Kazimierz Władysław Bartel (poljska izgovorjava [kaˈʑimjɛʂ fwaˈdɨswav ˈbartɛl]; ), poljski matematik, učenjak, diplomat in politik, * 3. marec 1882, Lemberg, Kraljevina Galicije in Lodomerije, Avstro-Ogrska (sedaj Lvov, Ukrajina), † 26. julij 1941, Lemberg, Generalna vlada.
Bartel je bil 15., 17. in 19. predsednik vlade Poljske trikrat med letoma 1926 in 1930 ter senator Poljske od leta 1937 do izbruha 2. svetovne vojne.
Med letoma 1919 in 1920 so ga imenovali za ministra za železnice, v letih 1922–1930 je bil član poljskega Sejma. Po majskem državnem udaru Józefa Piłsudskega leta 1926 je postal predsednik vlade in to mesto opravljal v treh prekinjenih mandatih: 1926, 1928–29, 1929–1930. Bil je podpredsednik vlade med letoma 1926–1928 in minister za verska prepričanja in javno razsvetljenje, ko je Piłsudski sam prevzel mesto predsednika vlade, vendar pa je bil Bartel v tem obdobju dejansko »de facto« predsednik vlade, saj se Piłsudski ni ukvarjal z dnevnimi funkcijami kabineta in vlade.
Leta 1930 se je Bartel po opustitvi politike vrnil na univerzo kot profesor matematike. Leta 1930 je postal rektor Politehnike v Lvovu in kmalu prejel častni doktorat ter članstvo v Poljskem matematičnem združenju. Leta 1937 so ga imenovali za poljskega senatorja in to funkcijo je opravljal do 2. svetovne vojne.
Po sovjetski invaziji in okupaciji vzhodne Poljske so mu dovolili nadaljevati predavanja na Politehniki. Leta 1940 so ga poklicali v Moskvo in mu ponudili mesto v sovjetskem parlamentu.
30. junija 1941 je med operacijo Barbarossa nemški Wehrmacht vstopil v Lvov in začel preganjati krajevno inteligenco. Dva dni kasneje je Gestapo zaprl Bartla in mu ponudil najvišje mesto v poljski marionetni vladi. Njegovo končno zavrnitev nemških pogojev so Nemci vzeli kot dejanje izdaje. Po ukazu Heinricha Himmlerja so Bartla umorili 26. julija 1941, kmalu po koncu pokola lvovskih profesorjev.
Zgodnje življenje in študij
Rodil se je kot sin Michała Bartla in Amalie Chadaczek. Odraščal je v delavski družini in končal osnovno šolo v Striju. Njegov oče železničar je Bartla zaposlil kot vajenca monterja, ki je poučeval na obrtni šoli. To je Bartlu omogočilo nadaljevanje formalnega izobraževanja, medtem ko je delal kot vajenec.
Po končani srednji šoli leta 1901 je Bartel študiral mehaniko na Politehniki v Lvovu na Oddelku za strojništvo. Diplomiral je z odliko leta 1907 in kmalu začel delati za svojo alma mater kot asistent pri opisni geometriji Placyda Zdzisława Dziwinskega. Od leta 1908 do 1909 je študiral tudi matematiko in filozofijo na Frančiškanski univerzi v Lvovu in na Univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu. Štipendija za potovanje v München mu je omogočila obiskovati predavanja o umetnostni zgodovini Karla Dochlemanna in matematiki Aurela Vossa in Alfreda Pringsheima.
Vrnil se je na Politehniko in leta 1909 pridobil naziv doktorja tehniških znanosti. Njegova disertacija O produktu involucijskih vrst in šopov (O utworach szeregów i pęków inwolucyjnych) mu je omogočila, da je postal eden prvih imetnikov takšnega doktorata v Avstro-Ogrski. Leta 1912 je habilitiral z nalogo O ravninskih produktih involucije četrte stopnje ničelne vrste (O płaskich utworach inwolucji stopnia czwartego szeregu zerowego), nato pa je prejel naziv izrednega profesorja. Postal vodja opisne geometrije po upokojitvi Mieczysława Łazarskega leta 1911 zaradi slepote. Bartel je leta 1917 pridobil naziv profesorja matematike na Politehniki v Lvovu.
