300px|thumb|right|Častniki Šifrirnega urada. Od leve: Jakub Plezia, Jerzy Suryn, Masataka Jamavaki, Paweł Misiurewicz, Franciszek Pokorny, Maksymilian Ciężki. Pred letom 1928.
Šifrirni urad [šifrírni urád] ( , kratica BS) je bila medvojna enota 2. oddelka poljskega generalštaba, zadolžena za elektronsko obveščevalno dejavnost (SIGINT) ter kriptografijo (uporaba šifer in kod) in kriptoanalizo (preučevanje šifer in kod z namenom »razbijanja«).
Predhodnik agencije, ki je kasneje postal Šifrirni urad, je bil ustanovljen maja 1919 med poljsko-sovjetsko vojno (1919–1921) in je igral ključno vlogo pri zagotavljanju preživetja in zmage Poljske v tej vojni.
Sredi leta 1931 je bil z združitvijo že obstoječih agencij ustanovljen Šifrirni urad. Decembra 1932 je urad začel razbijati šifre nemške šifrirne naprave Enigma. V naslednjih sedmih letih so poljski kriptologi premagali vse večjo strukturno in operativno zapletenost Enigme, opremljene s stikalno ploščo. Urad je razbil tudi sovjetsko kriptografijo.
Pet tednov pred izbruhom druge svetovne vojne, 25. in 26. julija 1939, je poljski Šifrirni urad v Varšavi razkril svoje tehnike in opremo za dešifriranje Enigme predstavnikom francoske in britanske vojaške obveščevalne službe, ki do takrat niso dosegli vidnejšega napredka proti Enigmi. Ta poljski prenos obveščevalnih podatkov in tehnologije je zaveznikom dal prednost brez primere (operacija Ultra) pri njihovi zmagi v drugi svetovni vojni.
Ozadje
8. maja 1919 je poročnik Józef Serafin Stanslicki ustanovil »Šifrirno sekcijo« (Sekcja Szyfrów) poljske vojske, predhodnik »Šifrirnega urada« (Biuro Szyfrów). Šifrirna sekcija je poročala poljskemu generalštabu in je znatno prispevala k obrambi Poljske s silami Józefa Piłsudskega med poljsko-sovjetsko vojno 1919–1921, s čimer je pomagala ohraniti neodvisnost Poljske, nedavno ponovno pridobljeno po prvi svetovni vojni. Področje dela Šifrirne sekcije je vključevalo tako šifre kot kode. V poljščini se izraz »šifra« (szyfr) ohlapno nanaša na ti dve glavni kategoriji kriptografije.
Med poljsko-sovjetsko vojno (1919–1921) je precejšen kader poljskih kriptologov, med katerimi so bili vojaški poročnik Jan Kowalewski in trije svetovno znani profesorji matematike – Stefan Mazurkiewicz, Wacław Franciszek Sierpiński in Stanisław Leśniewski – razbil približno sto ruskih šifer. Štabi ruske vojske so še vedno sledili istim katastrofalno slabo discipliniranim signalnovarnostnim postopkom kot štabi imperialne vojske med prvo svetovno vojno, v odločilno prednost svojega nemškega sovražnika. Posledično so med poljsko-sovjetsko vojno ruske signalne postaje same obveščale poljsko vojsko o premikih ruskih sil ter njihovih namerah in operativnih ukazih.
Po besedah poljskega polkovnika Mieczysława Wyżeł-Ścieżyńskega sovjetski štabi
thumb|right|200px|Stavba poljskega generalštaba (Saška palača), uničena v drugi svetovni vojni. Arkada še vedno skriva Grob neznanega vojaka, pred katerim je stal Thorvaldsenov konjeniški kip kneza Józefa Poniatowskega. V tej stavbi je od leta 1932 Šifrirni urad razbijal nemško vojaško nadzorno ploščo Enigme.
Samo v ključnem mesecu avgustu 1920 so poljski kriptologi dešifrirali 410 signalov:
od sovjetskega generala Mihaila Tuhačevskega, poveljnika severne fronte od Leva Trockega, sovjetskega vojnega komisarja od poveljnikov armad, na primer: poveljnika 4. armade Jevgenija Sergejeva poveljnika 1. konjeniške armade Semjona Budjonija poveljnika 3. konjeniškega korpusa Hajka Bžiškjana iz štabov 12., 15. in 16. armade od osebja: Mozirske skupine (imenovane po beloruskem mestu) Zoločivske skupine (po ukrajinskem mestu) Jakirske skupine (po generalu Ionu Jakirju) iz 2., 4., 7., 10., 11., 12., 16., 17., 18., 24., 27., 41., 44., 45., 53., 54., 58. in 60. pehotne divizije. iz 8. konjeniške divizije itn.
