350px|thumb|Otoki Malta, Filfla, Comino in Cominotto na zemljevidu v knjigi Historiae universalis cum sacrae, tum profanae nucleus, ki jo je okoli leta 1650 izdal Gabriel Bucelinus v Ulmu

Malta je majhna in gosto naseljena otoška država v južni Evropi v osrednjem Sredozemskem morju. Sestavlja jo 20 otokov in čeri, ki ležijo 93 km južno od Sicilije (Italija) in 288 km severno od Libije v severni Afriki. Naseljeni so otoki Malta, Gozo (Għawdex) in Comino (Kemmuna).

Malta je bila naseljena od leta 5900 pr. n. št."700 years added to Malta's history". Times of Malta. 16 March 2018. Archived from the original on 16 March 2018. Retrieved 27 March 2021. Prvi prebivalci so bili kmetje. Njihove metode kmetovanja so tako degradirale zemljo, da so otoki postali neprimerni za bivanje. Otoke je okoli leta 3850 pred našim štetjem ponovno naselila civilizacija, ki je na svojem vrhuncu zgradila megalitske templje, ki spadajo med najstarejše ohranjene zgradbe na svetu. Njihova civilizacija je propadla okoli leta 2350 pr. n. št. Otoke so kmalu zatem naselili bronastodobni vojščaki.

Prazgodovina Malte se je končala okoli leta 700 pr. n. št., ko so otoke kolonizirali Feničani. Otokom so vladali do leta 218 pr. n. št., ko jih je premagala Rimska republika. Od 6. stoletja n. št. je na otoku vladalo Bizantinsko cesarstvo kot naslednik Rimskega cesarstva in po obleganju leta 870 n. št. Aglabidi iz severne Afrike. Malta je bila nekaj stoletij morda redko poseljena, dokler je v 11. stoletju niso ponovno naselili Arabci. Otoke je leta 1091 napadla normanska Grofija Sicilija, čemur je sledilo postopno pokristjanjevanje otokov. Na tej točki so otoki postali del Kraljevine Sicilije. Na njej so vladali fevdalni vladarji, vključno s Švabi, Aragonci in sčasoma Španci. Otoke je leta 1530 dobil v posest Malteški viteški red, ki jim je vladal kot vazal Kraljevine Sicilije. Leta 1565 je otoke poskušalo z velikim obleganjem zavzeti Osmansko cesarstvo, vendar je bila invazija odbita. Malteški viteški red je vladal Malti še več kot dve stoletji. Za to obdobje je bil značilen razcvet umetnosti in arhitekture ter splošni napredek v družbi. Red je bil izgnan, ko je prva francoska republika leta 1798 osvojila otoke in jih okupirala.

Po nekaj mesecih francoske vladavine so se Maltežani uprli in leta 1800 izgnali Francoze. Malta je postala britanski protektorat in leta 1813 de facto britanska kolonija. Otoki so postali pomembno britansko pomorsko oporišče in sedež glavnega štaba britanske Sredozemske flote. V zadnji četrtini 19. stoletja je prišlo do napredka v tehnologiji in financah. Leta 1882 je bila ustanovljena Anglo-Egipčanska banka, naslednje leto pa je začela delovati Malteška železnica. Leta 1921 je London podelil Malti samoupravo. Posledica tega je bila ustanovitev dvodomnega parlamenta, sestavljenega iz senata, ki je bil leta 1949 ukinjen, in izvoljene zakonodajne skupščine. Kronska kolonija Malta je bila v letih 1921–1933, 1947–1958 in 1962–1964 samoupravna.

Med drugo svetovno vojno je Malto močno napadalo italijansko in nemško letalstvo, vendar je vzdržala. Leta 1942 je otok za hrabro držo prejel Jurijev križ, ki je danes na zastavi in v grbu Malte.

Leta 1964 je Malta postala neodvisna članica Združenega kraljestva, znana kot Država Malta. Leta 1974 je postala republika in članica Skupnosti narodov. Od leta 2004 je članica Evropske unije.

Geologija

Malta stoji na podvodnem grebenu, ki sega od Severne Afrike do Sicilije. Nekoč v daljni preteklosti je bila potopljena, kot kažejo morski fosili, vdelani v kamnine na najvišjih točkah otoka. Ko je bil greben zaradi tektonskih dejavnosti potisnjen navzgor in se je Gibraltarski preliv zaprl, se je gladina morja znižala in Malta je postala del kopnega mostu med evropsko in afriško celino. Most je bil obdan z velikimi jezeri. V nekaterih podzemnih jamah na Malti so odkrili kosti slonov, povodnih konjev in drugih velikih živali, ki jih zdaj najdemo v Afriki. Druge odkrite živali so izvirale iz Evrope.

