Fuerteventura () je eden od Kanarskih otokov v Atlantskem oceanu, geografsko del Makaronezije in politično del Španije. Je 97 km od obale Severne Afrike. Otok je UNESCO leta 2009 razglasil za biosferni rezervat.

Fuerteventura spada v provinco Las Palmas, eno od dveh provinc, ki tvorita avtonomno skupnost Kanarskih otokov. Glavno mesto otoka je Puerto del Rosario, kjer je ustanovljen Otoški svet, vlada otoka. Otok Fuerteventura je imel 124.152 prebivalcev (leta 2023), četrto največje prebivalstvo na Kanarskih otokih in tretje v provinci. S 1659,74 km²Tenerife es con 2034,38 km² la más extensa las islas. Fuente: Instituto Canario de Estadística (ISTAC) je drugi največji med Kanarskimi otoki, takoj za Tenerifom. Z geološkega vidika je Fuerteventura najstarejši otok v arhipelagu.

Toponimija Ime otoka je sestavljeno iz španskih besed fuerte (bodisi 'močen' ali 'trdnjava') in ventura ('bogastvo'). Tradicionalno je ime Fuerteventura veljalo za sklicevanje na močne vetrove (fuertes vientos v španščini) okoli obale otoka in posledično nevarnost za navtične pustolovce. Lahko pa se je nanašalo namesto (ali tudi) na bogastvo, srečo ali usodo.

Leta 1339 je mallorški pomorščak Angelino Dulcert v Planiferio de Angelino Dulcert omenil otok kot »Forte Ventura«.

Druga teorija pravi, da ime otoka izhaja iz Fortunatae Insulae (Otoki sreče), imena, po katerem so Rimljani poznali Kanarske otoke.

Avtohtono ime otoka je bilo pred osvojitvijo v 15. stoletju Erbania, razdeljeno na dve regiji (Jandía in Maxorata), od koder izhaja ime majorero (prvotno majo ali maxo). Vendar pa je bilo predlagano, da je bila v nekem trenutku Maxorata (kar je pomenilo 'otroci države') staroselski toponim celotnega otoka.

Zgodovina Predkolonialna zgodovina

Prvi naseljenci Fuerteventure naj bi prišli iz Severne Afrike. Beseda Mahorero (Majorero) ali Maho se še danes uporablja za opis prebivalcev Fuerteventure in izhaja iz starodavne besede mahos, vrste čevljev iz kozje kože, ki so jih nosili ti prvotni prebivalci. Živeli so v jamah in polpodzemnih bivališčih, od katerih so nekatera bila izkopana in razkrila ostanke zgodnjega orodja in keramike. V starih časih je bil otok prvotno znan kot Planaria, kar se nanaša na ravnino večine njegovega terena.

Feničani so pristali na Fuerteventuri in Lanzarotu.

Okoli leta 1340 je bilo organiziranih več španskih in portugalskih odprav na otoke, sledili pa so jim Mavri in evropski trgovci s sužnji. Ob koncu iberskega osvajanja je bil otok razdeljen na dve kraljestvi Gvančev, eno je pripadalo kralju Guizeju, drugo pa kralju Ayozeju. Ozemlja teh kraljestev so se imenovala Maxorata (na severu) oziroma Jandía (na jugu). Ločevala ju je stena, ki je prečkala ožino La Pared. Nekaj ​​ostankov je ohranjenih. Staro ime za otok, Erbania, izhaja iz imena tega obzidja.

Osvajanje Osvajanje otoka se je resno začelo leta 1402, ko sta mu poveljevala francoska viteza in križarska borca ​​Jean de Béthencourt in Gadifer de la Salle. Prispela sta le s 63 mornarji od prvotnih 283, kolikor jih je med potjo dezertiralo. Po prihodu in nastanitvi na Lanzarotu so napadalci naredili nekaj prvih izletov na sosednje otoke. Leta 1404 sta Béthencourt in Gadifer ustanovila Betancurio na zahodni obali, prvo naselbino na otoku. Po številnih težavah je Gadifer prevzel invazijo, Béthencourt pa se je vrnil v Španijo, da bi poiskal priznanje in podporo kastiljskega kralja.

Leta 1405 je de Béthencourt dokončal osvajanje otoka in ustanovil prestolnico v Betancurii (Puerto Rosario je leta 1835 postal otoška prestolnica).

