Izavrijska dinastija (tudi Sirska dinastija) je bila vladarska rodbina, ki je med leti 717 in 802 vladala Bizantinskemu cesarstvu. Prvi vladar te družine je bil Leon III., ki je leta 717 vkorakal v Konstantinopel in v abdikacijo prisilil Teodozija III. Na prestolu ga je nasledil njegov sin Konstantin V. Naslednji cesar te dinastije je bil Leon IV. Hazar. Po smrti Leona IV. ga je nasledil njegov sin Konstantin VI., vendar ga je leta 797 njegova mati in sovladarica Irena Atenska dala oslepiti, kar je po pravilih Bizantinskega zakona onemogočilo Konstantinovo vladavino. Irena je sama vladala do leta 802. Izavrijska dinastija je povezana predvsem z bizantinskim ikonoklazmom ter poskusom očiščenja krščanske vere od pretiranega čaščenja ikon, kar je povzročilo precejšnje notranje nemire.
Izavrijska dinastija je bila vojaško uspešna proti muslimanskim kalifatom na vzhodu države, manj uspešni pa so bili v Evropi, kjer so doživeli poraz proti Bolgarom, se odpovedali Ravenskemu eksarhatu ter zaradi vpliva Frankov izgubili vpliv v Italiji. Do konca dinastije Izavrijcev leta 802 so se Izavrijci še naprej borili z Arabci in Bolgari za svoj obstoj, zadeve pa so se še bolj zapletle, ko je papež Leon III. kronal Karla Velikega za rimskega cesarja v poskusu proglasitve Karolinškega cesarstva za naslednika Rimskega cesarstva.
Ozadje: Bizanc v 7. stoletju
Heraklijska dinastija (610–695 in 705–711) se je soočila s hudimi izzivi. Po uspešni zmagi nad sasanidskimi Perzijcev se je cesar Heraklij (vladal 610–641) in njegovo izčrpano kraljestvo soočil z nenadnim začetkom muslimanske ekspanzije iz Arabije v Levant.Whittow (1996), pp. 73–82
Po muslimanski osvojitvi Sirije je tudi bogata provinca Egipt, glavni vir žita in davčnih prihodkov cesarstva, pripadla Arabcem. Bizantinci so se soočili tudi z arabskimi napadi skozi Libijo proti Afriškemu eksarhatu, proti Kilikiji, ki je nadzorovala južne prehode v Malo Azijo, ki je zdaj zadnje večje sosednje ozemlje cesarstva, in proti Armenskemu višavju, glavnemu viru delovne sile cesarstva in vitalnemu blažilniku med območjem sirske puščave, kjer zdaj prevladujejo Arabci, in severovzhodnim prehodom v Malo Azijo. Ta tri območja bodo glavna polja bizantinsko-arabskih sporov v naslednjega pol stoletja.Cheynet (2006), pp. 3–6 Arabci so še naprej napredovali, predvsem pa so zgradili mornarico, ki je uspešno izzvala bizantinsko nadvlado v Sredozemlju. Izbruh muslimanske državljanske vojne leta 656 je Bizantincem prinesel čas in cesar Konstans II. (vladal 641–668) je okrepil svoj položaj na Balkanu in v Italiji. Njegov naslednik Konstantin IV. (vladal 668–685) je uspel premagati prvo arabsko obleganje Konstantinopla (674–678) in po njem preiti v protiofenzivo, zavarovati Malo Azijo, povrniti Kilikijo in prisiliti kalifat, da se pokloni. Istočasno pa ga je premagal bolgarski kan Asparuh in bil prisiljen sprejeti naselitev svojega ljudstva v bizantinskih deželah južno od Donave.Cheynet (2006), pp. 6–9 S prvo odstavitvijo sina in naslednika Konstantina IV. in naslednika Justinijana II. leta 695 se je začelo obdobje težav, ki je trajalo skoraj četrt stoletja in je prineslo vrsto katastrof, ki so skoraj povzročile propad bizantinske države. Kartagina je dokončno padla leta 697 in bizantinski poskus obnove je bil naslednje leto neuspešen. Kilikijo so osvojili Arabci in jo spremenili v oporišče za roparske ekspedicije, ki so prodrle globoko v Malo Azijo, oplenile njene utrdbe in mesta, medtem ko so Kavkaz prevzeli pod trdno muslimansko kontrolo. Končno je omajadski kalif Sulejman ibn Abd al-Malik (vladal 715–717) začel pripravljati še en velik pohod za osvojitev Konstantinopla.Cheynet (2006), pp. 10–12Whittow (1996), p. 138
