Benečane obtožila namernega dogovarjanja z vitezi, kar so Benečani odločno zanikali. Ker je takrat na osmanskem dvoru prevladovala stranka jastrebov, je bil incident odlična pretveza za vojno z oslabljenimi Benetkami.Finlay (1856), str. 128 Sledilo je dolgo obdobje pogajanj, ki je trajalo globoko v leto 1645, in se kljub ugovorom velikega vezirja Sultanzade Mehmeda paše končalo z vojno. Hitro je bila sestavljena ekspedicijska vojska z več kot 50.000 vojaki in domnevno 416 ladjami pod vodstvom sultanovega zeta kapudan paše Silahdarja Jusufa paše. Osmanska armada je 30. aprila izplula iz Dardanel proti pristanišču Navarino na Peloponezu, kjer je ostala tri tedne. Cilj flote ni bil objavljen, vendar so Osmani, da bi ublažili beneške strahove, nakazali, da bo to Malta.
Vojna Zgodnje operacije Osmanska zvijača z domnevnim napadom na Malto je uspela in Benečani so bili ob prihodu osmanske flote na Kreto 23. junija 1645 popolnoma presenečeni. Beneška obramba je bila kljub prizadevanjem nedavno imenovanega generalnega providurja Andrea Cornerja še vedno v slabem stanju. Otoške utrdbe so bile precejšnje, vendar dolgo časa zanemarjane, zato je bilo za njihovo popravilo potrebnega veliko truda in časa. Zaskrbljena zaradi osmanskih priprav je Republika proti koncu leta 1644 okrepila Kreto z 2500 vojaki in živili ter začela oboroževati svojo floto. Pomoč v primeru vojne sta ji obljubila papež in Toskana.
thumb|right|250px|Canea (Hanija) in njene utrdbe leta 1651
Osmani so se najprej izkrcali 15 milj zahodno od Canee (Hanije). Lokalna milica je pred njimi zbežala. Nato so napadli majhno otoško trdnjavo San Todero, katere poveljnik, Istran Blasio Zulian, je razstrelil sebe, trdnjavo in njeno garnizijo, da ne bi padla v osmanske roke Osmanom. Osmanska vojska je nato prodrla do samega mesta Hanija in ga po 56 dneh obleganja 22. avgusta osvojila. Sočasno so se Benečani okrepili, saj je začela prihajati obljubljena pomoč v obliki galej iz papeške države, Toskane, Malte in Neaplja. Septembra je bilo osmansko ladjevje neurejeno, vendar zavezniško krščansko ladjevje pod previdnim poveljnikom, papeževim nečakom Niccolòjem Ludovisijema, ni izkoristilo priložnosti za odločilen napad. Ko so krščanske sile 1. oktobra s floto približno 90 ladij končno ponovno napadla Hanijo, sta močna osmanska obramba in pomanjkanje sodelovanja zaveznikov napad obsodila na propad. Kmalu zatem so se beneški zavezniki vrnili v svoje baze.
thumb|left|200px| Francesco Basilicata (1651): beneški Lev svetega Marka čuva Kandijsko kraljestvo; Večina otoka, z izjemo Kandije, je bila takrat že v osmanskih rokah
Novembra je Silahdar Jusuf paša pustil na otoku močno vojaško posadko in odšel prezimit v Istanbul, kjer je bil na sultanov ukaz usmrčen. Osmanske priprave na obsežnejšo vojno so se kljub temu nadaljevale, Benečani pa so medtem mrzlično poskušali zbrati denar in ljudi ter skušali prepričati druge evropske sile, da se jim pridružijo v vojni proti Osmanom. Ker je bila večina Evrope vpeta v strašno tridesetletno vojno, so njihove prošnje večinoma naletele na gluha ušesa. Benečane so zaradi visokih stroškov vojne težko prizadeli visoki davki. Republika je poskušala napolniti svojo vojno blagajno s prodajo svojih posesti v Italiji ter plemiških in uradniških naslovov. Beneški senat je za vodjo vojne proti Osmanom sprva imenoval 80-letnega doža Francesca Erizza, katerega je po njegovi smrti v začetku leta 1646 zamenjal 73-letni generalni kapitan Giovanni Cappello.