Leta 1424 je papež Martin V. z Betancurijskim pismom odredil ustanovitev škofije Fuerteventura, ki je zajemala vse Kanarske otoke razen otoka Lanzarote. Izvor thisrica je neposredno povezan z dogodki, ki so se zgodili po zahodnem razkolu (1378–1417), saj škof San Marcial del Rubicón iz Lanzaroteja (takrat edina škofija na Kanarskih otokih) ni priznal papeževanje Martina V. in se namesto tega pridružil protipapežu Benediktu XIII. Škofija Fuerteventura je imela sedež v župniji Santa María de Betancuria, ki je slednji podelila status stolnice v Grantu. Po ponovnem prevzemu škofije San Marcial del Rubicón s strani papeža Martina V. je bila škofija leta 1431 Fuerteventura ukinjena, le sedem let po ustanovitvi.

Prvi popis je zabeležil približno 1200 prebivalcev. Populacija se je nato postopoma povečevala. Leta 1476 je ozemlje postalo Señorío Territorial de Fuerteventura, podrejeno katoliškima monarhoma.Se reconoce al conquistador su dominio sobre la isla. Fuente: Ayuntamiento de Tuineje. V kasnejših letih so otok napadli Španci, Francozi in Angleži.

2. osvojitev Fuerteventure Sčasoma je otok prestal številne napade. Odprava pod vodstvom Berberov je vdrla leta 1593 in prišla vse do prestolnice. Za zaščito pred tovrstnimi napadi so ob obali zgradili različne gradove. Prebivalstvo je bilo kot drugi zaščitni ukrep preseljeno v notranjost. Zaradi racij je bil na Fuerteventuro poslan prvi generalni stotnik, ki ga je spremljalo več narednikov, da bi branil otok v imenu krone. Takrat je Betancuria postala verska prestolnica otoka.The principal economic motor of the epoch was orchilla, cereal and cattle. Source: Tuineje council.

Dva velika napada sta se zgodila leta 1740, v razmaku enega meseca. Dve ločeni skupini angleških gusarjev sta poskušali izropati mesto Tuineje. Vendar so te napade uspešno preprečili lokalno prebivalstvo in otoška milica. To uspešno odganjanje vsiljivcev se praznuje na ponovni uprizoritvi, ki poteka v Gran Tarajalu vsako leto oktobra.

Otoški garnizon je bil uradno vzpostavljen leta 1708. Njegov polkovnik je prevzel naziv orožnega guvernerja, dedno, doživljenjsko imenovanje, ki je ostalo v družini Sánchez-Dumpiérrez. Sčasoma je ta družina čedalje bolj pridobila moč nad drugimi otoki prek zavezništev z družino Arias de Saavedra in gospo s Fuerteventure.El marqués de Vallehermoso intenta que la población se ponga a favor del poder de la corona frente al señorío. Source: La Oliva council Istega leta je bila ustanovljena pomožna župnija La Oliva in Pájara, ki je začela delovati leta 1711. 17. decembra 1790 je bila ustanovljena pomožna župnija Tuineje, ki je 23. junija 1792 postala nova župnijska enota pod škofom Taviro, s ozemlja, vključno z delom polotoka Jandía in s 1670 prebivalci. Leta 1780 se je začela industrija plantaž Barralla.Reseña histórica Source: Tuineje council

Do sedanjosti Leta 1852 je Izabela II. razširila območje proste trgovine na Kanarske otoke. Vojaška otoška vladavina, ki se je začela leta 1708, je bila dokončno razpuščena leta 1859 in Puerto de Cabras (zdaj Puerto del Rosario) - edini občinski sedež na obali - je postal nova prestolnica.

Kanarski otoki so dobili samoupravo leta 1912. Leta 1927 sta Fuerteventura in Lanzarote postala del province Gran Canaria. Sedež otoške vlade (cabildo insular) je v Puerto del Rosario. Leta 2018 je na otoku živelo skupaj 118.574 ljudi.

Do leta 1940 je imel otok letališče (le zahodno od Puerto del Rosario na cesti v Tindayo, vidno še danes). Množični turizem se je začel sredi 60. let 20. stoletja, k čemur je prispevala gradnja letališča Fuerteventura v El Matorralu in prvih turističnih hotelov.

Zaradi bližine (le 100 km) zahodnoafriške obale in dejstva, da je del schengenskega območja, je otok glavna ciljna destinacija za priseljence brez dokumentov. Vendar pa so mnogi umrli med poskusom prečkanja.

Geografija

Podolgovati otok je dolg 100 km in širok 31 km. Ima površino 1660 km².

