Grad Genhoes

Grad Genhoes ( , limburško Kesjtièl Genhoes ) v kraju Alt-Valkenburg v limburški občini Valkenburg aan de Geul je vodni grad, ki je bil v svoji sedanji obliki zgrajen v 15. do 18. stoletju. Stoji v dolini Göhl in je le okoli 390 metrov oddaljen od gradu Schaloen.

Sprva je bil kompleks znan kot Haus Alt-Valkenburg (nizozemsko: grad Stari Valkenburg ). Sedanje ime je nastalo pozneje iz limburškega "G'n Hoes" (nemško: gradič). Kompleks je bil stoletja sedež gospodov Valkenburških, zato je bila njegova usoda tesno povezana z deželo Valkenburg v srednjem veku. Kdaj je bila na sedanji lokaciji utrjena hiša ali grad, ni jasno, vendar najkasneje v 12./13. stoletju je tam stal stanovanjski stolp, katerega ostanki so ohranjeni v današnji kleti.

Kompleks je v 16. stoletju prešel od družine Ghoor Janezu Strijthagenskemuu, ki je dal razširiti grad in ga preurediti v palačo. Potem ko jo je leta 1701 pridobil v Latviji rojeni Georg Tunderfeltski, je stavbe dal spremeniti in posodobiti. Njegov sin je posest prodal sredi 18. stoletja Leonardu Thimusu iz Aachna, ki ga je dal razširiti za današnje severno krilo in ustvaril baročni vrt. Od njega je posest prešla do njegovega zeta iz družine Pelser-Berensberških, ki je v gradu živel do leta 1929. Leta 1955 so potomci Pelser-Berensberških grad prodali Združenju za ohranjanje naravnih spomenikov. Grad in njegovo predgradje pa sta od takrat v uporabi kot stanovanja več najemnikov. Nepremičnine ni mogoče obiskati, je pa dobro vidna z ulice.

Zgodovina

Začetki v srednjem veku Predhodnik današnjega gradu je verjetno zibelka Valkenburga.Marcel Bauer u. a.: Unterwegs auf Couvens Spuren. 2005, S. 239. Dežela okoli Starega-Valkenburga je bila prvič omenjena v dokumentu iz leta 1041, ko je poznejši cesar Henrik III. Tistega leta 15. februarja je svoji sorodnici Irmgardis podaril tamkajšnje posesti, vključno z »vilo Falkenberch«. Irmgardisina vnukinja Guda se je poročila s Teobaldom Voerenskim, ki je bil prvi znani gospod Valkenburga.Wim Hupperetz, Ronald Rommes, Ben Olde Meierink (Hrsg.): Kastelen in Limburg. Burchten en landhuizen (1000-1800). 2005, S. 380–381. Leta 1241 se je ime Stari-Valkenburg prvič pojavilo v dokumentu, v katerem je bil vitez "Gerardus de Aldenvalkinburgh" imenovan kot priča. Leta 1279 sta si delila gospostvo Stari-Valkenburg Adam II. Haerenski in Henrik Birclaerski. Ta delitev je ostala v veljavi več kot 100 let. Še leta 1381 je »hoff« v Starem-Valkenburgu polovično pripadal Janezu Hulsberškemu in polovično Janezu Aldenvalckenborškemu. Gospostvo sta prejela v fevd od brabantske vojvodinje Johane.M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 188. Le malo kasneje je Janez Aldenvalckenborški prevzel celotno posest.Angabe nach Wim Hupperetz, Ronald Rommes, Ben Olde Meierink (Hrsg.): Kastelen in Limburg. Burchten en landhuizen (1000-1800). 2005, S. 381. Gemäß Frans Vanmeulebrouks Artikel über Genhoes vereinte erst Jan von Zievel die Herrschaft 1444 wieder in einer Hand. Vgl. Frans Vanmeulebrouk: Genhoes. 2004, S. 16. Takrat pa »hoff« ni obsegal le neutrjenih graščinskih stavb, temveč je obsegal tudi stanovanjski stolp.B. J. Moonen, J. A. M. Roymans: Renovatie Kasteelhoeve Genhoes. 2008, S. 8.

