Zanikanje gladomora () vključuje trditve, da se gladomor (umetno ustvarjena lakota med 1932–33, ki je v Ukrajini ubila milijone ljudi). ni zgodilEdvard Radzinsky Stalin: The First In-depth Biography Based on Explosive New Documents from Russia's Secret Archives, Anchor, (1997) , pages 256-259. According to Radzinsky, Stalin "had achieved the impossible: he had silenced all the talk of hunger... Millions were dying, but the nation hymned the praises of collectivization". ali pa zmanjšujejo njegov obseg in pomen.
Zanikanje gladomora in prikrivanje informacij o njem je bila uradna politika Sovjetske zveze vse od njegovega začetka in do konca 80-ih let 20. stoletja. Sovjetsko zanikanje so razpečevali tudi nekateri zahodni novinarji in intelektualci.
Po Juriju Dobczanskemu je zanikanje gladomora zlahka ločiti od resnega preučevanja, ker »na splošno sestoji iz posebej jedkih protizahodnih in protiukrajinskih tirad« in ga pogosto spremljajo obtožbe o tujem vplivu, simpatizranju z nacizmom ali prikritih motivih. Zgodovinar Robert Conquest je sovjetsko zanikanje gladomora opisal kot prvi opaznejši primer uporabe Hitlerjeve propagandne tehnike .]
Sovjetska zveza
Prikrivanje gladomora Vodja sovjetske zveze, Mihail Kalinin, se je na zahodne ponudbe o pomoči s hrano odzval tako, da je izpostavil »politične goljufe, ki ponujajo pomoč sestradani Ukrajini«, in komentiral: »Samo najbolj dekadentni razredi so sposobni proizvesti tako cinične elemente.« V intervjuju z Garethom Jonesom marca 1933 je sovjetski zunanji minister Maksim Litvinov izjavil: »No, lakote ni« in nadaljeval: »Morate gledati daljše časovno obdobje. Sedanja lakota je začasna. Pri pisanju knjig moraš imeti daljši pogled. Težko bi ga opisali kot lakoto.«
Po navodilih Litvinova je Boris Skvirski, svetovalec sovjetskega veleposlaništva v ZDA, 3. januarja 1934 kot odgovor na pamflet o lakoti objavil pismo, v katerem je izjavil, da je ideja, da je sovjetska vlada »namerno ubijala prebivalstvo Ukrajine«, »popolnoma groteskna«. Trdil je, da se je ukrajinsko prebivalstvo v preteklih petih letih povečevalo po 2-odstotni letni stopnji in trdil, da je bila stopnja umrljivosti v Ukrajini »najnižja od vseh konstitutivnih republik, ki sestavljajo Sovjetsko zvezo« in da »je bila približno 35 odstotkov nižja od predvojne stopnje umrljivosti v času carizma«.New York Times, as quoted in James E. Mace, "Collaboration in the suppression of the Ukrainian famine" (paper delivered at a conference on "Recognition and Denial of Genocide and Mass Killing in the 20th Century", held in New York City on 13 November 1987), The Ukrainian Weekly, 10 January 1988, No. 2, Vol. LVI
Omenjanje lakote je bilo kriminalizirano in kaznovano s petletno zaporno kaznijo v delovnih taboriščih sistema Gulag. Za obtoževanje oblasti je bila zagrožena smrtna kazen. William Henry Chamberlin je bil 10 let moskovski dopisnik časopisa The Christian Science Monitor; 1934 je bil premeščen na Daljni vzhod. Ko je zapustil Sovjetsko zvezo, je napisal poročilo o razmerah v Ukrajini in na severnem Kavkazu (Poltava, Bila Cerkva in Kropotkin). Chamberlin je pozneje izdal knjigi o gladomoru; Železna doba Rusije in Ukrajina: potopljeni narod. V Christian Science Monitorju je leta 1934 zapisal, da so bili »dokazi o obsežni lakoti tako prepričljivi, da so jih kmetje tako soglasno potrdili, da tudi najbolj 'trdi' lokalni uradniki niso mogli ničesar zanikati.«
Poneverbe in prikrivanje dokazov Pravo število mrtvih v gladomoru je Sovjetska zveza prikrila. Na kijevskem medicinskem inšpektoratu so npr. v enem primeru zabeležili število trupel kot 3997, čeprav jih je bilo v resnici 9.472. Državna politična uprava je bila neposredno vpletena v uničenje rojstnih in mrliških listov in tudi v izmišljevanje lažnih podatkov za prikrivanje podatkov o vzrokih in obsegu smrti v Ukrajini.Boriak, Hennadii (Fall 2001). "The publication of sources on the history of the 1932-1933 famine-genocide: history, current state, and prospects". Harvard Ukrainian Studies 25 (3-4): 167–186.
