Kotis I. (; Kόtis), od leta 384 pr. n. št. do njegovega umora leta 360 pr. n. št. kralj tračanskega Odriškega kraljestva, * ni znano, † 360 pr. n. št.

Življenje Znano je, da je bil rojen med vladavino Sevta I.,Sears 2013: 65. in vladal 24 let od leta 384 pr. n. št.Tacheva 2006: 141–142, 146 Njegovo poreklo ni znano.Tacheva 2006: 145. Zgodovinarji so bili sprva prepričani, da je bil Kotisov oče Sevt II.,For example, Werner 1961:240; Stronk 1995: 57–58; Archibald 1998; Zahrnt 2015: 44 zdaj pa za njegovega očeta velja kralj Sevt I.Topalov 1994: 92–105, 137–150, 161–163

Leta 390 pr. n. št. se je atenski general Ifikrat pridružil svojemu kolegu Trazibulu v Trakiji in pomagal skleniti mir med tračanskima vladarjema Amadokom I. in Sevtom II. Oba sta postala atenska zaveznika. Ifikrat je ostal v Trakiji približno dve leti in se na razkošni slovesnosti poročil s Kotisovo hčerko.Tacheva 2006: 142–144. Kotisov status v tistem času ostaja nejasen, kmalu zatem pa je leta 384 pr. n. št. postal kralj, morda sprva samo v notranjosti Trakije.Tacheva 2006: 146–147. S pomočjo Ifikrata se je uspel uveljaviti kot Hebrizelmov naslednik in odpraviti nasprotovanje svojih tekmecev, med katerimi sta morda bila tudi Amadok II. in Saratok.Tacheva 2006: 146–149 Arheološke najdbe predmetov s Kotisovim imenom kažejo na širitev države proti severu in zahodu.Tacheva 2006: 147–149. Ne enem od predmetov je opisan kot sin boga Apolona, sicer pa je njegovo ime večkrat omenjeno na predmetih iz Rogozenskega zaklada. Pokopan je bil nekje v severozahodni Bolgariji, domnevno na ozemlju Tribalov, vendar podrobnosti ostajajo nejasne.Valeva 2015: 203–204; Dana 2015: 250–251.

Ko je Kotis poskušal razširiti svoje kraljestvo proti Egejskemu in Hersonu, so njegova dejanja povzročila vse večje napetosti z Atenami. Kot zaščita pred njegovimi grožnjami je bila v zgodnjih 370. letih pr. n. št. ustanovljena Druga atenska konfederacija, kateri so se pridružila številna ogrožena mesta in otoki.

Leta 375 pr. n. št. je Kotis verjetno podprl Halesa, vodjo Tribalov, močnega tračanskega kega plemena v severozahodni Trakiji, pri njihovem napadu na mesto Abdera. Po Diodoru je bilo mesto rešeno šele po posredovanju atenskega generala Habriasa, čigar sile so nato zasedle mesto.Diodorus 15.36.1–4. Tacheva 2006: 147–149; Zahrnt 2015: 44. Leta 367 pr. n. št. je Ariobarzan, perzijski satrap Frigije, zasedel Sest. Po Ariobarzanovem uporu proti perzijskemu kralju Artakserksu II. leta 365 pr. n. št. je Kotis očitno nasprotoval Ariobarzanu in njegovim atenskim zaveznikom, vendar so njegova dejanja ambivalentna in nejasna. Istega leta je pozdravil vrnitev svojega zeta, odstavljenega atenskega generala Ifikrata, in novega zaveznika, poveljnika plačancev Haridema, ki se je poročil z drugo Kotisovo hčerko.Tacheva 2006: 154–155; she considers Charidemus' wife a granddaughter of Cotys: 158, n. 51. Atenci pod svojim generalom Timotejem so medtem na svojo stran pridobili Sest in Kritot. Kmalu zatem je Kotis leta 363 ali 362 pr. n. št. proti njim poslal svojega generala Miltokita, ki je oblegal Sest in ga osvojil. Atenski generali, poslani na pomoč napadenim mestom, so bili neuspešni.

Leta 362 pr. n. št. se je Miltokit uprl Kotisu, zasegel kraljevo zakladnico v Hieron Orosu in bil zatem oblegan. Za pomoč je zaprosil Ariobarzana in Atene. Za pomoč Aten je zaprosil tudi Kotis, ki se je hkrati povezal z Avtofradatom, perzijskim satrapom Lidije in Ariobarzanovim sovražnikom. Atene so se odločile podpreti Miltokita in so mu na pomoč poslale ladjevje, ki pa ga je Kotis s pomočjo svojega zeta Ifikrata premagal. Miltokit je bil spomladi 361 pr. n. št prisiljen zapustiti Hieron Oros, Kotis pa se je lotil oblegati Sest. Atene so se proti Kotisu povezale s Šparto in proti njemu poslale še dva generala, ki ju je Kotis premagal. Po Demostenu so Tračani podkupili atenske vojaške in mornariške poveljnike. Nekaterim od njih so po odpoklicu v Atene sodili in jih obsodili.