Zgodovina Neolitik (5900 pr. n. št.–3850 pr. n. št.) Do nedavnega je veljalo, da so prvi prebivalci Malte prišli na otoke okoli leta 5700 pr. n. št., zdaj pa je ugotovljeno, da se je to zgodilo dve stoletji prej. Na splošno se domneva, da so ti prvi neolitski prebivalci prišli s Sicilije, ki leži približno 100 km severno. Analize DNK kažejo, da so pravzaprav izvirali iz različnih delov Sredozemlja, vključno z Evropo in Afriko.

Skupnosti so se ukvarjale s kmetijstvom in ribolovom in v manjši meri z lovom. Prebivalci so živeli v jamah in odprtih bivališčih. V stoletjih, ki so sledila, so navezali stike z drugimi kulturami, ki so vplivale na lokalne skupnosti. Trditev dokazujejo oblike lončenih posod in barve. Primitivno kmetovanje je degradiralo zemljo, kar je z istočasnimi dolgotrajnimi sušami povzročilo, da otoki niso bili več primerni za bivanje. Otoki približno tisoč let niso bili naseljeni. Naslednja stalno naseljena skupina otočanov je sčasoma zgradila znamenite megalitske templje."

Obdobje templjev (3850 pr. n. št.–2350 pr. n. št.) thumb|250px|Megalitski tempelja Ħaġar Qim thumb|250px|Ena od tako imenovanih "debelih gospa" v templju Tarxien thumb|250px|Spiralni motiv iz enega od megalitskih templjev, zdaj v Narodnem arheološkem muzeju Malte v Valletti

Drugi val kolonizacije je prišel s Sicilije okoli leta 3850 pr. n. št.

Eno najbolj opaznih obdobij zgodovine Malte je obdobje templjev, ki se je začelo okoli leta 3600 pr. n. št. Tempelj Ġgantija na Gozu je ena najstarejših prostostoječih zgradb na svetu. Ime kompleksa izhaja iz malteške besede ġgant (gigant), ki odraža velikost templja. Številni templji imajo petih polkrožnih, v središču povezanih prostorov. Ena od domnev pravi, da bi lahko prostori predstavljali glavo, roke in noge božanstva, saj med najpogosteje najdene kipe v teh templjih spadajo tako imenovane "debele gospe", ki kljub dvoumnosti glede spola veljajo za simbol plodnosti.

Civilizacija, ki je zgradila templje, je trajala približno 1500 let do približno 2350 pr. n. št., ko se zdi, da je izginila. Obstajajo špekulacije o tem ali je bila popolnoma izbrisana ali asimilirana. Domneva se, da je propadla zaradi podnebnih razmer in suše.

Med letoma 2600 in 2400 pr. n. št. je bila na otoku Malta velika umrljivost dojenčkov - okoli 50 %.Island cores unravel mysteries of ancient Maltese civilisation // Phys.org, July 11, 2019

Bronasta doba (2350 pr. n. št. –700 pr. n. št.) Obdobju templjev je sledila bronasta doba. Iz tega obdobja so ostanki številnih naselij in vasi, pa tudi dolmeni - oltarjem podobne strukture, izdelane iz zelo velikih kamnitih plošč. Za dolmene se trdi, da pripadajo populaciji, vsekakor drugačni od tiste, ki je zgradila prejšnje megalitske templje.

Iz podobnosti malteških in sicilskih zgradb se sklepa, da so priseljenci prišli s Sicilije.

Med najbolj zanimivimi in skrivnostnimi ostanki iz tega obdobja so tako imenovane kolesnice, ki jih je mogoče videti na kraju na jugu otoka, imenovanem Misraħ Għar il-Kbir, neuradno znanem kot Claphamsko križišče (ali železniška postaja). Pari vzporednih kanalov, globoko vrezanih v živo skalo, so dokaj dolgi in pogosto vrezani v ravni črti. Njihova natančna uporaba ni znana. Ena od domnev trdi, da so bili kanali vodila za vozove, ki naj bi preprečila, da bi vlečne živali zašle. Družba, ki jih je zgradila, je sčasoma izumrla ali se asimilirala.

Med letoma 1400 pr. n. št. in 1200 pr. n. št. je bil na Malti opazen mikenski vpliv, kar dokazuje prisotnost mikenskih artefaktov.

Antika Feničani in Kartažani thumb|Melkartov cip v Arheološkem muzeju v Valletti

Feničani, verjetno iz Tira, so začeli kolonizirati otoke okoli zgodnjega 8. stoletja pr. n. št. in jih imeli za vmesno postojanko, s katere so trgovali in raziskovali zahodno Sredozemlje. Otok Malta so imenovali Ann (feničansko 𐤀𐤍𐤍‎, ʾnn). Feničanske nekropole so bile najdene v Rabatu na Malti in Rabatu na Gozu, kar kaže, da sta bili njihovi glavni naselbini v današnji Mdini na Malti in Citadeli na Gozu. Ann se je imenovalo tudi nekdanje naselje na Malti, kar kaže, da je služilo kot sedež vlade kolonije. Glavno feničansko pristanišče je bilo v Bormli v Velikem pristanišču Vallette. Imenovalo se je preprosto Malet (𐤌𐤋𐤈, mlṭ, pristanišče) in je bilo verjetno predhodnik rimskega in grškega imena (Malta), ki se je nanašalo na cel otok.