Popis prebivalstva januarja 1937, prvi v 11 letih, naj bi odražal dosežke Stalinove vladavine. Statistiki z desetletji izkušenj, ki so zbirali podatke, so bili aretirani in usmrčeni (vključno s tremi zaporednimi vodjami sovjetske centralne statistične uprave). Podatki popisa so bili pol stoletja zaklenjeni v Ruskem državnem arhivu gospodarstva.Catherine Merridale, "The 1937 Census and the Limits of Stalinist Rule" Historical Journal 39, 1996
Sovjetska kampanja v osemdesetih letih Sovjetska zveza je zanikala obstoj lakote vse do njene 50. obletnice leta 1983, ko je svetovna ukrajinska skupnost koordinirala spominske dogodke na lakoto. Ukrajinska diaspora je izvajala velik pritisk na medije in različne vlade, vključno z Združenimi državami in Kanado, da bi Sovjetski zvezi postavili vprašanja o lakoti.
Februarja 1983 je Aleksander Jakovljev, sovjetski veleposlanik v Kanadi, v tajni analizi Nekaj misli o oglaševanju paviljona Ukrajinske SSR na mednarodni razstavi »Človek in svet«, ki je potekala v Kanadi napovedal kampanjo proti gibanju kanadske ukrajinske diaspore, ki je skušala pritegniti mednarodno pozornost na gladomor. Njegov seznam konkretnih predlogov je vključeval »nevtralizacijo sovražnih ideoloških dejanj ukrajinskih buržoaznih nacionalistov«.
Do aprila 1983 je urad sovjetske tiskovne agencije pripravil in razposlal posebno sporočilo za javnost, v katerem je zanikal lakoto leta 1933 v Ukrajini. Sporočilo za javnost je bilo poslano vsem večjim časopisom, radijskim in televizijskim postajam ter univerzam v Kanadi. Poslano je bilo tudi vsem članom kanadskega parlamenta.Сергійчук В. Як нас морили Голодом 1932-1933 - Київський Національний Університет, Київ, 2006 с.323 (In Ukrainian) Serhiychuk, V. How we were tired by Famine 1932-33 - Kyiv University, Kyiv, 2006 page 323 sličica|Spomenik gladomoru v Edmontonu, Alberta, Kanada 5. julija 1983 je sovjetsko veleposlaništvo izdalo uradno protestno izjavo glede načrtovanega odprtja spomenika v spomin na žrtve gladomora v Edmontonu, v kateri je skušalo očrniti otvoritev spomenika.
Oktobra 1983 je Svetovni kongres Ukrajincev poskušal ustanoviti mednarodno sodišče, ki bi razsojalo dejstva v zvezi z gladomorom. Na 4. svetovnem kongresu Ukrajincev, ki je potekal decembra 1983, je bila sprejeta resolucija o ustanovitvi takšnega mednarodnega sodišča.
Nekdanji ukrajinski predsednik Leonid Kravčuk je razkril, da je bil v 80-ih letih odgovoren za boj proti kampanji ukrajinske diaspore za javno izobraževanje o gladomoru. Izjavil je: »V zgodnjih osemdesetih letih se je v zahodnem tisku, ob priložnosti petdesete obletnice ene najgrozljivejših tragedij v zgodovini našega ljudstva, začelo pojavljati veliko publikacij o tem. Zagnal se je protipropagandni stroj in jaz sem bil eno od njegovih koles.«
Prva knjiga o lakoti je bila v Ukrajini izdana šele leta 1989, po velikem pretresu, ki se je zgodil v Komunistični partiji Ukrajine, ko je Volodimir Ivaško zamenjal Volodimirja Ščerbickega in se je vrh partije odločil, da se takšna knjiga lahko izda. Vendar tudi v tej knjigi »najbolj grozljive fotografije niso bile odobrene za tisk, njihovo število pa se je s 1.500 zmanjšalo na okoli 350«.Kravchuk, Leonid Mayemo te, shcho mayemo: spohady i rozdumy, Kyiv, 2002, Stolittya (392 p.) , pp. 44-46,
Zanikanje zunaj Sovjetske zveze
Walter Duranty in The New York Times Po mnenju Patricka Wrighta, Roberta C. Tuckerja in Eugena Lyonsa, je bil eden prvih zahodnih zanikalcev gladomora Walter Duranty, ki je leta 1932 prejel Pulitzerjevo nagrado za novinarstvo zaradi svojega dela v Sovjetski zvezi o petletkah."Correspondence between Markian Pelech and the Board of the Pulitzer Prizes regarding Walter Duranty's 1932 Pulitzer Prize" (30 December 2002 – 28 April 2003) Leta 1932 je v The New York Times zapisal, da je »vsako poročilo o lakoti v Rusiji je danes pretiravanje ali zlonamerna propaganda«. Dejal je, da kljub slabi letini in posledičnemu pomanjkanju hrane le-ta ni dosegla ravni lakote in da »dejanskega stradanja ali smrti zaradi lakote ni, je pa razširjena umrljivost od bolezni zaradi podhranjenosti«. Nekateri so oporekali njegovemu razlikovanju med smrtjo zaradi lakote in smrtjo zaradi bolezni, ki jo poslabša podhranjenost.