Smrt Do leta 360 pr. n. št. je Kotis nadzoroval skoraj ves polotok Galipoli in Atenci so na to območje poslali novega poveljnika Kefizodota. Pred njegovim prihodom v zadnjem tednu septembra 360 pr. n. št. so Kotisa umorili. Morilca Pitona in Heraklida so po vrnitvi v Atene razglasili za častna meščana in ju nagradili z zlatim vencem.

Zapuščina Kotis I. je bil zadnji vladar razmeroma enotne Trakije. Po njegovi smrti sta se njegovemu sinu in dediču Kersebleptu zoperstavila Amadok II. in Berisad, pa tudi Miltokit in nekaj drugih. Kersebleptu je uspelo odstraniti nekaj nasprotnikov, potem pa je moral sprejeti delitev kraljestva z Amadokom II. in Berisadom.Delev 1997: 8–10. Filip II. Makedonski je izkoristil razdelitev Odriške Trakije in tam uvedel svojo oblast.

Kot nekdanji zaveznik Aten in nato nevaren sovražnik je Kotis I. v grških virih prikazan v precej negativni luči. Prikazan je kot razdražljiv, nezmeren pijanec, pretirano okruten in perfiden, predvsem v polemikah z Demostenom. Plutarh ga opisuje nekoliko drugače.Plutarch, Sayings of kings and commanders 15, adapted from Goodwin 1878: 189.

Družina Kotis I. je imel več otrok, vključno s hčerkama, poročenima z Ifikratom oziroma Haridemom.Tacheva 2006: 158, n. 51 Imel je tudi sina Kerseblepta, ki je nasledil očeta na prestolu leta 360 pr. n. št., in morda drugega sina po imenu Sevt, ki je morda služil kot Kersebleptov namestnik (hiparh) in morda postal kralj Sevt III. Slednje trditve so hipotetične in predmet razprav.Manov 2019: 104; Tacheva 2006: 187

Sklici

Viri

Demosthenes, Against Aristocrates Diodorus, Bibliotheca historica Z. Archibald, The Odrysian Kingdom of Thrace: Orpheus Unmasked, Oxford, 1998. K. J. Beloch, Griechische Geschichte, vol. 3/2, Berlin, 1923. D. Dana, Inscriptions, in: J. Valeva et al. (eds.), A Companion to Ancient Thrace, Wiley, 2015: 243–264. P. Delev, “Filip II i zalezăt na Goljamoto Odrisko carstvo v Trakija,” Šumenski universitet “Episkop Konstantin Preslavski,” Trudove na katedrite po istorija i bogoslovie 1 (1997) 7–40. W. Goodwin, Plutarch's Morals, Cambridge, 1878. M. Manov, "The Hellenistic Tomb with Greek Inscription from Smyadovo, Bulgaria - Reconsidered," Journal of Ancient History and Archaeology 6/3 (2019) 99–118. M. Sears, Athens, Thrace, and the Shaping of Athenian Leadership, Cambridge, 2013. J. P. Stronk, The Ten Thousand in Thrace, Amsterdam, 1995. M. Tacheva, The Kings of Ancient Thrace. Book One, Sofia, 2006. S. Topalov, The Odrysian Kingdom from the Late 5th to the Mid-4th C. B.C., Sofia, 1994. S. Topalov, Contributions to the Study of the Coinage and History in the Lands of Eastern Thrace from the End of the 4th C. B.C. to the end of the 3rd C. B.C., Sofia, 2001. S. Topalov, Ancient Thrace. Contributions to the Study of the Early Thracian Tribal Coinage and its Relations to the Coinage of the Odrysians and the Odrysian Kingdom during 6th-4th C. B.C., Sofia, 2003. S. Topalov, On the Political History of the Odrysian Kingdom from the End of the 6th Century B.C. to the Middle of the 4th Century B.C., Sofia, 2006. J. Valeva, Gold, Silver, and Bronze Vessels, in: J. Valeva et al. (eds.), A Companion to Ancient Thrace, Wiley, 2015: 197–211. J. Valeva et al. (eds.), A Companion to Ancient Thrace, Wiley, 2015. R. Vulpe, Studia Thracologica, Bucharest, 1976. M. Zahrnt, Early History of Thrace to the Murder of Kotys I (360 BCE), in: J. Valeva et al. (eds.), A Companion to Ancient Thrace, Wiley, 2015: 35–47. R. Werner, in: W.-D. von Barloewen (ed.), Abriss der Geschichte antiker Randkulturen, Munich, 1961: 83–150, 239–242.

Kategorija:Neznano leto rojstva Kategorija:Umrli leta 360 pr. n. št. Kategorija:Vladarji v 4. stoletju pr. n. št. Kategorija:Tračanski vladarji