Harar (druge različice so Hārer in Harer) ((; harari: ሀረር; ; ; ), staroselci v zgodovini poznan kot Harar-Gey ali preprosto Gey (Harari: ጌይ Gēy, lit. 'mesto'), je obzidano mesto v vzhodni Etiopiji. V arabščini je znano tudi kot mesto svetnikov ().
Harar je glavno mesto regije Harari. Starodavno mesto stoji na vrhu hriba v vzhodnem delu države in je približno 500 kilometrov oddaljeno od etiopske prestolnice Adis Abebe na nadmorski višini 1885 metrov.
Harar je bil stoletja veliko trgovsko središče, ki je bilo s trgovskimi potmi povezano z ostalo Etiopijo, celotnim Afriškim rogom, Arabskim polotokom, Azijo in preko svojih pristanišč z zunanjim svetom. Harar Jugol, staro obzidano mesto, je UNESCO leta 2006 kot priznanje njegove kulturne dediščine uvrstil na seznam svetovne dediščine. Zaradi dolge zgodovine vpletenosti Hararja v času trgovanja na Arabskem polotoku je vlada Etiopije razglasila za kaznivo dejanje rušenje ali poseganje v katero koli zgodovinsko lokacijo ali opremo v mestu. Sem sodijo kamnite hiše, muzeji in predmeti, zavrženi iz vojne. Po podatkih Unesca »velja za 'četrto najsvetejše mesto' islama« z 82 mošejami, od katerih so tri iz 10. stoletja, in 102 svetišči.
Yahyá Naṣrallāh Fatḥ Madīnat Harar, neobjavljena zgodovina mesta v 13. stoletju, zapisuje, da so se legendarni svetnik Abadir Umar ar-Rida in številni drugi verski voditelji naselili na planoti Harar ok. leta 1216 (612 po hidžri).Siegbert Uhlig, Encyclopaedia Aethiopica: He-N, Volume 3, (Otto Harrassowitz Verlag: 2007), pp.111 & 319. Kasneje je leta 1520 sultan Abu Bakr ibn Muhammad Harar spremenil v novo prestolnico sultanata Adal.Richard Pankhurst, History of Ethiopian Towns (Wiesbaden: Franz Steiner Verlag, 1982), p. 49. Mesto je doživelo politični upad v času emirata Harar, ki je sledil, nekaj pomena pa je ponovno pridobilo šele v obdobju Kedivata Egipta. Med Etiopskim cesarstvom je mesto propadlo, medtem ko je ohranilo določen kulturni prestiž.
Zgodovina
Kdaj je bil Harar ustanovljen, ni jasno in predlagani so bili različni datumi, nekateri navajajo, da so zgodnji semitski naseljenci v regiji verjeli, da so bili rodu Hadhrami. V vsakem primeru sodobno mesto Harar večinoma izvira iz leta 1700, vendar je mesto sama lokacija mesta veliko starejša.
Verjetno so bili prvotni prebivalci regije ljudje Harla., page 36 Harar je bil v 6. stoletju del kraljestva Harla. V islamskem obdobju je bilo mesto pod zavezništvom, imenovanim konfederalne države Zeila. Po besedah judovskega popotnika Benjamina iz Tudele iz 12. stoletja je bila Zeila dežela Havilah, ki jo je na zahodu omejeval al-Habaš.
V 9. stoletju je bil Harar pod sultanatom Ševa dinastije Maḥzūmī.
Islam se je na planoti Harar uveljavil v 10.–11. stoletju našega štetja preko trgovine z Zeilo. Do 13. stoletja je islam postal prevladujoča vera v regiji.
Vzpon muslimanskih držav Harar se je ob koncu srednjega veka pojavil kot središče islamske kulture in vere na Afriškem rogu.
Po Fatḥ Madīnat Harar je legendarni svetnik Abadir Umar ar-Rida skupaj s številnimi drugimi verskimi voditelji prišel z Arabskega polotoka, da bi se naselil na planoti Harar okoli leta 612 po hidžri (1216 n. št.), kjer naj bi Abadirja srečala Harle, ljudstvi Gaturi in Argobba., page 107 Po izročilu je Abadirjev brat Fakr ad-Din ustanovil sultanat Mogadiš, medtem ko je eden od njegovih potomcev ustanovil sultanat Hadija.
Po kronikah Amda Sejona I. iz 14. stoletja je bil Gēt (Gēj) kolonija v državi Harla. V srednjem veku je bil Harar del sultanata Adal, njegova prestolnica pa je postal leta 1520 pod sultanom Abu Bakrom ibn Muhamadom. 16. stoletje je bilo zlata doba mesta. Lokalna kultura je cvetela, tam so živeli in pisali številni pesniki. Znan je postal tudi po kavi, tkalstvu, izdelavi košar in knjigoveštvu.