Razširitev v zgodnjem novem veku sličica| Stari Valkenburg na zemljevidu Jakoba Deventerskega Leta 1444 je bil Stari-Valkenburg v lasti Janeza Zievelskega. Njegova hči dedinja Johana iz zakona z Marijo von Weismeško se je poročila s Henrikom I. Ghoorskim, gospodom Eysa, in mu prinesla gospostvo. Njegov sin Janez ga je nasledil leta 1475. Po njegovi smrti leta 1506 sta bila Janezova brata Gerhard in Viljem naslednja gospoda Starega-Valkenburga.M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 188. Z Viljemovo smrtjo leta 1534 je gospostvo in posestvo podedoval njegov nečak Herman (sin Janeza Ghoorskega). Leta 1535 ga je prenesel na Janeza I. Strijthagenskega, moža njegove sestre Marije. Kompleks, ki je bil takrat središče posesti, je prikazan na zemljevidu, ki ga je med letoma 1535 in 1546 izdelal Jakob Deventerski. Prikazuje veliko hišo z vsaj dvema stolpoma, ki stoji na kvadratnem otoku, obdanem s širokim jarkom. Dostopni so bili preko obokanega mostu. Janez Strijthagenski je dal ta kompleks med letoma 1545 in 1560 spremeniti v grad. Pod njim so se spremenila tudi pripadajoča gospodarska poslopja. V registru prihodkov in izdatkov, ki je bil ustvarjen pozneje, je navedeno, da so samo gradbena dela na zunanjem oboru stala 46.000 guldnov. Leta 1556 je Janez iz Strijthagena od kralja Filipa II., njegovega fevdnega gospoda, odkupil še zadnje gospoščinske pravice, pravice visokega sodstva (krvno sodstvo), in tako Stari-Valkenburg osvobodil fevdalne odvisnosti od španske kraljeve družine (Takrat je Stari-Valkenburg pripadal ozemlju Španske Nizozemske).Wim Hupperetz, Ronald Rommes, Ben Olde Meierink (Hrsg.): Kastelen in Limburg. Burchten en landhuizen (1000-1800). 2005, S. 381.

Po Janezovi smrti leta 1560 ga je kot grajskega gospoda nasledil njegov sin Janez II.. Ko je leta 1571 umrl, je posest podedovala njegova sestra Marija, katere prvi zakon je bil z Nikolajem Breyllskim. V času, ko je bila grajska gospa, je Stari-Valkenburg trpel zaradi osemdesetletne vojne. Španski vojaki so izropali kompleks in zanetili požar, ki je močno poškodoval grad in zunanji dvorec.Die Angaben zum genauen Zeitpunkt des Brandes schwanken zwischen 1575 und 1579. Dabei sind die Jahre 1578 und 1579 die wahrscheinlichsten, denn in jener Zeit zogen spanische Truppen unter der Führung des Herzogs von Parma durch Limburg. Vgl. B. J. Moonen, J. A. M. Roymans: Renovatie Kasteelhoeve Genhoes. 2008, S. 9. Po koncu vojne sta Marija in njen mož začela z obnovitvenimi deli, za katera sta porabila 1700 guldnov.Wim Hupperetz, Ronald Rommes, Ben Olde Meierink (Hrsg.): Kastelen in Limburg. Burchten en landhuizen (1000-1800). 2005, S. 381. Po Nikolajevi smrti se je Marija Strijthagenska leta 1593 drugič poročila z Melhiorjem Zievelskim. Po seznamu dohodkov in izdatkov starega Valkenburga, ki ga je sestavil, je znano, kdo je bil takratni graditelj gradu. Povod za seznam je bil pravni spor s potomci Hermana Ghoorskega, ki so leta 1535 tožili prenos lastništva in imeli na koncu prav. Leta 1592 je sodba odredila, da mora družina Strijthagen vrniti Stari-Valkenburg sinu Hermana Ghoorskega Henriku. Ta je ostal lastnik gradu, ki je bil še vedno potreben popravila, do leta 1605. Do konca 17. stoletja je bil grad ločen od preostalega gospostva. Frans Vanmeulebrouk: Genhoes. 2004, S. 16.

Prenove in razširitve v 18. stoletju stoletja sličica| Grad Schaloen (levo) in grad Genhoes (desno) na zemljevidu Ferraris iz 1770-ih Leta 1608 je Ulrik Hoensbroeški, dedni maršal Gelderlanda in Zutphena, pridobil grad Genhoes in ga obnovil. Ob svoji smrti leta 1631 ga je zapustil Danielu, sinu iz drugega zakona s Katarino Spies Büllesheimsko. Ko je umrl, je njegova hči Gertruda podedovala posest in jo prenesla na svojega moža Charlesa de Haudiona de Gibrechiesa.M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 188. Njun sin Ulrik Hermengilde je posest leta 1701 prodal generalu Georgu von Tunderfeltu, ki je bil v avstrijski službi. Istega leta je kupil tudi grad Haeren v Voerendaalu. Skupaj s svojo ženo Anno Barbaro von Lamberts zu Cortenbach je Tunderfelt kmalu po nakupu dal spremeniti dve krili stavbe. Iz časa njegovega grajskega gospodovanja so na primer dvokrilna vhodna vrata vzhodnega trakta in sedanje oblike oken. Notranjost gradu je dal posodobiti in spremeniti po okusu časa. Veliko prostorov je dobilo nove stropove s štukaturo, Tunderfelt pa je dal postaviti monumentalno stopnišče z ograjo. Po njegovi smrti leta 1743 je njegov sin Herman Georg prevzel obrat in ga leta 1749 prodal aachenskemu proizvajalcu blaga Leonardu Thimusu (imenovan tudi Thymus).

