Beseda "kozmopolitski", ki izvira iz grške besede kosmopolitēs (državljan sveta), je bila skozi zgodovino uporabljena za opis različnih pomembnih pogledov v moralni in socialno-politični filozofiji. Jedro, ki ga delijo vsi kozmopolitski pogledi, je ideja, da so vsi ljudje, ne glede na njihovo politično pripadnost, (ali lahko in bi morali biti) državljani ene same skupnosti. Različne oblike kozmopolitizma si to skupnost predstavljajo na različne načine, nekatere se osredotočajo na politične institucije, druge na moralne norme ali odnose, spet druge pa na skupne trge ali oblike kulturnega izražanja.
V večini različic kozmopolitizma "univerzalna skupnost" svetovnih državljanov deluje kot pozitivni ideal, ki ga je treba gojiti, vendar obstajajo tudi različice, v katerih predstavlja predvsem osnovo za zavračanje obstoja posebnih obveznosti do lokalnih oblik političnih organizacij. Različice kozmopolitizma se prav tako razlikujejo glede na pojmovanje državljanstva, vključno s tem, ali uporabljajo pojem "svetovno državljanstvo" dobesedno ali metaforično. Filozofski interes za kozmopolitizem leži v njegovem izzivu za splošno priznane navezanosti na sopotnike, lokalno državo, ozko deljene kulture in podobno.
V pojmovanju svetovljanstva se torej prepletata dva sklopa. Ena je zamisel, da imamo obveznosti do drugih, obveznosti, ki presegajo tiste, s katerimi smo povezani z vezmi sorodstva in prijaznosti, ali celo bolj formalnimi vezmi skupnega državljanstva. Drugo pa je, da resno jemljemo vrednost ne le človeškega življenja, ampak posameznih človeških življenj, kar pomeni, da se zanimamo za prakse in prepričanja, ki jim dajejo pomen. Svetovljan ve, da smo si ljudje različni, ve pa tudi, da se da iz naših razlik marsikaj naučiti. Ker obstaja toliko človeških možnosti, ki jih je vredno raziskati, kozmopolitstvo niti ne pričakuje niti ne želi, da bi se vsak človek ali vsaka družba zbližala v enem samem načinu življenja. Ne glede na naše obveznosti do drugih (ali njihove do nas), imajo pravico iti svojo pot.
Etimologija "Človek sveta; državljan sveta, tisti, ki je kosmopolit v idejah ali življenju," iz 1610. Beseda izvira iz latinizirane oblike grške besede κοσμοπολίτης kosmopolites "državljan sveta," iz κόσμος kosmos "svet"+ πολίτης polites "državljan," iz polis "mesto". V običajni rabi 17. stoletja v nevtralnem smislu; izginil je v 18. stoletju, a je bil obujen od približno leta 1800 z rahlim pridihom očitanja (nasproti besedi domoljub).
Zgodovina
Grško in rimsko kozmopolitstvo Politčna kultura, idealizirana v spisih Platona in Aristotela, ni kozmopolitska. V tej kulturi se človek najprej in predvsem identificira kot državljan polisa, s tem pa signalizira, katerim institucijam in kateremu skupku ljudi je zvest. Od njega je pričakovano, da pomaga pri obrambi mesta pred napadi, vzdržuje njegove institucije pravičnosti ter prispeva k njegovemu splošnemu dobremu. Na ta način je njegovo lastno iskanje dobrega življenja neposredno povezano z usodo mesta in s podobnim iskanjem, ki ga izvajajo drugi prebivalci mesta. Nasprotno, od dobrega človeka ne bi pričakovali, da bi delil ali služil kakršnim koli tujcem, ki živijo zunaj mesta. Kakršna koli kozmopolitska pričakovanja za dobrega Atenčana bi se nanašala le na skrb za tiste tujce, ki naključno prebivajo v Atenah. Vendar pa ni bilo klasično grško razmišljanje enotno protikozmopolitsko. Aktivno izključevanje tujcev iz katere koli etične obravnave ali aktivno usmerjanje tujcev v nepravično obravnavo gre korak dlje od osredotočenja storitev in skrbi na rojake, dejansko pa je ciljanje "barbarov" zgodovinsko povezano z vzponom panhelenskega gibanja in ne z ožjim poudarkom na polisu.