Je le 100 km od obale Severne Afrike in je drugi največji med otoki, takoj za Tenerifom, in ima najdaljše bele peščene plaže v arhipelagu. Otok je destinacija za ljubitelje sonca, plaž in vodnih športov. Leži na isti zemljepisni širini kot Florida in Mehika in temperature redko padejo pod 18 °C ali se dvignejo nad 32 °C. Ima 152 ločenih plaž vzdolž svoje obale - 50 km belega peska in 25 km črnih vulkanskih prodov.

Najvišja točka Fuerteventure je Pico de la Zarza (807 m) na jugozahodnem delu otoka. Geografske značilnosti so ožina Istmo de la Pared, ki je širok 5 km in je najožji del Fuerteventure. Otok je razdeljen na dva dela, severni del, ki je Maxorata, in jugozahodni del, imenovan polotok Jandía.

Podnebje Fuerteventura ima vroče puščavsko podnebje (Köppen: BWh). Podnebje je blago, vendar večinoma vetrovno skozi vse leto. Otok zato imenujejo otok večne pomladi. Morje uravnava temperaturo zraka in odvrača vroče saharske vetrove stran od otoka. Ime otoka pomeni 'močna sreča' ali 'močan veter', španska beseda za veter je viento. V zimskih mesecih je povprečna najvišja temperatura 22 °C in najnižja okoli 15 °C, medtem ko je poleti povprečna najvišja temperatura 28 °C in lahko pričakujemo najnižjo temperaturo 20 °C. Padavine znašajo približno 147 mm na leto, večina jih pade jeseni in pozimi. December je mesec z največ padavinami.

Peščeni vihar, znan kot Calima (podoben vetru Široko, ki piha severno od Sahare, v Evropo), lahko piha iz puščave Sahara proti severozahodu in lahko povzroči visoke temperature, slabo vidljivost in suh zrak. Temperature ob tem pojavu se začasno dvignejo za približno 10 stopinj Celzija. Veter prinaša fin rdeč prah, fin bel pesek ni napihan iz Sahare, sestavljen je iz ostankov koralnega grebena in lokalnih pretresov morskega dna. Vidljivost lahko pade med 100 in 200 m ali celo nižje, skupaj z zelo visokimi temperaturami pa lahko na otok prinese celo afriške kobilice selke (Locusta migratoria).

Hidrologija V zimskih mesecih do 80 % deževnice neuporabljene odteče v ocean, saj ni vegetacije, ki bi zadržala vodo (tudi zaradi prekomerne paše prosto pasečih koz ob obali). Gorski gozdovi, ki so bili še v 19. stoletju, so bili vsi posekani. Namesto tega obstaja veliko obratov za razsoljevanje (na elektriko), ki proizvajajo potrebno količino sladke vode na otoku. Turisti na otoku porabijo približno dvakrat več vode kot domorodni prebivalci Fuerteventure. Vzroki so polnjenje bazenov, zalivanje hotelskih vrtov in pranje perila.DuMont Extra, Fuerteventura, Susanne Lipps

Geologija Fuerteventura je najstarejši otok Kanarskih otokov, star 20 milijonov let od vulkanskega izbruha iz kanarskega žarišča. Večji del otoka je nastal pred približno 5 milijoni let in od takrat ga razjedajo veter in padavine. Na morskem dnu ob zahodni obali otoka ostaja ogromna skalna plošča, dolga 22 km in široka 11 km, za katero se zdi, da je nekoč v prazgodovini skoraj nedotaknjena zdrsnila z otoka, podobno kot napovedan prihodnji propad Cumbre Vieja, geološke prelomnice na drugem Kanarskem otoku, La Palma. Zadnja vulkanska aktivnost na Fuerteventuri se je zgodila pred 4000 do 5000 leti.

Plaže

Mednarodni certifikacijski program Quality Coast Evropske obalne in morske unije je Fuerteventuro izbral med 500 evropskimi destinacijami kot eno najbolj privlačnih turističnih destinacij za obiskovalce, ki jih zanimajo kulturna dediščina, okolje in trajnost. Najboljše plaže za obisk so Playa de Cofete, Playas de Jandia, Playas de Corralejo, Playa de Ajuy in Playas de El Cotillo.

Rastlinstvo in živalstvo Otok je dom ene od dveh preživelih populacij ogroženega kanarskega egiptovskega jastreba. Na njem živi tudi veliko divjih psov in mačk. Na nerodovitni, skalnati zemlji živijo barbarski škržatki (Atlantoxerus getulus) in gekoni. Fuerteventura gosti tudi številne ptice selivke in gnezdilke. Na otoku so precejšnje populacije grlice (Streptopelia), navadnih hudournikov in več vrst ščinkavcev, zlasti v bližini počitniških naselij.