Novi lastnik je 1751A. G. Schulte: Johann Joseph Couven in Süd-Limburg. Geschätzt und erwähnt, erwählt und erwünscht. In: Museumsverein Aachen (Hrsg.): Aachener Kunstblätter. Band 63. Köln DuMont 2006, ISBN 3-8321-7747-7, S. 55–68, hier S. 58. dal grad Genhoes korenito spremeniti. Pod njim je verjetno nastalo tisto, kar je bilo takrat verjetno v ruševinah, na primer kvadratni stolp na jugovzhodnem vogalu in morda tudi takrat še stoječi vzhodni trakt.M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 47. M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 186. Thimus je dal popraviti in modernizirati tudi poznogotski zahodni trakt, med drugim z vgradnjo novih oken, novo streho, polaganjem novega parketa v notranjosti in namestitvijo opažev z rezbarskim okrasjem. Istočasno je na starejših temeljih nastal današnji severni trakt, za katerega je verjetno načrtoval aachenski gradbeni mojster Johann Joseph Couven. Trdnega dokaza o Couvenovem avtorstvu ni, doslej je temeljilo na slogovnih podobnostih z drugimi zaščitenimi Couvenovimi projekti in na podlagi uporabe istih materialov.A. G. Schulte: Johann Joseph Couven in Süd-Limburg. Geschätzt und erwähnt, erwählt und erwünscht. In: Museumsverein Aachen (Hrsg.): Aachener Kunstblätter. Band 63. Köln DuMont 2006, ISBN 3-8321-7747-7, S. 55–68, hier S. 58–59. Obstajajo tudi dokazi, da je domačin iz Aachna istočasno delal na sosednji župnijski cerkvi Starega-Valkenburga, in nekaj njegovih načrtov za stebre, kot so tisti, postavljeni v Genhoesu, je ohranjenih. Thimus je dal dokončati preurejeni grad z ustvarjanjem baročnega vrta med notranjim in zunanjim jarkom. Tudi to naj bi načrtoval Couven.M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 31.

Družina Pelser-Berensberških kot grajska gospa sličica| Ilustracija gradu v akvarelu J. Lefebure, ok. 1840 Po končanih gradbenih delih leta 1754 je Thimus premoženje prenesel na svojega zeta Janeza Friderika Pelserja (imenovanega tudi Peltzer), ki je bil poročen s Thimusovo hčerko Katarino Terezijo.Frans Vanmeulebrouk: Genhoes. 2004, S. 18. Od leta 1747 je imel v lasti tudi grad Berensberg v današnjem okrožju Herzogenrath v Kohlscheidu, leta 1766 pa ga je cesar Jožef II. povzdignil v cesarsko plemstvo. Dal je popolnoma prenoviti stare zunanje stavbe, preden je posest po njegovi smrti leta 1771 prešla na njegovega sina Leonarda von Pelser-Berensberga. Leta 1824 je dal zasaditi današnji južni vrt, vendar ne v stilu angleških krajinskih vrtov, ki so bili takrat priljubljeni, temveč v slogu bosket.M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 53. Po zgodnji smrti Leonardovega sina Janeza leta 1834 je vnuk Hubert Maria Felix von Pelser-Berensberški podedoval grad, ko je bil star le deset let.M. Th. van Dijk-Franx: Het middeleeuws kasteel Genhoes te Oud-Valkenburg. 2006, S. 189. Ko je leta 1907 umrl, ga je zapustil svojim štirim hčeram, od katerih sta ga neporočeni Konstanca in Marija uporabljali kot svojo rezidenco do leta 1922 oziroma 1929.Frans Vanmeulebrouk: Genhoes. 2004, S. 19. Kasneje, do leta 1940, je služil le kot poletni dom družinam drugih dveh hčera Huberta Marije Felixa, Eugenije, poročene von Liebergen, in Pauline, poročene Michiels. Po nujnih popravilih so se v grad vselili potomci obeh sester iz družin Dankelmann in Huygen, ki so tam živeli do leta 1951.

Razvoj od leta 1951 sličica| Grad Genhoes julija 1950