Hkrati so katastrofe v 7. stoletju povzročile velike spremembe v družbi in naravi tistega, kar je ostalo od cesarstva: urbanizirana, kozmopolitska civilizacija pozne antike se je končala in začelo se je srednjeveško obdobje. Z upadom večine mest v majhna, utrjena urbana jedra, ki so delovala zgolj kot upravna središča, je družba postala pretežno agrarna, medtem ko sta izobrazba in intelektualno življenje skoraj izginila. Izguba najbogatejših provinc cesarstva, skupaj z zaporednimi invazijami, je zmanjšala imperialno gospodarstvo v razmeroma osiromašeno stanje v primerjavi z viri, ki so bili na voljo kalifatu. Monetarna ekonomija se je obdržala, oživila pa je tudi menjalna ekonomija.Kazhdan (1991), pp. 350–351Whittow (1996), pp. 89–95 Spremenila se je tudi upravna praksa: ob nadaljnjem obstoju poznorimskega provincialnega sistema so bile preživele terenske vojske reorganizirane v tematski sistem kot sredstvo za ohranitev preostalega cesarskega ozemlja, čeprav je bila obsežna moč skoncentrirana v rokah tematskih poveljnikov, strategoi, so bili nagnjeni k uporu. Istočasno se je povečal pomen tudi centralne birokracije v Konstantinopšlu.Kazhdan (1991), pp. 351, 2035Whittow (1996), pp. 119–121 Na verskem področju je izguba monofizitskih vzhodnih provinc končala potrebo po neuspešnem kompromisnem nauku monoteletizma, ki je bil opuščen na tretjem koncilu onstantinoplu leta 680, medtem ko je kvinsekstni koncil leta 692 videl spodbujanje interesov in stališča carigrajskega patriarhata proti rimskemu sedežu.
Cesarstvo v krizi, 705–717
Po drugem strmoglavljenju Justinijana II. se je Bizantinsko cesarstvo znašlo v novem obdobju kaosa, ki se je primerjalo le s Fokasovim napačnim ravnanjem v zadnji perzijski vojni. Filipik Bardan, krimski upornik, ki je zasedel prestol, se je izkazal za popolnoma nesposobnega za vladanje. Namesto da bi se soočil z grozečo grožnjo Bolgarov ali Arabcev, je nameraval znova zanetiti verske spore z uveljavitvijo tako osovraženega heraklijskega monotelitizma. Ko je bolgarski kralj Tervel (ki je bil zaveznik Justinijana II.) vdrl v Trakijo, Bardan ni imel druge izbire, kot da pokliče čete teme Opsikion za boj proti Bolgarom. Na cesarjevo žalost mu vojaki niso bili zvesti in po obredni oslepitvi ga je junija 713 zamenjal glavni tajnik cesarja Artemij.
Artemij je bil okronan kot Anastazij II.. Anastazij je cesarstvo na kratko dobro vodil, izboljšal obzidje prestolnice in napolnil žitnice prestolnice, da bi se lahko soočili z novo arabsko invazijo. Vsakemu državljanu je bilo rečeno, naj zbere dovolj hrane za tri leta, kajti če bi Arabci prišli do ožine, bi to nedvomno dolgotrajno oblegali. Vendar se je Anastazij izkazal za preveč dobrega za cesarstvo; v prizadevanju, da bi preprečil arabsko obleganje prestolnice, je Anastazij načrtoval preventivni napad proti zavojevalcem, pri čemer je za oporišče uporabil Rodos. Vendar se je tema Opsikion znova uprla in Anastazij se je leta 715 znašel v solunskem samostanu.
Opsičani so za vladanje cesarstvu izbrali Teodozija, nepripravljenega pobiralca davkov. Izbira skoraj ni temeljila na njegovih sposobnostih; ko je Leon Izavrijec, strateg anatolske teme, prosil senat in patriarha za njegovo podporo, da bi postal cesar, ni bilo treba prepričevati, da bi jo dobil.