Med 1. svetovno vojno so ga vpoklicali v Avstro-ogrsko vojsko, po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 pa se je vrnil v Lvov, ki je postal del novoustanovljene Druge poljske republike. Leta 1919 se je kot poveljnik železniških čet boril pri obrambi mesta pred ukrajinskim obleganjem. Medtem je napisal svoj prvi učbenik o opisni geometriji ter se spoprijateljil in pozneje podpiral bodočega poljskega voditelja, maršala in vrhovnega poveljnika Józefa Piłsudskega. Od maja 1919 je opravljal funkcijo upravnika Uprave in društva za gradnjo oklepnih vlakov. Zaradi številnih uspehov na tem področju ga je predsednik vlade Leopold Skulski imenoval za ministra za železniški sistem Republike Poljske. Bartel se je srečal z drugimi pomembnimi in vplivnimi politiki in diplomati, predvsem s predsednikoma vlade Wincentyjem Witosom in Władysławom Grabskim. Po poljsko-sovjetski vojni leta 1920 so ga imenovali za podpolkovnika in je bil prepuščen vodji železniških rezervnih častnikov in milice Lvova. Po oboroženem spopadu je bil odlikovan s srebrnim križem vojaškega reda Virtuti Militari, poljskim odlikovanjem za hrabrost.
Leta 1921 je Bartel šest mesecev potoval po muzejih in galerijah v Franciji, Italiji, Švici in Avstriji, da bi raziskoval umetnost. Večino svojih počitnic je preživel prav tako zaradi zanimanja, ki izhaja iz Dochlemannovih predavanj. Za to svoje zanimanje je zbral dober osebni arhiv zapiskov in fotografij.
Politična in diplomatska kariera
Leta 1922 so Bartla izvolili za člana poljskega Sejma (parlamenta) in je bil na tem položaju do leta 1929. Sprva je bil član stranke PSL »Osvoboditev«, vendar ni bil zadovoljen z radikalizacijo skupine. Marca 1925 se je na kongresu Poljske ljudske stranke odločil, da bo med drugim sprejel prenovo brez odškodnine. Sčasoma je aprila 1925 zapustil stranko in organizacijo, skupaj z Marianom Zyndram-Kościałkowskim in Bolesławom Wysłouchom ter kasneje ustanovil parlamentarni »Delavski klub«. Ta organizacija je hitro prišla pod neposreden vpliv vrhovnega poveljnika Józefa Piłsudskega. Tik pred majskim državnim udarom leta 1926 je Bartel od maršala Piłsudskega prejel ukaz, naj se pripravi na prevzem položaja predsednika vlade po pričakovanem padcu predsednika Stanisława Wojciechowskega in njegove vlade.
Prvi mandat, prva vlada (1926)
15. maja 1926, po odstopu vlade pod vodstvom Wincentyja Witosa in predsednika Wojciechowskega po majskem državnem udaru, je maršal Sejma in vršilec dolžnosti državnega voditelja Maciej Rataj Bartla imenoval za predsednika vlade Druge poljske republike, vendar je Bartel pozneje v inavguracijskem govoru izjavil, da bo na čelu vlade le do izvolitve novega predsednika. Verjetno je na njegovo odločitev vplivalo dejstvo, da je imel težave z ledvicami in želodcem ter ga nenehno boli. Eden od članov parlamenta je izjavil: »Bil je vesel in ambiciozen človek, a vedno v bolečini. Celo njegovi nasprotniki v Sejmu so priznali, da je v osebnih odnosih izjemno težko ne biti naklonjen človeku, kot je Bartel. Kot predsednik vlade je skušal pomagati vsem možem, tudi moškim in ženskam, ki so nasprotovali njegovi politiki in vladi, vendar si ni mogel pomagati, kar je pripeljalo do njegovega zgodnjega padca v politiki in diplomaciji Poljske republike. Bil je šibke postave in šibkega zdravja ter bi težko naredil dober vtis na javnost, zlasti na socialiste ali komuniste na vzhodu, zato zaradi tega ne bi bil vpliven predsednika vlade ali diplomat, ki podpira demokracijo.«
thumb|right|200px|Predsednik vlade Kazimierz Bartel, 1928
Novo Bartlovo vlado so večinoma sestavljali ljudje, ki niso bili povezani s političnimi strankami (štirje od teh politikov so že bili na ministrskih položajih). Bartla so označili kot ideološko sredinskega: novoustanovljeni premierski urad so zasedli tako desni kot levi voditelji. Bartel je sam prevzel predsedništvo vlade, Piłsudski pa vojno ministrstvo. Takšen sistem je razburkal predvsem Poljsko socialistično stranko, ki je podprla majski državni udar. 16. maja 1926 je predsednik vlade Bartel podal izjavo, v kateri je izpostavil načela svoje politike. Dejal je, da je vlada prevzela oblast v skladu z zakonom, brez poseganja v ustavni red. Pozval je tudi k miru, trdemu delu in predanosti poljskemu narodu. Hkrati je obljubil takojšnjo odstranitev nesposobnih in skorumpiranih politikov z vseh visokih položajev, ki bi lahko negativno vplivali na prihodnjo gospodarsko rast Druge poljske republike. Bartlov najbližji osebni svetovalec v politiki in diplomaciji je bil maršal Józef Piłsudski, ki je bil naklonjen novemu predsedniku vlade.