V svojih poročilih je Duranty vpliv pomanjkanja hrane v Ukrajini prikazoval kot manj pomembnega. V depeši iz Moskve marca 1933 je zapisal »te razmere so slabe, vendar ni lakote« in »ampak - če se izrazim brutalno - ne morete narediti omlete, ne da bi razbili jajca.«
Duranty je tudi obtoževal tiste, ki so pisali o lakoti, češ da so »reakcionarji« in »protiboljševistični propagandisti«. Avgusta 1933 je kardinal Theodor Innitzer z Dunaja pozval k prizadevanjem za pomoč in izjavil, da lakota v Ukrajini terja življenja, »verjetno ... številčna ... na milijone«, tiste, ki so še živi, pa žene v detomor in kanibalizem. The New York Times je 20. avgusta 1933 poročal o Innitzerjevi obtožbi in objavil uradno sovjetsko zanikanje: »v Sovjetski zvezi nimamo niti kanibalov niti kardinalov.« Naslednji dan je Times dodal Durantyjevo lastno zanikanje.
Britanski novinar Malcolm Muggeridge, ki je leta 1932 živel v Sovjetski zvezi kot poročevalec za Manchester Guardian in postal oster protikomunist, je o Durantyju, ki ga je osebno poznal, komentiral, da vztrajno laže.Muggeridge, Malcolm: The Green Stick: Chronicles of Wasted Time Volume I Chapter 5 (1972). Muggeridge je Durantyja označil za »največjega lažnivca od vseh novinarjev, kar sem jih srečal v 50 letih novinarstva«.Robert Conquest. The Harvest of Sorrow: Soviet Collectivization and the Terror-Famine Oxford University Press (1987), , stran 320.
Leta 2003 so Ukrajinsko kanadsko združenje za državljanske svoboščine in njihovi podporniki sprožili mednarodno kampanjo za umik Durantyjeve Pulitzerjeve nagrade. Časopis se ji ni želel odpovedati z argumentom, da je Duranty prejel nagrado za serijo poročil o Sovjetski zvezi, enajst od katerih je bilo objavljenih junija 1931. Leta 1990 je Times objavil uvodnik, v katerem je njegovo delo označil za »nekaterega izmed najslabših poročanj v tem časopisu«.
Od uglednih obiskovalcev Sovjetske zveze Ugledni pisatelji iz Irske in Britanije, ki so leta 1934 obiskali Sovjetsko zvezo, kot sta George Bernard Shaw in HG Wells, so prav tako zanikali lakoto v Ukrajini.
Lakoto je tudi zanikal sir John Maynard. Leta 1934 je britansko zunanje ministrstvo v zgornjem domu parlamenta izjavilo, da ni dokazov, ki bi podpirali obtožbe proti sovjetski vladi glede lakote v Ukrajini. Izjava je temeljila na pričevanju Maynarda, ki je Ukrajino obiskal poleti 1933 in zavrnil »zgodbe o lakoti in genocidu, ki so jih širili ukrajinski nacionalisti«.
Med obiskom Ukrajine med 26. avgustom in 9. septembrom 1933 je nekdanji francoski premier Édouard Herriot dejal, da je sovjetska Ukrajina »kot vrt v polnem razcvetu«.Nicolas Werth, Karel Bartošek, Jean-Louis Panné, Jean-Louis Margolin, Andrzej Paczkowski, Stéphane Courtois, The Black Book of Communism: Crimes, Terror, Repression, Harvard University Press, 1999, , strani 159-160 Herriot je novinarjem rekel, da v Ukrajini ni bilo lakote, da o njej ni videl nobene sledi in da to kaže na to, da nasprotniki Sovjetske zveze širijo govorice. Rekel je: »Ko nekdo verjame, da Ukrajino uničuje lakota, mi dovolite, da skomignem z rameni.« Pravda je 13. septembra 1933 zapisala, da je Herriot »kategorično nasprotoval lažem buržoaznega tiska v zvezi z lakoto v ZSSR«. Protikomunistični aktivist Harry Lang, ki je trdil, da je istočasno obiskal Ukrajino, je rekel, da je bila Herriotu prikazana skrbno uprizorjena različica Ukrajine, ki je skrivala posledice lakote in revščine.
Douglas Tottle V 80ih letih je kanadski sindikalni organizator in novinar Douglas Tottle s pomočjo sovjetskih oblasti napisal knjigo Prevare, lakota in ukrajinski fašizem, v kateri je trdil, da lakota v Ukrajini ni bila genocid.