Cappellovo delovanje leta 1646 je bilo izrazito slabo, saj mu ni uspelo preprečiti prihoda osmanskih okrepitev pod vodstvom Musa paše junija 1646. Njemu samemu ni uspel napad na osmansko floto v zalivu Hanija avgusta istega leta, niti poskus prekinitve osmanske blokade Retimna. Posledično je mesto 20. oktobra padlo, citadela pa je zdržala do 13. novembra. Pozimi 1646–1647 je obe strani prizadel izbruh kuge, zato spomladi operacije niso veliko napredovale. Sredi junija je majhna osmanska sila porazila večjo skupino beneških plačancev. Ta osmanski uspeh je lokalnemu poveljniku Gazi Huseinu paši odprl pot za osvojitev vzhodne polovice otoka, razen trdnjave Siteia.
Benečani in lokalno prebivalstvo so utrpeli hude izgube. Ocenjuje se, da je do leta 1648 zaradi bolezni ali vojne umrlo skoraj 40 % prebivalcev Krete. Do leta 1677 se je število prebivalcev s predvojnih približno 260.000 zmanjšalo na okoli 80.000. Do začetka leta 1648 je bila vsa Kreta, razen Kandije in nekaj utrdb, kot je otok Gramvousa, v osmanskih rokah.
Začetek obleganja Kandije thumb|right|300px|Obleganje Kandije (okoli 1680)
Obleganje se je začelo maja 1648. Osmani so se tri mesece pripravljali na obleganje in prekinili oskrbo mesta z vodo. Obleganje je trajalo do leta 1669 in je bilo po mavrskem obleganju Ceute (1694-1727) drugo najdaljše obleganje v zgodovini. Na osmanske oblegovalce je slabo vplivala slaba oskrba. Povzročala jo je dejavnost krščanskih flot v Egejskem morju, ki so prestrezale osmanske konvoje, ki so prevažali zaloge in okrepitve na otok. Poleg tega je celotno osmansko vojno prizadevanje močno ovirala povečana notranja nestabilnost, ki jo je povzročila nepredvidljiva politika sultana Ibrahima I. in njegova nepremišljena usmrtitev vodilnih državnih funkcionarjev. To je nazadnje pripeljalo do Ibrahimove odstavitve v korist njegovega sina Mehmeda IV., kar je sprožilo novo obdobje zmede v osmanski vladi.
Zaradi pomanjkanja zalog je bil osmanski poveljnik Gazi Husein Paša v začetku leta 1649 prisiljen prekiniti obleganje. Po prihodu osmanskega ladjevja junija istega leta se je obleganje nadaljevalo, vendar samo dva meseca. Osmani so napadli utrdbe in pod njimi razstrelili več kot 70 min, vendar so branilci ostali trdni. Osmani so izgubili več kot 1.000 mož. Kasnejši umik 1.500 janičarjev in pomanjkanje kakršnih koli okrepitev tekom leta 1650 Husein paši ni pustilo druge možnosti, kot da nadaljuje s čim bolj trdno blokado mesta. Osmani so okrepili svoje položaje z izgradnjo treh utrdb na območju Hanije in proti koncu leta 1650 dobili okrepitve, ki so jim omogočile ohraniti trdno blokado. Osmanske sile so bile kljub beneški blokadi Dardanel in političnim nemirom na osmanskem dvoru dovolj dobro oskrbljene, da so se vzdrževale blokado, in hkrati prešibke, da bi prešle v ofenzivo proti sami Kandiji. Leta 1653 so Osmani zavzeli otoško trdnjavo Selino v zalivu Suda in ponovno utrdili trdnjavo San Todero, ki so jo zavzeli nekaj let prej. Beneški pomorski uspehi v naslednjih nekaj letih so dodatno zmanjšali ofenzivno sposobnost osmanske vojske na Kreti, vendar se je blokada Kandije nadaljevala in Osmani so obdržali vse svoje osvojitve na otoku do prihoda novih osmanskih ekspedicijskih sil leta 1666.
Pomorska vojna Zgodnji spopadi (1645–1654)