Pariz–Tours (; prej znana tudi kot Tours–Pariz, Tours-Versailles, Blois-Pariz, Blois-Chaville in Créteil-Chaville) je jesenska enodnevna kolesarska klasika v Franciji, ki jo od leta 1896 naprej organizira Amaury Sport Organisation. Trenutno je del serije UCI ProSeries.cyclingnews.com Gives details of 2018 route changes.
Vse do 1980ih je bilo priznanih 8 originalnih klasik; poleg te dirke je v to skupino spadalo vseh današnjih pet spomenikov (M–SR, Flandrija, P–R, L–B–L in Lombardija) ter Valonska puščica in Pariz–Bruselj.
Kljub temu da dirka že od leta 2008 ni del najvišjega svetovnega ranga jo štejemo za "pravo" klasiko.
Zgodovina Dirka je bila, sicer za amaterje, prvič organizirana že leta 1896, in ena najstarejših na svetu. organiziral jo je Paris-Vélo, ki je zmago francoza Eugène Prévosta opisal kot "nor, nezaslišan in nepričakovan uspeh". Naslednja dirka je bila na sporedu šele čez 5 let, še naslednja pa šele leta 1906, ko je ta dirka postala profesionalna, organiziral pa jo je L'Auto. Po drugi svetovni vojni je organizacijo prevzel njen naslednik, francoski časopis L'Équipe, ki pa je dirko organiziral vse do leta 1992, ko je organizacijo prevzel njen sorodni časopis Amaury Sport Organisation (ASO), ki poleg TdF te dve dirki organizira še danes.
Med leti 1989 in 2004 je bila del serije UCI Road World Cup, potem UCI ProTour (2005 do 2007), del serije UCI Europe Tour med leti 2008 do 2019 in od leta 2020 naprej del UCI ProSeries.
Jesenski dvojček Termin "jesenski dvojček" se nanaša na edini pravi in najpomembnejši jesenski klasiki Pariz–Tours in Dirka po Lombardiji (spomenik), ki tradicionalno potekata isti teden v prvi polovici oktobra. Vse ostale italijanske enodnevne dirke tisti teden namreč štejemo med mini klasike.
Obe dirki sta si po profilu in težavnosti precej različni – Lombardija je bolj primerna za hribolazce – dvojna težavnost. Samo štirim kolesarjem do zdaj je uspel ta dosežek obeh zmag v istem letu: Philippe Thys (1917), Rik Van Looy (1959), Philippe Gilbert (2009) in Jo de Roo (1962–1963).
Trasa
Pretežno ravninska trasa poteka med dolinama Chevreuse in Loire; najvišja točka Le Gault-du-Perche (200 m). Ta dirka je znana kot "šprinterska klasika", ker se pogosto konča s sprintom v skupini na cilju v Toursu. Kar nekaj desetletij se je dirka odvijala na 2,7 kilometra dolgi aveniji Avenue de Grammont, eni najbolj znanih kolesarskih ciljnih ožin, še posebej znani in priljubljeni med šprinterji. Od leta 2011 je bil cilj prestavljen na drugo lokacijo, ker je bila na Avenue de Grammont zgrajena nova tramvajska proga.
Trasa je bila skozi leta velikokrat spremenjena, čeprav je razdalja ostala približno enaka, 250 kilometrov. Začetek je bil v zgodnjih začetkih dirke prestavljen iz Pariza, najprej v Versailles, nato v Saint-Arnoult-en-Yvelines. Od leta 2009 je start dirke v departmaju Eure-et-Loir. Med letoma 1919 in 1926 pa so skozi občino Chinon dodali zanko, pristop pa preko hribovitih delov na južnem bregu Loare do Toursa, skupna razdalja pa 342 km. Sprinterji so še naprej prevladovali in leta 1959 so organizatorji dodali tri vzpone na hrib Alouette. Ni bilo veliko razlike.