Malteški otoki so okoli sredine 6. stoletja pr. n. št. padli pod oblast Kartažanov, tako kot večina drugih feničanskih kolonij v zahodnem Sredozemlju. Do poznega 4. stoletja pr. n. št. je Malta postala trgovska postojanka, ki je povezovala južno Italijo in Sicilijo s Tripolitanijo. To je povzročilo uvedbo helenističnih značilnosti v arhitekturo in lončarstvo. Kdaj je bila Malta poseljena kot tradicionalna grška apoikia (kolonija), ni znano. Nekateri zgodovinarji zato trdijo, da Malta nikoli ni bila grška kolonija. Helenistične arhitekturne značilnosti so vidne v punskem templju v Tas-Silġ in stolpu v Żurriequ. Grški jezik se je uporabljal tudi na Malti, kot je razvidno iz dvojezičnih feničanskih in grških napisov, najdenih na Melkartovih cipih. V 18. stoletju je francoski učenjak Jean-Jacques Barthélemy dešifriral izumrlo feničansko abecedo ravno z uporabo napisov na teh cipih.Cassar 2000, str. 53–55.

Leta 255 pr. n. št. so Rimljani med prvo punsko vojno napadli Malto in opustošili večji del otoka.

Rimljani thumb|left|250px|Rimski mozaik v Domvs Romana na meji med Mdino in Rabatom

Po latinskem zgodovinarju Liviju so malteški otoki prešli v roke Rimljanov na začetku druge punske vojne leta 218 pr. n. št. Livij poroča, da se je poveljnik punske garnizije na otoku brez odpora predal Tiberiju Semproniju Longu, enemu od dveh konzulov tistega leta, ki je bil na poti v Severno Afriko. Otočje, ki so ga Rimljani poznali kot Melita ali Melite, je postalo del province Sicilije, vendar je do 1. stoletja imelo svoj lokalni senat in ljudsko skupščino. V tem času sta Malta in Gozo kovala značilne kovance po rimskih standardih.

Mdina, ki je bila upravno središče otokov, je postala znana tudi kot Melita. Naselje je naraslo do največjega obsega in je zavzela celotno območje današnje Mdine in velike dele Rabata ter se razširila do današnje cerkve svetega Pavla. Najdbe kažejo, da je bilo mesto obdano z debelim obrambnim obzidjem in jarkom. Ostanki namigujejo, da je bilo na najvišjem delu rta zgrajeno versko središče s številnimi templji. V naselju so izkopali ostanke impresivne rezidence, znane kot Domus Romana, v kateri so dobro ohranjeni mozaiki v pompejskem slogu. Zdi se, da je bil domus rezidenca bogatega rimskega aristokrata, zgrajena v 1. stoletju pr. n. št. in opuščena v 2. stoletju n. št.

thumb|right|250px|Grško-rimski ostanki v Malteškem pomorskem muzeju

Otoki so pod rimsko vladavino uspevali in sčasoma postali municipij in federalni civitas. Številne rimske starine dokazujejo tesno povezavo med Malto in Sicilijo. V obdobju rimske vladavine je uradni jezik Malte postala latinščina, na otokih pa je bila uvedena rimska vera. Lokalna punsko-helenistična kultura in jezik sta kljub temu preživela vsaj do 1. stoletja našega štetja.

V Apostolskih delih iz leta 60 je zapisano, da je sveti Pavel doživel brodolom na otoku z imenom Melite, ki ga mnogi svetopisemski učenjaki in Maltežani povezujejo z Malto. Obstaja izročilo, da se je brodolom zgodil na obali prikladno imenovanega "zaliva svetega Pavla". V Apostolskih delih 28 svetega Pavla pozdravijo otočani, ki mu zakurijo ogenj. Ko Pavel nabira drva, vročina iz votlega polena prežene gada, ki ugrizne Pavla. Pavla ugriz ne prizadene, zaradi česar so ljudje prepričani, da je bog. To prepričanje je dalo Pavlu priložnost, da je otočanom predstavi evangelij.

Malta je ostala del Rimskega imperija do začetka 6. stoletja. V 5. stoletju so otoke za kratek čas morda zasedli Vandali in pozneje Ostrogoti, vendar za to ni nobenega arheološkega dokaza.

Srednji vek Bizantinsko obdobje