Bartel je predlagal, da bi za mesto državnega voditelja (predsednika) postal kandidat Ignacy Mościcki, ki je bil tudi profesor na Politehniki v Lvovu. Bartlova prva vlada je bila ena najdejavnejših v zgodovini Poljske – politiki in poslanci so se zbirali vsak drugi dan in občasno vsak dan, da bi razpravljali o političnih zadevah. 4. junija 1926 so Ignacyja Mościckega izvolili za predsednika Druge poljske republike in Bartel je odstopil skupaj s celotnim kabinetom, vendar ga je predsednik Mościcki kmalu po imenovanju ponovno imenoval za predsednika vlade.
Druga in tretja vlada (1926)
8. junija 1926, tri dni po imenovanju Mościckega, je Bartel sestavil svoj drugi kabinet. Istega dne je Józef Piłsudski na glavno pisarno poslal pismo, v katerem je orisal pogoje za ponovni vstop v parlament. Po drugi izvolitvi se je Bartel osredotočil predvsem na obnovitev odloka na osnovi organizacije najvišjih vojaških oblasti z dne 7. januarja 1921, ki omogoča svobodno vodenje vojnega ministrstva brez glasovanja vlade in parlamenta. 9. junija 1926 so odlok uradno obnovili, vendar so sprejeli še en odlok, ki je povečal oblast predsednika ali državnega voditelja nad ministrstvom. Bartel se je srečal s predstavniki poslanskih klubov in v pogovoru z njimi izpostavil svojo zavezanost parlamentarnemu sistemu, izpostavil pa je tudi bolj zaskrbljujočo temo – gospodarski razvoj države. Na zasebnem srečanju s senatorji je izpostavil svojo odločnost in angažiranost v boju proti birokraciji, uvedbi apolitične vojske in odpravi Ministrstva za javna dela. Nazorno je izjavil, da pred majskim prevratom ni bilo demokracije in da Poljski vladajo oligarhija, plemiči in vplivni voditelji bogatih zasebnih klubov in strank.
Privrženci Bartla in njegove vlade so poudarjali njegovo učinkovitost pri vodenju države. Njegovi nasprotniki pa so ga videli kot orodje za omejevanje vloge poljskega parlamenta in mu očitali namerno diktaturo in nadzor nad ministri na njegovih »zasebnih parlamentarnih zasedanjih«, imenovanih Bartlov parlament (Sejm Bartlowy). Bartla so imenovali za predsednika vlade, ko je maršal Piłsudski poskušal vzpostaviti stik z uporniškimi senatorji in člani Sejma. Sam Bartel je veljal za predstavnika liberalnih tendenc v stranki in predstavnika gibanja Sanacija. Sicer sta mesto vodje vlade (predsednika vlade) prevzela Kazimierz Świtalski ali Walery Sławek, oba pa sta veljala za brezkompromisna zagovornika spora s parlamentom.
Bartlova vlada je prispevala k izrazitemu izboljšanju uprave, čemur so botrovale predvsem organizacijske sposobnosti in znanje predsednika vlade. Ustvaril je učinkovit sistem delovanja vlade v povezavi s Sejmom in uradniki nižjega ranga: »Ministri prejšnjih vlad so se na splošno imeli za avtonomne vladarje, kar je vplivalo na zasebne interese članov različnih strank, ki so bile odgovorne. Kazimierz Bartel ni bil nikoli osredotočen na nobene politične vezi in prijateljstva. Uradniki predsednika vlade so morali potrditi učinkovitost vsakega ministrstva. Vsak minister je bil odgovoren za delovanje svojega urada in ministri se niso mogli ukvarjati s političnimi dejavnostmi. Svoj govor v parlamentu o kateri koli temi je moral predložiti besedilo predsedniku vlade samemu v potrditev. Bartel je zahteval takšne postopke od vsakega ministra in senatorja svojega kabineta in osebno pripravljal dnevni red za vsako sejo vlade ter prepovedal razpravo o kateri koli temi brez njegovega dovoljenja ali soglasja.«