Iz Hararja je Ahmad ibn Ibrahim al-Ghazi, znan tudi kot 'Gurej' in 'Grañ', kar pomeni 'levičar', v 16. stoletju sprožil osvajalno vojno, ki je razširila ozemlje države in ogrozila obstoj sosednje orientalsko pravoslavno krščansko Etiopsko cesarstvo. Njegov naslednik, emir Nur ibn Mudžahid, je okoli mesta zgradil zaščitni zid, da bi zaščitil prebivalstvo pred invazijo Oromov. Štiri metre visoka zgradba s petimi vrati, imenovana Jugol, je še vedno nedotaknjena in je simbol mesta za prebivalce ljudstva Harari. Ljudje Siltʼe, Volane, Halaba in Harari so živeli v Hararju, medtem ko so se prvi trije preselili v regijo Gurage.
Takoj po Ahmadovih vojnah je Harar doživel hudo lakoto. Cene hrane in živine so se občutno dvignile: ena sa'a (enota, enaka štirim prgiščam) sirka je stala 12 ašrafijev, enaka količina soli pa 15. Krava je stala več kot 300 ašrafijev. Ko si je gospodarstvo opomoglo od lakote, je cena sa'a sirka padla na 4–5 mahalakov (podpoimenovanje ašrafi). Druga lakota med vladavino Nur ibn Mudžahida je dvignila ceno sa'a sirka na 2 ašrafija. To je prva omemba ašrafijev in mahalakov kot apoenov denarja v Hararju.
Emirat Harar je koval tudi svojo lastno valuto, pri čemer najzgodnejše možne izdaje nosijo datum, ki se lahko bere kot 615 po hidžri (1218/19 n. št); vendar so bili prvi kovanci zagotovo izdani leta 1789 n. št., več pa jih je bilo izdanih v 19. stoletju.Richard Pankhurst, An Introduction to the Economic History of Ethiopia (London: Lalibela House, 1961), p. 267.
Elisée Reclus (1886) opisuje dve glavni starodavni poti, ki vodita od Hararja do Zeile, ena pot poteka skozi deželo Gadabursi in ena skozi ozemlje Issa, oba podklana družine klana Dir:
»Dve poti, ki ju pogosto blokirajo vdori roparskih hord, vodita od Harrarja do Zeile. Ena prečka greben severno od mesta, od tam se ponovno spusti v porečje Awasha ob prelazu Galdessa in dolini ter od te točke teče proti morju skozi ozemlje Issa, ki ga prečka veriga trahitskih skal, ki se vije proti severovzhodu in prečka deželo Gudabursis leži južno od majhnega arhipelaga otočkov in grebenov na točki obale, kjer jo obdaja pleme Gadibursi. Ima dve pristanišči, eno, ki ga obiskujejo čolni, vendar je neizvedljivo za ladje, drugo pa nedaleč južno od mesta. , čeprav je zelo ozko, je globoko od 26 do 33 čevljev in nudi varno zavetje velikim plovilom.«
Zaton
Po smrti emirja Nura se je v državi Harari začel stalen upad bogastva in moči. Kasnejši vladar, Imam Muhamed Džasa, sorodnik Ahmada Gragna, znan kot Ahmad ibn Ibrahim al Ghazi, je popustil pritiskom naraščajočih oromskih napadov in leta 1577 zapustil mesto ter se preselil v Auso in svojega brata postavil za vladarja Hararja. Nova baza ne samo, da ni zagotovila več varnosti pred invazijo Oromov, temveč je bila povezana s somalskimi vdori in sčasoma so jo ga napadli sosednji ljudje Afar. Imamat Ausa je v naslednjem stoletju propadel, medtem ko je Harar ponovno pridobil svojo neodvisnost pod Alijem ibn Da`udom, ustanoviteljem dinastije, ki je mestu vladala od leta 1647 do leta 1875, ko ga je osvojil Egipt.Richard Pankhurst, The Ethiopian Borderlands (Lawrenceville: Red Sea Press, 1997), pp. 375–377
Richard Francis Burton opisuje Harar med njegovim obiskom leta 1855:
V 19. stoletju je emir Ahmad III. ibn Abu Bakr ustavil ves uvoz in izvoz iz pristanišča Zeila in se namesto tega odločil za Berbero zaradi spora s svojo materjo, sestro glavnega somalskega klana Giri, ki je nadzoroval pot do Zeile. Po besedah Richarda Francisa Burtona, ki je med svojim potovanjem obiskal Berbero in Harar, je ponovil slavni hararski rek, ki ga je slišal leta 1854: »Kdor poveljuje v Berberi, drži v rokah brado Hararja.« V tem obdobju so bili sužnji staleža Sidama in Gurage pomembno blago, izvoženo na obalo. Pomemben del trgovine med dvema zgodovinskima mestoma Harar-Berbera so nadzorovali trgovci, ki so pripadali klanu Habr Aval. Isak je prav tako sodeloval pri trgovini s priznanimi kavnimi zrni Harari, ki so jih na mednarodnem trgu poimenovali Berbera Coffee. Harar je bil tudi dom številnih somalijskih učenjakov, ki so prišli v mesto, da bi študirali, najbolj opazen pa je bil šejk Madar, ustanovitelj Hargeise.
