Orjaški kuščar El Hierro (znanstveno ime Gallotia simonyi machadoi) je edina še živeča, skrajno ogrožena podvrsta kuščarice Simonyjevega orjaškega kuščarja (Gallotia simonyi). Je endemičen na otoku El Hierro, najzahodnejšem od Kanarskih otokov, kjer predstavlja uradni simbol.Naravni simboli za Kanarske otoke (Zakon 7/1991) (v španščini). Vol. 151. 30. april 1991. Str. 20946–20497 – preko BOE.
Opis
Leta 1999 so divjim odraslim samcem iz Tibataja izmerili dolžino med 120 in 200 mm dolžine, brez repa, samice pa so dolge med 110 in 160 mm. Prejšnja študija iz leta 1985, ki je vključevala manjše število živali, je pri samicah izmerila do 174 mm. Ta velikost je manjša od tiste, ki so jo opazili pri izumrli nominalni podvrsti z Roque Chico de Salmor, G. s. simonyi (223-236 mm pri samcih in 174-197 mm pri samicah). Vendar pa osebki iz populacije v Tibataju, vzrejeni v ujetništvu, dosegajo večje velikosti, 144–226 mm za samce in 143–204 mm za samice. Rep je pri obeh spolih približno 1,4-1,7-krat daljši od preostalega telesa.Salvador, A. (2015) Lagarto gigante de El Hierro – Gallotia simonyi. In: Enciclopedia Virtual de los Vertebrados Españoles. Salvador, A., Marco, A. (Eds.). Museo Nacional de Ciencias Naturales, Madrid. http://www.vertebradosibericos.org/ Subfosilni ostanki dokazujejo, da so bili ti orjaški kuščarji precej večji, preden so, preden so Guanči ob koncu prvega tisočletja pr. n. št. naselili otok, za nekatere osebke ocenjujejo, da so v skupni dolžini presegli en meter.Mateo, J. A., Barone, R., Hernández-Acosta, C. N., & López-Jurado, L. F. (2020) La muerte anunciada de dos gigantes macaronésicos: el gran escinco caboverdiano, Chioninia coctei (Duméril & Bibron, 1839) y el lagarto de Salmor, Gallotia simonyi (Steindachner, 1889). Bol. Asoc. Herpetol. Esp. Vol. 31 (2), pgs. 3-30.
Poleg tega, da je podvrsta manjša in manj robustna, se od nominalne razlikuje po tem, da je zgornji del glave manj trikoten in bolj ovalen, glava je manj sploščena, v povprečju pa ima manj hrbtnih (dorzalnih) lusk, več temporalnih lusk, manj femoralnih (stegenskih) por in manj lusk na šestem obroču repa.
Razširjenost in habitat
Subfosilni ostanki razkrivajo, da je bil orjaški kuščar El Hierro nekoč razširjen po celotnem otoku, vse do nadmorske višine 700 metrov. Potencialna vegetacija teh območij vključuje rod mlečkov Euphorbia, termofilni gozd in kanarski bor (Pinus canariensis), čeprav so se kuščarji gozdnatim območjem na splošno izogibali.
Območje razširjenosti te podvrste se je pozneje skrčilo na južni konec pečine Tibataje v , med Guineo in Paso del Pino, kjer danes zavzema le okoli štiri hektarje površine. Gre za območje 1100 metrov visokega strmega klifa, ki živalim nudi naravno zaščito pred invazivnimi sesalci. Populacija na tem mestu se je ustalila pri približno 250 osebkih.Ministerio para la Transición Ecológica y el Reto Demográfico V rastlinstvu prevladuje sušoljubno (kserično) grmičevj. Na višje ležečih delih prevladuje vrsta Euphorbia brousssonetii, nižje pa se pojavljata predvsem Senecio kleinia in Periploca laevigata. Poleg njih na tem območju uspevajo še Kleinia neriifolia, Echium hierrense, Lavandula canariensis, Artemisia thuscula, Psoralea bituminosa, Micromeria hyssopifolia in Cistus monspeliensis.
Ekologija in obnašanje Prehrana Orjaški kuščarji El Hierro so vsejedi. Prehranjujejo se predvsem z rastlinami, pa tudi s hrošči, mravljami in majhnimi vretenčarji, vključno s hišno mišjo, Boettgerjevim kuščarjem, Boettgerjevim stenskim gekonom in pticami. Vonj rastlin in živali, ki jih jedo, so sposobni ločiti in prepoznati. Rastline, ki jih uživajo, vključujejo lilijevke, Psoralea bituminosa, trave, Lavandula canariensis, Euphorbia broussonetti, Rubia fruticosa, Schyzogone sericea, Echium hierrense, Euphorbia obtusolia, plodove Rumex lunaria, ter druge cvetove in semena. Na otočku Roque Chico de Salmor, so opazili kuščarje, ki so jedli mrtve ravnokrilce, ki so jih izbljuvali mladiči rumenonogih galebov.