Leta 1965 so bili menjalniki prepovedani, kolesarji so bili tako omejeni le na dve prestavi. Dirko je zmagal takratni sveže pečeni nizozemski profesionalni kolesar Gerben Karstens, ki je izbral zobnike 53/16 in 53/15 in prevozil kar 247 kilometrov pri rekordni povprečni hitrosti 45,029 km/h. Poskus je bil ocenjen kot neuspešen, ko se je dirka leta 1966 končala na enak način kot leta 1964.
Start in cilj sta bila obrnjena v obratno smer in trasa se je tako nenehno spreminjala med letoma 1974 in 1987. Včasih je bila znana kot Grand Prix d'Automne, včasih pa po imenih startnih in ciljnih mest. Za mnoge je dogodek izgubil značaj, saj je dirka potekala med Toursom in Versaillesom (1974–75); med krajema Blois in Chaville (v letih 1976–77 in 1979–84); med Bloisom in Autodrome de Linas-Montlhéry (1978); in med Créteilom in Chavillom (1985–87). Leta 1988 se je dirka vrnila na prvotno traso Pariz–Tours.
Pogosto je odločilen faktor te dirke veter v prsa; leta 1988 je Peter Pieters v povprečju dosegel hitrost le 34 km/h, kar je bilo najpočasneje v zadnjih 57 letih. Vendar pa Pariz–Tours postane najhitrejša klasika, ko je veter v hrbet za kolesarji, Óscar Freire je leta 2010 zmagal z povprečno hitrostjo kar 47,730 km/h To mu je prineslo nagrado Ruban Jaune ("Rumeni trak") za najhitrejšo povprečno hitrost v klasiki; pravzaprav je bil Ruban Jaune (do leta 2016) kar devetkrat podeljen kolesarjem, ki so zmagali na dirki Pariz–Tours in dosegli najhitrejši povprečni čas na profesionalni dirki.
Leta 2018 je bila trasa korenito spremenjena, z štartom v Chartresu in v zadnjih 60 km vključevala 12,5 km makedamskih stez, saj se dirka vije okoli vinogradov na območju Toursa. 7 novih vzponov je bilo vključenih tudi v konec dirke, skrajšane na le 211 km, da bi se izognila dodatnim težavam.
Moški
Zmagovalci po letih Leto Zmagovalec Drugi Tretji ↓ "Pariz–Tours" ↓ 1896 Eugene Prévost Emile Ouzou Lucien Bouvetdirke med 1897 in 1900 niso organizirali 1901 Jean Fischer Georges Lorgeou Édouard Wattelierdirke med 1902 in 1905 niso organizirali 1906 Lucien Petit-Breton Louis Trousselier Henri Cornet 1907 Georges Passerieu André Pottier Émile Georget 1908 Omer Beaugendre Frédéric Saillot François Faber 1909 François Faber Jean Alavoine Ernest Paul 1910 François Faber Louis Trousselier Émile Engel 1911 Octave Lapize Cyrille Van Hauwaert Émile Georget 1912 Louis Heusghem Charles Deruyter Lucien Petit-Breton 1913 Charles Crupelandt Georges Passerieu Louis Luguet 1914 Oscar Egg Émile Engel Philippe Thysleta 1915 in 1916 sta bili dirki odpovedani zaradi I. svetovne vojne 1917 Philippe Thys Marcel Godivier Eugene Christophe 1918 Charles Mantelet Lucien Cazalis Alexis Michiels 1919 Hector Tiberghien René Vandenhove Jean Rossius 1920 Eugene Christophe Honoré Barthélémy Albert Dejonghe 1921 Francis Pélissier Louis Mottiat Eugene Christophe 1922 Henri Pélissier Heiri Suter Robert Jacquinot 1923 Paul Deman Félix Sellier Hector