Prestregla sporočila so praviloma dešifrirali še isti dan ali najpozneje naslednji dan in jih takoj poslali 2. (obveščevalni) in operativni sekciji poljskega generalštaba. Pomembnejše signale je v celoti prebral načelnik generalštaba, nekatere celo vrhovni poveljnik, maršal Józef Piłsudski. Prestrezanje in branje signalov je poljski obveščevalni službi zagotovilo celotne ruske operativne ukaze. Poljaki so lahko spremljali celotno operacijo Budjonijeve konjeniške armade v drugi polovici avgusta 1920 z neverjetno točnostjo, samo s spremljanjem njegove radiotelegrafske korespondence s Tuhačevskim, vključno s slavnim in zgodovinskim spopadom med obema ruskima poveljnikoma.
Prestregla sporočila so vključevala celo ukaz Trockega revolucionarnemu vojnemu svetu zahodne fronte, ki je potrdil operativne ukaze Tuhačevskega in jim tako podelil avtoriteto vrhovnega poveljnika sovjetskih oboroženih sil. Celoten operativni ukaz Tuhačevskega Budjoniju je bil prestrežen 19. avgusta in prebran 20. avgusta, v njem so bile navedene naloge vseh vojsk Tuhačevskega, od katerih je bilo prej znano le malo.
Wyżeł-Ścieżyński domneva, da so tudi Sovjeti morali prestreči poljske operativne signale; vendar dvomi, da bi jim to kaj koristilo, saj je poljska kriptografija »stala v koraku z moderno kriptografijo« in ker je bilo le malo poljskih višjih štabov opremljenih z radijskimi postajami, ki jih je zelo primanjkovalo. In končno, poljski štab je bil previdnejši od ruskega in skoraj vsaka poljska divizija je uporabljala stacionarno linijo.
Poljski kriptologi so uživali velikodušno podporo pod poveljstvom polkovnika Tadeusza Schaetzla, načelnika 2. sekcije (obveščevalne službe) poljskega generalštaba. Delali so na varšavski radijski postaji WAR, enem od dveh tedanjih poljskih radijskih oddajnikov dolgega dosega. Delo poljskih kriptologov je med drugim vodilo do odkritja velike vrzeli na levem krilu Rdeče armade, kar je poljskemu maršalu Józefu Piłsudskemu omogočilo, da je med bitko za Varšavo avgusta 1920 v to vrzel zabil zmagovalni klin.
Odkritje arhivov Šifrirnega urada, desetletja po poljsko-sovjetski vojni, je potrdilo trditev Wyżeł-Ścieżyńskega
Šifrirni urad
Sredi leta 1931 je bil pri poljskem generalštabu z združitvijo Radijskoobveščevalnega oddelka (Referat Radiowywiadu) in poljskega Kriptografskega oddelka (Referat Szyfrów Własnych) ustanovljen Šifrirni urad. Urad je bil zadolžen tako za kriptografijo – ustvarjanje in nadzor uporabe šifer in kod – kot za kriptologijo – preučevanje šifer in kod, zlasti z namenom njihovega razbijanja.
Med letoma 1932 in 1936 je Šifrirni urad prevzel dodatne odgovornosti, vključno z radijsko komunikacijo med vojaškimi obveščevalnimi postajami na Poljskem in v tujini, pa tudi radijsko protiobveščevalno dejavnost – mobilne postaje za iskanje smeri in prestrezanje za lociranje in analizo prometa vohunov ter oddajnikov pete kolone, ki so delovali na Poljskem.
Zalezovanje Enigme
thumb|right|200px|Enigma, elektromehanski rotorski stroj s premešalnikom, ki obsega vstopni boben, tri rotorje in reflektor. Ta vojaški model ima tudi nadzorno ploščo. thumb|right|200px|Marian Rejewski okoli 1932, ko je prvič rekonstruiral Enigmo
Konec leta 1927 ali v začetku leta 1928 je na varšavski carinski urad iz Nemčije prispel paket, ki naj bi po spremni deklaraciji vseboval radijsko opremo. Predstavnik nemškega podjetja je odločno zahteval, da se paket vrne v Nemčijo še pred carino, saj je bil pomotoma poslan skupaj z drugo opremo. Njegove vztrajne zahteve so opozorile carinike, da so obvestili Šifrirni urad poljskega generalštaba, ki se je močno zanimal za nov razvoj radijske tehnike. Ker je bila sobota popoldne, so imeli strokovnjaki urada dovolj časa, da zadevo preučijo. Previdno so odprli škatlo in ugotovili, da v resnici ni radijska oprema, temveč šifrirnik. Natančno so pregledali stroj, nato pa ga dali nazaj v škatlo.