Leon III. Izavrijec, 717–741 Leon III., ki bo postal ustanovitelj tako imenovane Izavrijske dinastije, je bil dejansko rojen v Germanikeji (sodobni Kahramanmaraş) v severni Siriji ok. 685; njegov domnevni izvor iz Izavrije izhaja iz omembe Teofana Spovednika, ki pa je lahko poznejši dodatek. Potem ko ga je Justinijan II. povzdignil v spatarija, se je boril z Arabci v Abasgiji, Anastazij II. pa ga je imenoval za stratega Anatolikov. Po padcu slednjega se je leta 716 Leon povezal z Artabazdom, armenskim generalom, in bil razglašen za cesarja, medtem ko sta dve arabski vojski, ena pod vodstvom kalifovega brata Maslama ibn Abd al-Malika, vojskovali v Mali Aziji. Leon je s premetenimi pogajanji preprečil Maslamahov napad, v katerem je obljubil, da bo priznal kalifovo vrhovnost, vendar je 25. marca 717 vstopil v Konstantinopel in odstavil Teodozija.Kazhdan (1991), p. 1208Treadgold (1997), p. 345Cheynet (2006), p. 12
Arabsko obleganje Konstantinopla in njegove posledice
V nekaj mesecih se je novi cesar soočil s svojim prvim velikim izzivom, z množičnim muslimanskim napadom na cesarsko prestolnico: vojska in mornarica kalifata, ki ju je vodil Maslama, je glede na vire štela okoli 120.000 mož in 1800 ladij. Ne glede na dejansko število je bila ogromna sila, veliko večja od cesarske vojske. Na srečo Leona in cesarstva je Anastazij II. popravil in okrepil obmorske zidove prestolnice. Poleg tega je cesar sklenil zavezništvo z bolgarskim kanom Tervelom, ki se je strinjal, da bo nadlegoval zaledje zavojevalcev.Treadgold (1997), pp. 346–347
Od julija 717 do avgusta 718 so mesto po kopnem in morju oblegali muslimani, ki so na kopenski strani zgradili obsežno dvojno linijo obhoda in kontravalacije, ki je izolirala prestolnico. Njihov poskus dokončanja blokade po morju pa ni uspel, ko je bizantinska mornarica proti njim uporabila grški ogenj; arabsko ladjevje se je dobro držalo stran od mestnega obzidja, zaradi česar so bile oskrbovalne poti Konstantinopla odprte. Ker je bila oblegana vojska prisiljena podaljšati obleganje v zimo, je zaradi mraza in pomanjkanja živil utrpela grozljive izgube.Treadgold (1997), p. 347Cheynet (2006), p. 13 Spomladi je novi kalif Omar ibn Abd al-Aziz (vladal 717–720) poslal nove okrepitve po morju iz Afrike in Egipta ter po kopnem skozi Malo Azijo. Posadke novih flot so večinoma sestavljali kristjani, ki so začeli v velikem številu bežati, medtem ko so kopenske sile v Bitiniji padle v zasedo in bile poražene. Ker sta lakota in epidemija še naprej pestili arabsko taborišče, je bilo obleganje 15. avgusta 718 opuščeno. Ob vrnitvi je arabsko ladjevje utrpelo dodatne žrtve zaradi neviht in izbruha vulkana Thera.Treadgold (1997), pp. 347–349
Tudi med obleganjem je Leon uspel zadušiti poskuse odcepitve: njegove čete so hitro strmoglavile upor na Siciliji, kjer je bil za cesarja razglašen Bazilij Onomagoul. Leta 719 je prestal tudi poskus odstavljenega Anastazija II., da bi si povrnil prestol z bolgarsko pomočjo. Leon je še okrepil svoj položaj tako, da je leta 718 kronal svojo ženo Marijo za Avgusto in leta 720 svojega sina Konstantina za socesarja.Kazhdan (1991), p. 1209 Leon je izkoristil oslabljeno stanje kalifata po ogromnih izgubah, ki so jih utrpeli pred Konstantinoplom, zato je lahko sprožil protiofenzivo, ki je dosegla nekaj uspeha. Vendar so si Arabci kmalu opomogli in od leta 720 začeli letne napade, ki so opustošili velike dele Male Azije, kljub bizantinskemu zavezništvu s Hazarji, ki so začeli napade na severnem krilu kalifata. Ikonij in Cezareja sta bila oplenjena, bizantinske čete pa so bile spet pregnane iz Armenije.Treadgold (1997), pp. 349–350
Začetek ikonoklazma
Leon je razočaran nad svojimi vojaškimi neuspehi prišel do tega, da je v modi tistega časa verjel, da je cesarstvo izgubilo božansko naklonjenost. Že leta 722 je poskušal prisiliti Jude v cesarstvu k spreobrnitvi, a je kmalu začel usmerjati pozornost na čaščenje ikon, ki so ga nekateri škofje imeli za malikovalstvo. Po ponovnem izbruhu vulkana There leta 726 je izdal edikt, s katerim je obsodil njihovo uporabo, in dal odstraniti Kristusovo podobo iz Vrat Halke, slovesnega vhoda v Veliko palačo v Konstantinoplu. Cesar je bil vse bolj kritičen do ikonofilov in na dvornem svetu leta 730 je uradno prepovedal upodobitve verskih osebnosti.Treadgold (1997), pp. 350–353Whittow (1996), pp. 139–142
Leonova zaveza ikonoklazmu je povzročila odzive tako med ljudstvom kot Cerkvijo. Vojaki, ki so sneli Kristusovo podobo iz Halke, so bili linčani, tematski upor, ki je izbruhnil v Grčiji leta 727, pa je bil vsaj deloma motiviran z ikonofilsko vnemo. Patriarh German I. je odstopil, zamenjal pa ga je bolj ubogljivi Anastazij. Cesarjev edikt je požel obsodbo papežev Gregorja II. in Gregorja III. ter Janeza Damaščana. Na splošno pa je spor ostal omejen, saj se je Leon vzdržal aktivnega preganjanja ikonofilov.Treadgold (1997), pp. 352–354