A tudi Platon in Aristotel sta pisala, da so se drugi Grki soočali s kozmopolitskimi izzivi. Morda so najbolj očitni izzivi prihajali od potujočih intelektualcev, ki so vztrajali pri nasprotju med konvencionalnimi vezmi politike in naravnimi vezmi človeštva. Platon na primer v Protagori pripisuje sofistu Hippiasu nagovarjanje raznolike skupine Atenčanov in tujcev, prisotnih v Calliasovi hiši (337c7–d3): sličica|Diogen iz Sinope Pristotni gospodje ... Vas vse smatram za sorodnike, znance in rojake - po naravi in ne po konvenciji; kajti podobno je po naravi sorodno podobnemu, medtem ko konvencija, ki je tiran nad ljudmi, prisili marsikaj v nasprotju z naravo.
Prvi filozof na Zahodu, ki je dal izrecen izraz kozmopolitizmu, je bil sokratovsko navdahnjeni kinik Diogen iz Sinope, v 4. stoletju pr. n. št. Pravijo, da je, ko so ga vprašali, od kod je, odgovoril: "Sem državljan sveta [kosmopolitês]." (Diogenes Laertius, 1979, 65/IV 63). Formulacija naj bi bila paradoksalna in je odražala splošni ciniški skepticizem do navad in tradicije. Vendar zgodovinski zapisi ne kažejo, da bi Diogen pristašil uvedbe svetovne države. Pravzaprav zgodovinski zapisi nedvoumno ne ponujajo Diogenu nobenih pozitivnih zavez, ki bi jih lahko razumeli kot kozmopolitske. Največ, kar lahko storimo, da najdemo pozitivni kozmopolitizem v Diogenu, je, da vztrajamo, da naj bi celoten cinični način življenja bil kozmopolitski: z življenjem v skladu z naravo in zavrnitvijo tega, kar je konvencionalno, kinik postavlja zgled visoko misleče kreposti za vsa druga človeška bitja.
Nazor so potem prevzeli in razdelali stoiki v tretjem stoletju pr. n. št. Stoicizem Rimljanov – Cicerona, Seneke, Epikteta in cesarja Marka Avrelija – se je izkazal za sorodnega številnim krščanskim intelektualcem, ko je krščanstvo postalo religija rimskega imperija. Medtem ko Diogen običajno velja za prvega kozmopolita, Ciceron pripisuje podobno trditev Sokratu, ko relativizira volilno pravico iz izgnanstva za krepostnega (modrega) človeka: "Ko so Sokrata vprašali, naj poimenuje svoje mesto, je rekel: 'Svet'; saj se je imel za prebivalca in državljana vsega sveta."
Za vsaj nekatere stoike v Rimu so stvari nekoliko drugačne. Po eni strani postane kozmopolitizem manj zahteven. Čeprav Hrizip omeji državljanstvo v kozmosu na tiste, ki dejansko živijo v skladu s kozmosom in njegovim zakonom, rimski stoiki državljanstvo razširijo na vse ljudi zaradi njihove racionalnosti. Po drugi strani pa postane lokalno državljanstvo bolj zahtevno.
Stoični kozmopolitizem je bil v svojih različnih podobah izjemno prepričljiv po vsem grško-rimskem svetu. Delno je ta uspeh mogoče razložiti z opažanjem, kako kozmopolitski je bil svet v tistem času. Aleksandrove osvojitve in kasnejša delitev njegovega imperija na naslednja kraljestva so lokalnim mestom odvzeli velik del njihove tradicionalne oblasti in spodbudili povečane stike med mesti, kasneje pa je vzpon rimskega imperija združil celotno Sredozemlje pod eno politično oblastjo.
Zgodnje krščanstvo in srednji vek Zelo je kozmopolitstvo vplivalo na zgodnji razvoj krščanstva. Ta razvoj ima dve pomembni in dolgotrajni posledici, ki ju kanonizira Avguštin. Prvič, kozmopolis spet postane skupnost samo za določene ljudi. Avguštin to točko najbolj jasno naredi s tem, ko omeji državljanstvo v Božjem mestu na tiste, ki ljubijo Boga. Vse druge se zaradi ljubezni do samega sebe premeščajo v nižjo - čeprav še vedno univerzalno - zemeljsko mesto. Ti dve mesti sveta, ki sta obsojeni, da bosta soobstajali prepleteni do končnega sodnega dne, razdelita prebivalce sveta. Drugič, politično delo je ločeno od naloge gradnje dobrih človeških življenj in življenj pravičnosti.