Vodilni kriptoanalitik Enigme pri uradu Marian Rejewski je komentiral, da se lahko ugiba, da je šifrirni stroj komercialni model Enigme, saj tedaj vojaški model še ni bil izdelan. »Zato ta nepomembna epizoda ni imela praktičnega pomena, čeprav določa datum, ko se je začelo zanimanje Šifrirnega urada za napravo Enigma« – ki se je na začetku manifestiral v povsem zakoniti pridobitvi enega samega komercialnega modela Enigme.
15. julija 1928 so nemške vojaške radijske postaje začele oddajati prva nemška strojno šifrirana sporočila. Poljske opazovalne postaje so jih začele prestrezati in kriptologom v Nemškem oddelku poljskega Šifrirnega urada je bilo naročeno, naj jih poskusijo prebrati. Vendar je bil trud neuspešen in so ga na koncu opustili. O trudu je ostalo zelo malo dokazov v obliki nekaj gosto popisanih listov papirja in komercialnega modela naprave Enigma. 15. januarja 1929 je major Gwido Langer, potem ko je bil načelnik štaba 1. pehotne divizije legij, postal načelnik Radijskoobveščevalnega oddelka in nato Šifrirnega urada. Namestnik načelnika Urada in vodja Nemškega oddelka (BS-4) je bil stotnik Maksymilian Ciężki.
Leta 1929, ko je predhodnico Šifrirnega urada še vodil major Franciszek Pokorny (sorodnik izjemnega kriptologa Avstro-ogrske vojske iz prve svetovne vojne, stotnika Hermanna Pokornyja), so Ciężki, Franciszek Pokorny in civilni sodelavec biroja, Antoni Palluth, izvedli skrivni tečaj kriptologije na Univerzi v Poznanju za izbrane študente matematike. Med njimi je bil tudi Marian Rejewski. Med drugo svetovno vojno več kot deset let kasneje je med nastanitvijo v Franciji ugotovil, da je bil celoten predmet osnovan na knjigi francoskega generala Marcela Givièrgeja Tečaj kriptografije (Cours de cryptographie), objavljene leta 1925.
Septembra 1932 je Maksymilian Ciężki kot člane urada zaposlil tri mlade diplomante tečaja v Poznanju: Mariana Rejewskega, Jerzyja Witolda Różyckega in Henryka Zygalskega.
Uspehi in padci
Leta 1926 je nemška vojna mornarica sprejela kot svojo vrhunsko kriptografsko napravo spremenjeno civilno napravo Enigma; leta 1928 je temu sledila nemška kopenska vojska. Kompleksnost sistema se je močno povečala leta 1930 z uvedbo nadzorne plošče (Steckerbrett), čeprav je bilo v uporabi le šest povezovalnih vodnikov. Decembra 1932 je Marian Rejewski dosegel, kar zgodovinar kriptografije David Kahn opisuje kot enega največjih napredkov v zgodovini kriptologije, z uporabo čiste matematike – teorije permutacij in grup – za razbijanje šifer naprav Enigma nemških oboroženih sil. Rejewski je izdelal natančne medsebojne povezave rotorjev Enigme in reflektorja, potem ko je urad od stotnika francoske vojaške obveščevalne službe Gustava Bertranda prejel dva nemška dokumenta in dve strani dnevnih ključev Enigme (za september in oktober tistega leta). Te je pridobil francoski vojaški obveščevalni agent, Nemec s kodnim imenom Rex, od agenta, ki je delal v nemškem uradu za šifriranje v Berlinu, Hans-Thila Schmidta, ki so ga Francozi poimenovali Asché.
thumb|left|200px|Ciklometer, ki ga je sredi 1930-ih zasnoval Rejewski za katalogizacijo ciklične strukture permutacij Enigme. 1: Pokrov rotorja zaprt, 2: Pokrov rotorja odprt, 3: Reostat, 4: Žarnice, 5: Stikala, 6: Črke.
Potem ko je Rejewski izdelal logično strukturo vojaške Enigme, je poljski Šifrirni urad naročil radijski družbi AVA, katere solastnik je bil Antoni Palluth, da izdela replike (»dvojnike«) Enigme po specifikacijah Rejewskega. Njegova metoda dešifriranja sporočil Enigme je izkoristila dve slabosti nemških operativnih postopkov. Uporabila je, kar je Rejewski imenoval »značilnosti«, ki so bile neodvisne od priključkov nadzorne plošče. To je vključevalo sestavljanje kartičnega kataloga določenih funkcij nabora nastavitev indikatorja.