Razmnoževanje
V prvih dveh tednih maja se stranska očesca (oceli) pri samcih obarvajo svetlo rumeno, oba spola pa postaneta agresivnejša. Parjenje se začne z dvorjenjem, pri katerem samec napihne grlo, premika glavo gor in dol, se samici približa v loku in jo ugrizne v tilnik. Samica na dvorjenje odgovori s hitrimi gibi glave in tresenjem repa. Samice so sposobne v svojem telesu shraniti žive semenčice tudi do enega leta. Samice odložijo leglo jajc med 6. junijem in 3. avgustom; pa sledi še drugo leglo med 16. in 23. avgustom. Število jajc v leglu znaša od pet do trinajst, pri čemer starejše samice odlagajo večja legla. Inkubacija poteka 61 dni pri temperaturi 28-29 °C. Izleženi mladiči tehtajo 3-6 gramov in merijo 44–58 mm, k čemur je treba prišteti še 87–133 mm dolg rep. Samice spolno dozorijo po najmanj štirih letih in so v populaciji vedno številčnejše od samcev.
Plenilstvo Domnevajo, da so naravni plenilci orjaškega kuščarja El Hierro, vsaj v njegovi mladostni fazi, postovka, kanja in krokarji. Plenjenje odraslih osebkov in mladičev s strani vnesenih divjih mačk in sivih podgan (Rattus norvegicus) je dobro dokumentirano in predstavlja glavno grožnjo za preživetje vrste. Pred uvedbo zaščite so odrasle kuščarje ubijali tudi pastirski psi, ko so se živali podale v nižje predele v nižja območja Tibataje. V primeru plenjenja je glavna obramba kuščarja El Hierro beg, čeprav je počasnejši od drugih vrst iz rodu Gallotia. Mladiči so plenjenju izpostavljeni pogosteje kot odrasli osebki. Včasih se odrasli odločijo soočiti s potencialnim plenilcem tako, da odprejo usta in oddajajo zvoke, vendar je to vedenje manj pogosto kot pri kanarski kuščarici, G. stehlini.
Znani paraziti so gliste (Thelandros filiformis, T. galloti, Parapharyngodon micipsae), praživali (Sarcocystis simonyi), bakterije (Staphylococcus saprophyticus, S. viridans, Citrobacter braaki, C. diversus, Salmonella enterica) in glive (Aspergillus terreus, Rhodoturula glutinis).
Drugi odnosi in prilagoditve Orjaški kuščarji El Hierro se običajno gibljejo na območju od 200 do 300 m2, vendar niso teritorialni. Odrasli osebki so drug do drugega strpni in včasih celo plezajo drug čez drugega. Po drugi strani pa so mladiči napadalni do vrstnikov svoje starosti, medtem ko Boettgerjeve kuščarje podobne velikosti povsem prezrejo.
Vrsta je dnevno aktivna n ostaja dejavna večino dneva skozi vse leto, ne glede na to, ali gre za sušno ali vlažno obdobje, le poleti se njihova aktivnost nekoliko zmanjša, saj se takrat pogosteje skrivajo. Najprimernejša temperatura je 35,6 °C za odrasle osebke in 36,3 °C za mladiče. Vendar pa ostanejo aktivni pri nižjih temperaturah kot druge vrste iz rodu Gallotia.
Zgodovina Upad Raziskave mitohondrijske DNK potrjujejo, da sta se podvrsti ločili šele pred kratkim zaradi dviga morske gladine ob koncu pleistocena. Prvi prebivalci otoka so kuščarje lovili za hrano, hkrati pa so naselili pse in verjetno mačke, ki so živali dodatno plenili. Posledično se je število kuščarjev zmanjšalo in iz nekaterih območij so izginili. Kljub temu so bili ob prihodu Evropejcev še vedno dovolj pogosti, tako da sta jih v svojih zapisih omenila Jean de Bethencourt in Gadifer de La Salle, ki sta jih opisala kot kuščarje, velike kot mačke. Izsekavanje termofilnega gozda, naselitev plenilskih mačk in podgan ter konkurenca koz in kuncev so od 15. stoletja dalje povzročili upad števila teh kuščarjev. Do 17. stoletja so jih našli le še na treh ali štirih mestih na otoku, nato pa so iz pisnih virov izginili. Do konca 18. stoletja je bila vrsta pozabljena. José de Viera y Clavijo je takrat celo ugibal, da se govorice o orjaških kuščarjih na otočku ob obali morda nanašajo na kajmane. Nasprotno pa so nekateri drugi, kot npr. notar iz 19. stoletja Antonio María Manrique y Saavedra, domnevali, da gre za velike kuščarje, podobne tistim na drugih Kanarskih otokih.