Naslednjih nekaj stoletij so se razprave v politični filozofiji vrtele okoli razmerja med 'časno' politično avtoriteto in 'večno' Cerkvijo. Toda poudarek na kozmopolitskem vidiku Cerkve je oslabel, kljub njenemu idealu verske skupnosti, ki obsega vse ljudi. Na kratko, razprava je zdaj nasprotovala svetovnemu in religioznemu, ne pa lokalnemu in kozmopolitskemu. Ta razprava je bila pogosto povezana s kozmopolitskimi posledicami, kar je jasno razvidno iz Dantejeve Monarhije (ca. 1314). Toda njegov primer izhaja iz Aristotela in rimske zgodovine, in ne toliko iz ideala kozmopolisa ali svetovnega državljanstva.
Zgodnjenovoveški in razsvetljenski kozmopolitizem Kozmopolitizem se je začel znova uveljavljati s študijem starejših besedil, vendar je v humanizmu kozmopolitizem ostal izjema. Kljub temu da so bili antični kozmopolitski viri dobro znani in da so mnogi humanisti poudarjali osnovno enotnost vseh religij, niso razvili te ideje v kozmopolitskih izrazih. Nekateri avtorji, zlasti Erazem Rotterdamski, so se izrecno sklicevali na antični kozmopolitizem, da bi zagovarjali ideal svetovnega miru. Poudarjajoč enotnost človeštva nad njegovim razdeljevanjem na različne države in ljudstva, je Erasmus zagovarjal nacionalno in versko strpnost ter enako misleče ljudi obravnaval kot svoje rojake.
Zgodnja moderna teorija naravnega prava je bila predlagana kot možen katalizator za razvoj filozofskega kozmopolitizma. S svojimi sekularnimi nagnjenji in prevladujočim individualističnim pogledom med njegovimi zagovorniki, ki poudarjajo skupne značilnosti vseh ljudi, se zdi kot osnova za povezovanje celotnega človeštva. Kljub temu mnogi zgodnjemoderni teoretiki naravnega prava opozarjajo, da tisto, kar povezuje vse posameznike, ni nujno želja po izolirani samopostavitvi, in da univerzalnost te želje ne predstavlja osnovne vezi, ki bi morala združevati vse ljudi v univerzalno skupnost.
Ugledni zgodovinar in mislec, ki je stoiške ideje prevzel kakšnih sto let pozneje je Hugo Grotius in ki je slavno opisal pravila mednarodne interakcije v času vojne in miru. Njegove knjiga The Rights of War and Peace se poleg zakonov med državami, ukvarja tudi z zakoni, ki urejajo odnose med državami in nedržavljani. Poleg številnih drugih dejstev njegovega dela, pripisuje pravice ne le državljanom ali pripadnikom naroda, temveč človeku kot takemu. Grotius trdi, da imajo vsi posamezniki naravne pravice, tudi pripadniki drugih ljudstev ali izgnanci (kot je bil sam Grotius večino svojega življenja) in ljudje drugih ver, kot so na primer avtohtoni prebivalci Amerike. Naravne pravice izhajajo iz določenih nespremenljivih dejstev o človeški naravi. Za Grotiusa je najpomembnejša človeška lastnost naravna družabnost. Z družabnostjo misli dejstvo, da ljudje nimajo le želje po življenju v družbeni skupnosti, ampak so k temu tudi naravno nagnjeni. Niso, kot bi na primer trdil Hobbes, izključno zainteresirani za lastno blaginjo, ampak imajo naravni instinkt, da živijo v harmoniji in ne v konfliktu z drugimi ljudmi.
Zgodovinski kontekst filozofskega ponovnega vzpona kozmopolitizma med razsvetljenstvom sestavlja veliko dejavnikov: naraščajoči vzpon kapitalizma in svetovne trgovine ter njegove teoretske odmeve; realnost vedno večjih imperijev, katerih dosegi so se razširili po vsem svetu; potovanja po svetu in antropološka "odkritja", ki so jih olajšala; obnovljen interes za helenistično filozofijo; in vzpon pojma človekovih pravic ter filozofski poudarek na človeškem razumu. Številni intelektualci tistega časa so svoje članstvo v transnacionalni t.i. "republiki pisem" smatrali za pomembnejše kot članstvo v določeni politični državi, še posebej, ker je bil njihov odnos s svojo vlado pogosto napet zaradi vprašanj cenzure. To jih je pripravilo, da razmišljajo v drugačnih smereh kot države in ljudstva ter sprejmejo kozmopolitsko perspektivo. Pod vplivom ameriške revolucije, še posebej pa v prvih letih francoske revolucije, je kozmopolitizem dobil najmočnejši zagon. Leta 1789 razglašena Deklaracija o pravicah človeka in državljana je izšla tudi iz kozmopolitskih načinov razmišljanja in jih obenem še okrepila.