Svetovna dediščina Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je pomembna za kulturno ali naravno dediščino, kot je opisano v Unescovi konvenciji o svetovni dediščini, ustanovljeni leta 1972. Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine zgradb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina. Sovjetska zveza je ratificirala konvencijo 12. oktobra 1988. Prvih pet območij v Sovjetski zvezi je bilo vpisanih na seznam na 14. zasedanju Unescovega odbora za svetovno dediščino, ki je potekalo v Banffu, Alberta, Kanada, decembra 1990. Od teh petih so tri v današnji Ruski federaciji (ali Rusija): Zgodovinsko središče Sankt Peterburga in pripadajoče skupine spomenikov (takrat imenovanega Leningrad), Kiški pogost ter Moskovski kremelj in Rdeči trg.
Od leta 2022 je v Rusiji 30 območij svetovne dediščine, nadaljnjih 28 območij pa je na poskusnem seznamu. Zadnje navedeno mesto so bili petroglifi Oneškega jezera in Belega morja leta 2021. Kulturnih znamenitosti je devetnajst, naravnih pa enajst. Štiri mesta so transnacionalna. Kurska kosa si deli z Litvo, Pokrajine Daurije in Kotlina Uvs Nuur si deli z Mongolijo, Struvejev geodetski lok pa z devetimi evropskimi državami.
Svetovna dediščina Unesco navaja območja po desetih merilih; vsaka prijava mora izpolnjevati vsaj enega od kriterijev. Kriteriji od i do vi so kulturni, od vii do x pa naravni