Vrsto G. simonyije znanost odkrila leta 1889, ko je Oskar Simony na zahtevo Franza Steindachnerja iz Naravoslovnega muzeja na Dunaju raziskal zapise Vierie y Clavija in na otočku Roque Chico de Salmor našel kuščarje. Otoček je takoj postal magnet za evropske naravoslovce, pustolovce, zbiratelje in in trgovce z divjimi živalmi, ki so si želeli pridobiti nove primerke, dokler populacija leta 1931 ni bila popolnoma iztrebljena. Ker ni bila znana nobena druga populacija, so domnevali, da je vrsta izumrla.Böhme, W., & Bings, W. (1975). Zur Frage des Überlebens von Lacerta s. simonyi STEINDACHNER. Salamandra, 11(1), 39-46.
Ponovno odkritje
Leta 1971 je španski biolog Alfredo Salvador dopustil možnost, da kuščar El Hierro still še vedno živi v Fugi de Gorreti. Njegovo domnevo so podprla pričevanja kozjih pastirjev, pa tudi njegova lastna najdba iztrebkov, ki so pripadali velikemu kuščarju. Vendar je Salvador do leta 1974 vrsto označil za izumrlo, saj so bila vsa poročila o opažanjih stara že več kot dvajset let.Na podlagi Salvadorjevih zapisov in starejše literature se je nemški arhitekt ter ljubiteljski vzreditelj kuščarjev Werner BingsMateo, J.A. & López Jurado, L.F. (1999) "La «resurrección» del lagarto de El Hierro (II)." Anarda Siglo XXI, pgs. 36-37. odločil, da bo kuščarja poiskal sam. Njegov načrt je bil, da bi v primeru uspeha odpeljal vzrejni par v Nemčijo. Pred tem je na španskem veleposlaništvu v Bonnu preveril pravni status živali in ugotovil, da vrsta v Španiji takrat še ni bila uradno navedena kot zaščitena.
Bings je intervjuval pastirje in nastavljal vabe. Ugotovil je, da na območjih, kjer naj bi živel orjaški kuščar, ni bilo manjših Boettgerjevih kuščarjev, hkrati pa je sam našel sveže iztrebke velikega kuščarja. Nazadnje mu je 72-letni pastir Juan Machín izročil delno okostje z ostanki kože. V Nemčiji so ugotovili, da gre za mladiča vrste G. simonyi, ki je poginil približno dve leti prej. Analiza je pokazala določene razlike v primerjavi s kuščarji z Roque Chico de Salmor, kar je nakazovalo, da bi lahko šlo za ločeno podvrsto ali celo vrsto. Le nekaj dni po Bingsovi vrnitvi v Nemčijo, 13. julija 1975, je Machín v past ujel dva živa osebka. Nekaj dni ju je oskrboval nemški rezidentc na otoku, ko pa ju je poskušal odpeljati v Nemčijo, je posredovala španska oblast. Vladni delegat je civilni gardi ukazal zaplembo kuščarjev in njuno izpustitev na mestu najdbe. Nemški konzul je proti tej potezi protestiral z argumentom, da "izumrla" vrsta ne more biti predmet zaščite.
Takoj po ponovnem odkritju so populacijo začeli preučevati in fotografirati biologi iz Mancomunidad de Cabildos, Naravoslovnega muzeja v Madridu in inštituta za varstvo narave ICONA. Leta 1989, točno sto let po odkritju nominalne podvrste, je Luis F. López-Jurado te kuščarje opisal kot posebno podvrsto z imenom G. s. machadoi.López-Jurado, L.F. (1989) A new Canarian lizard subspecies from Hierro island (Canarian Archipelago). Bonner Zoologische Beiträge, Vol. 40, pgs. 265–272.
Prizadevanja za ohranitev
Orjaški kuščar El Hierro je bil za zavarovano vrsto razglašen leta 1975. Leta 1986 se je v kraju Guinea na otoku El Hierro začel program vzreje v ujetništvu (od leta 1995 poteka v okviru programa LIFE Evropske unije), v katerem so vzredili že več sto živali. Leta 1987 je bil življenjski prostor orjaških kuščarjev v Tibataju razglašen za naravni rezervat. Leta 1999 so na otoček Roque Chico de Salmor izpustili 37 v ujetništvu vzrejenih mladih osebkov, še 200 pa na območje El Julan na otoku El Hierro. Leta 2001 je sledila nova izpustitev v La Dehesi, prav tako na otoku El Hierro. Populacija na Roque Chico se je hitro povečala in stabilizirala, medtem ko populacije na drugih dveh območjih zahtevajo stalen nadzor nad divjimi mačkami, da bi zmanjšali plenjenje.