Tiberghien 1924 Louis Mottiat Nicolas Frantz Jules Huyvaert 1925 Denis Verschueren August Mortelmans Jean Hillarion 1926 Heiri Suter Kastor Notter Nicolas Frantz 1927 Heiri Suter Gustaaf Van Slembrouck Georges Ronsse 1928 Denis Verschueren Charles Pélissier Marius Gallottini 1929 Nicolas Frantz Aimé Deolet Georges Ronsse 1930 Jean Maréchal Marcel Bidot Frans Bonduel 1931 André Leducq Roger Parioleau Alfred Haemerlinck 1932 Julien Moineau Herbert Sieronski Amulio Viarengo 1933 Jules Merviel Antonin Magne Ludwig Geyer 1934 Gustave Danneels Romain Gijssels Félicien Vervaecke 1935 René Le Greves Roger Lapébie Raffaele Di Paco 1936 Gustave Danneels Fernand Mithouard Jules Coelart 1937 Gustave Danneels Frans Bonduel Edgard De Caluwé 1938 Jules Rossi Albertin Dissaux Paul Maye 1939 Frans Bonduel Lucien Storme Theo Pirmezleta 1940 je bila dirka odpovedana zaradi II. svetovne vojne 1941 Paul Maye Albert Goutal Pierre Cloarec 1942 Paul Maye Gérard Virol Jules Rossi 1943 Gabriel Gaudin Achiel Buysse Albert Hendrickx 1944 Lucien Teisseire Louis Gauthier Louis Thiétard 1945 Paul Maye Joseph Goutorbe Émile Idée 1946 Albéric Schotte Roger Prevotal Maurice De Muer 1947 Albéric Schotte Émile Idée Albert Sercu 1948 Louis Caput Robert Mignat Émile Idée 1949 Albert Ramon Paul Néri Jacques Geus 1950 André Mahé Urbain Caffi Guy Lapébie 1951 Jacques Dupont Alfredo Martini Attilio Redolfi 1952 Raymond Guégan Albéric Schotte Louis Caput 1953 Jozef Schils Ferdy Kübler Georges Gilles 1954 Gilbert Scodeller Louison Bobet Pierre Michel 1955 Jacques Dupont Fred De Bruyne Jean-Marie Cieleska 1956 Albert Bouvet Julien Schepens Louison Bobet 1957 Fred De Bruyne Louison Bobet Angelo Conterno 1958 Gilbert Desmet Fred De Bruyne François Mahé 1959 Rik Van Looy Coen Niesten André Noyelle 1960 Jo de Haan Michel Stolker Luis Otano 1961 Joseph Wouters Gilbert Desmet Anatole Novak 1962 Jo de Roo Frans Melckenbeeck Benoni Beheyt 1963 Jo de Roo Tom Simpson Raymond Poulidor 1964 Guido Reybrouck Rik Van Looy Gustaaf De Smet 1965 Gerben Karstens Gustaaf De Smet Fernand Deferm 1966 Guido Reybrouck Rik Van Looy Paul Lemeteyer 1967 Rik Van Looy Barry Hoban José Samyn 1968 Guido Reybrouck Walter Godefroot Eric Leman 1969 Herman Van Springel Frans Verbeeck Roger Jochmans 1970 Jürgen Tschan René Pijnen Guido Reybrouck 1971 Rik Van Linden Marino Basso Gerben Karstens 1972 Noël Van Tyghem Jos Huysmans Willy De Geest 1973 Rik Van Linden Roger De Vlaeminck Frans Verbeeck↓ "Tours–Pariz ↓ 1974 Francesco Moser Jean-Pierre Danguillaume Eric Leman↓ "Tours–Versailles ↓ 1975 Freddy Maertens Frans Van Looy Roger De Vlaeminck 1976 Ronny De Witte Raymond Poulidor Robert Bouloux 1977 Joop Zoetemelk Johan De Muynck Hennie Kuiper↓ "Blois–Pariz ↓ 1978 Jan Raas Jos Jacobs Guido Van Calster↓ "Blois–Chaville ↓ 1979 Joop Zoetemelk Giuseppe Saronni Jan Raas 1980 Daniel Willems Alain Vigneron Eddy Vanhaerens 1981 Jan Raas Ferdi Van Den Haute Luc Colijn 1982 Jean-Luc