Zdi se, da je Harar začel bolj ali manj nenehno kovati kovance med vladavino emirja Abd al-Šakurja ibn Jusufa. Ohranjeni kovanci iz časa njegove vladavine so visoke kakovosti, z visoko vsebnostjo srebra in jasnimi napisi, ki odražajo uporabo dobrih matric. Valuta se je močno poslabšala pod Mohamedom ibn Alijem, ki je uvedel novo vrsto kovancev, močno legiranih s kositrom, da bi izpolnil svoje obveznosti do svojih bratov Gosa. Odredil je, da mora vsak, ki ima staro valuto, to zamenjati za novo. Muhamad Mukhtar, častnik v egipčanski vojski, je leta 1876 zapisal, da je to obsodil kot veliko goljufijo. Leta 1883 je nemški popotnik zapisal, da valuta ni vredna niti ene desetine svoje nominalne vrednosti.
19. stoletje
Leta 1875 je Mohamed Rauf Paša vodil egipčansko vojsko iz Zeile v notranjost jugovzhodne Etiopije in se pretvarjal, da je znanstvena ekspedicija. Harar je zasedel 11. oktobra 1875.
Rauf Paša je sprva začasno ukinil kovance Harari iz obtoka in poslal nekaj vzorcev v Kairo na analizo, v upanju, da jih bo nadomestil z egiptovsko valuto. Vendar egiptovska vlada ni mogla zagotoviti dovolj denarja za to in mu je svetovala, naj valuto Harari še naprej uporablja.
V obdobju egiptovske vladavine (1875–1884) je Arthur Rimbaud živel v mestu kot lokalni funkcionar več različnih komercialnih družb s sedežem v Adnu; leta 1888 se je vrnil, da bi nadaljeval s trgovanjem s kavo, mošusom in kožami, dokler ga smrtna bolezen ni prisilila, da se je vrnil v Francijo. Hiša, ki naj bi bila njegova rezidenca, je zdaj muzej.
Leta 1885 je Harar ponovno pridobil svojo neodvisnost pod Amirjem Abdulahijem, vendar je to trajalo le dve leti. Abesinske sile Ševa so napadle emirat Harar leta 1886, vendar so med bitko pri Hirni doživele poraz. Nekaj mesecev pozneje, 9. januarja 1887, med bitko pri Čelenku, bo ševanski kralj Menelik II. vodil osvojitev Hararja.
Harar je bil kraj, kjer je sodobna etiopska država pod Menelikom II. kovala svoje prve kovance, ki so nosili datum 1885 po etiopskem koledarju (1892 n. št.).
Harar je izgubil del svojega komercialnega pomena z izgradnjo francoske železnice Adis Abeba–Džibuti, ki je sprva nameravala potekati skozi mesto, vendar je bila preusmerjena severno od gora med Hararjem in reko Avaš, da bi prihranili denar. Kot rezultat tega je bil leta 1902 ustanovljen Dire Dava kot Novi Harar. Britanci so načrtovali oživitev zgodovinske trgovske poti Harar-Berbera s povezovanjem obeh mest po železnici kot sredstvo za krepitev trgovine. Vendar je parlament dal veto z utemeljitvijo, da bi škodovala Entente Cordiale med Francijo in Britanijo.
Vse trgovske poti, ki so povezovale Harar s somalijsko obalo, so potekale skozi somalska in oromska ozemlja, kjer sta imela podklana Gadabuursi in Issa iz družine Dir klana monopol nad trgovino, kot je omenjeno v Zgodovini Hararja in Hararijev.
20. stoletja do danes
Harar so zavzele italijanske čete pod poveljstvom maršala Rodolfa Grazianija med drugo italijansko-abesinsko vojno 8. maja 1936. Prvi bataljon nigerijskega polka, ki je napredoval iz Džidžige preko prelaza Marda, je 29. marca 1941 zavzel mesto za zaveznike. Po sklenitvi anglo-etiopskega sporazuma leta 1944 je vlada Združenega kraljestva dobila dovoljenje za ustanovitev konzulata v Hararju, čeprav Britanci niso želeli odgovoriti in dovoliti etiopskega konzulata v Hargeisi. Po številnih poročilih o britanskih dejavnostih v Haudu, ki so kršile Londonski sporazum iz leta 1954, je etiopsko ministrstvo za zunanje zadeve marca 1960 odredilo zaprtje konzulata.
Železnica od Berbere do Harrarja je bila predlagana kot sredstvo za lažji dostop do notranjosti protektorata in hkrati za oskrbo trgovine v Abesiniji; vendar je bil dan veto z obrazložitvijo, da bi bilo tekmovanje s francosko železnico od Džibutija do Adis Abebe slaba politika v času, ko je bila entente cordiale pravkar trdno utrjena.The Navy Everywhere, 1919. p. 244}}