Vandenbroucke Pierino Gavazzi Alfons De Wolf 1983 Ludo Peeters Adrie van der Poel Jan Raas 1984 Sean Kelly Steven Rooks Bruno Wojtinek↓ "Créteil–Chaville" ↓ 1985 Ludo Peeters Moreno Argentin Sean Kelly 1986 Phil Anderson Jean-Louis Peillon Charly Mottet 1987 Adrie van der Poel Teun van Vliet Maurizio Fondriest↓ "Pariz–Tours" ↓ 1988 Peter Pieters Jan Goessens Sean Kelly 1989 Jelle Nijdam Eric Vanderaerden Johan Museeuw 1990 Rolf Sorensen Phil Anderson Maurizio Fondriest 1991 Johan Capiot Olaf Ludwig Nico Verhoeven 1992 Hendrik Redant Christian Henn Olaf Ludwig 1993 Johan Museeuw Maurizio Fondriest Oleksandr Gončenkov 1994 Erik Zabel Gianluca Bortolami Zbigniew Spruch 1995 Nicola Minali Andrej Čmil Sven Teutenberg 1996 Nicola Minali Tom Steels Giovanni Lombardi 1997 Andrej Čmil Maximilian Sciandri Henk Vogels 1998 Jacky Durand Mirco Gualdi Jaan Kirsipuu 1999 Marc Wauters Gianni Faresin Jaan Kirsipuu 2000 Andrea Tafi Andrej Čmil Daniele Nardello 2001 Richard Virenque Óscar Freire Gómez Erik Zabel 2002 Jakob Piil Jacky Durand Erik Zabel 2003 Erik Zabel Alessandro Petacchi Stuart O’Grady 2004 Erik Dekker Danilo Hondo Óscar Freire Gómez 2005 Erik Zabel Daniele Bennati Allan Davis 2006 Frédéric Guesdon Kurt Asle Arvesen Stuart O’Grady 2007 Alessandro Petacchi Francesco Chicchi Óscar Freire Gómez 2008 Philippe Gilbert Jan Kuyckx Sébastien Turgot 2009 Philippe Gilbert Tom Boonen Borut Božič 2010 Óscar Freire Gómez Angelo Furlan Gert Steegmans 2011 Greg Van Avermaet Marco Marcato Kasper Klostergaard 2012 Marco Marcato Laurens De Vreese Niki Terpstra 2013 John Degenkolb Michael Morkov Arnaud Démare 2014 Jelle Wallays Thomas Voeckler Jens Debusschere 2015 Matteo Trentin Tosh Van der Sande Greg Van Avermaet 2016 Fernando Gaviria Arnaud Démare Jonas Van Genechten 2017 Matteo Trentin Soren Kragh Andersen Niki Terpstra 2018 Soren Kragh Andersen Niki Terpstra Benoît Cosnefroy 2019 Jelle Wallays Niki Terpstra Oliver Naesen 2020 Casper Pedersen Benoît Cosnefroy Joris Nieuwenhuis 2021 Arnaud Démare Franck Bonnamour Jasper Stuyven 2022 Arnaud Démare Edward Theuns Sam Bennett 2023 Riley Sheehan Lewis Askey Tobias Halland Johannessen 2024 Christophe Laporte Mathias Vacek Jasper Philipsen 2025 Matteo Trentin Christophe Laporte Albert Philipsen
Večkratni zmagovalci Zmage Kolesar Edicija 3 Gustave Danneels 1934 + 1936 + 1937 Paul Maye 1941 + 1942 + 1945 Guido Reybrouck 1964 + 1966 + 1968 Erik Zabel 1994 + 2003 + 2005 Matteo Trentin 2015 + 2017 + 2025 2 François Faber 1909 + 1910 Denis Verschueren 1925 + 1928 Heiri Suter 1926 + 1927 Briek Schotte 1946 + 1947 Jacques Dupont 1951 + 1955 Rik Van Looy 1959 + 1967 Jo de Roo 1962 + 1963 Rik Van Linden 1971 + 1973 Joop Zoetemelk 1977 + 1979 Jan Raas 1978 + 1981 Ludo Peeters 1983 + 1985 Nicola Minali 1995 + 1996 Philippe Gilbert 2008 + 2009 Jelle Wallays 2014 + 2019 Arnaud Démare 2021 + 2022
Zmagovalci po državah Zmage Država423412105 + ZRN431
Sklici
Zunanje povezave