Enontekiö (severnosamijsko Eanodat, inarijskosamijsko Iänudâh, skoltskosamijsko Jeänõk, ) je občina v finskem delu Laponske s približno 1800 prebivalci. Leži na skrajnem severozahodu države in zavzema veliko in zelo redko poseljeno območje okoli 8400 kvadratnih kilometrov med švedsko in norveško mejo. Najvišja točka Finske, Halti Fall, z višino 1324 metrov nad srednjo gladino morja, je na severu Enontekiö. Občina meji na regije Švedske in Norveške, ki obsegajo Skandinavsko gorovje. Upravno središče Enontekiö je vas Hetta. Približno ena petina prebivalstva skupnosti so Samiji. Glavni panogi Enontekiöja sta turizem in reja severnih jelenov.
Geografija Lega in mere
Enontekiö je v regiji Laponska na skrajnem severozahodnem koncu Finske. Izbočina med švedsko in norveško mejo, ki jo zavzema občina Enontekiö, se imenuje Käsivarsi (finsko za 'ubogi'), ker so imele finske meje pred drugo svetovno vojno obliko ženske figure (Suomi-neito) in je bilo območje videti kot njena dvignjena desna roka. Občina zavzema veliko in redko poseljeno območje 8391,35 km² (več kot trikratna površina Luksemburga). Tako je Enontekiö tretja največja občina na Finskem po velikosti, za Inari in Sodankylä, in z gostoto prebivalstva le 0,22/km² je druga najbolj redko poseljena občina, za Savukoskim.
Sosednje občine Enontekiö so Inari na vzhodu, Kittilä na jugovzhodu in Muonio na jugu; na švedski strani na zahodu je občina Kiruna, na norveški strani na severu pa so občina Storfjord, občina Gáivuotna (znana tudi kot Kåfjord), občina Nordreisa in občina Kautokeino. Enontekiö si deli mejo v dolžini več kot 450 kilometrov z dvema sosednjima narodoma. Mejo s Švedsko tvorita reka Muonionjoki in njen pritok Könkämäeno.
Vasi Glavna vas Enontekiö je naselje Hetta na jugu s pribl. 530 prebivalcev. Ni vasi z imenom Enontekiö, vendar se Hetta pogosto imenuje z imenom občine. Drugi pomembni kraji so vas Kilpisjärvi, ki je blizu mejnega trikotnika Finska-Švedska-Norveška, pa tudi Karesuvanto in Palojoensuu, ki sta ob reki Muonionjoki na švedski meji. Vasi Enontekiö so skoncentrirane na južnem območju ter ob bregovih rek Könkämäeno in Muonionjoki na zahodu občine. Pogosto obstaja ustrezna vas na švedski strani reke, ki nosi isto ime (ali švedsko obliko imena), npr. Karesuvanto/Karesuando. Nasprotno pa je del gorovja Käsivarsi stran od rek skoraj popolnoma nenaseljen.
Topografija
Na svojem severu Enontekiö deli meje z območji Švedske in Norveške, kjer so deli Skandinavskega gorovja. Zaradi tega in zaradi svoje lege na skrajnem severu Finske je geološko in krajinsko zelo drugačna od ostale države. Halti, najvišja gora na Finskem z višino 1324 m, se v Enontekiöju, skupaj z vsemi drugimi 21 hribi v državi, višjimi od 1000 m. Poleg Haltitunturija je verjetno najbolj znana in slikovito najizrazitejša gora Saana z višino 1029 metrov, ki se dviga nad vasjo Kilpisjärvi. Južni del občine je manj gorat, vendar se nad sicer dokaj ravno okolico dviga nekaj posameznih fjelov (tunturi, kar pomeni hribi, ki se dvigajo nad gozdno mejo). Spodaj se del masiva Pallastunturi–Ounastunturi razteza na ozemlje Enontekiöja.
Nekaj več kot 5 % površine občine predstavlja voda. V Enontekiöju izvira več velikih rek: Muonionjoki, Ounasjoki, Ivalojoki in eden od izvirov Tenojokija izvirajo v občini. Enontekiö jim dolguje svoje ime: Eno je stara finska beseda za 'veliko reko', ki je sorodna besedi Eatnu severnih Sámijev ali 'velika reka, največja reka (v določeni regiji)', tekiö pa izhaja iz pripone izpeljanke severnih Sámijev - dat, ki tvori abstraktne samostalnike. Vseh 825 jezer na tem območju je precej majhnih. Največja jezera so Pöyrisjärvi, Kilpisjärvi pri vasi z istim imenom in Ounasjärvi pri Hetti.
Rastlinstvo in živalstvo
Zaradi skrajne severne zemljepisne širine je vegetacija Enontekiöja zelo skromna. Severna meja naravnogeografskega razširjenosti smreke približno se ujema z južno mejo občine; tudi območje bora se konča le 20 km severno od Hette. Severno od tega rastejo samo breze. Gozdna meja je približno 600 m; zgoraj pa prevladuje tundri podobna vegetacija. Resave segajo nad gozdno mejo.
V nižjih resavah prevladujejo grmovnice, kot so pritlikava breza (Betula nana), borovnica (Vaccinium myrtillus) in sibirska črna mahunica (Empetrum hermaphroditum), medtem ko se v fjellskih resavah v višjih legah pojavljajo pritlikava vrba (Salix herbacea), Empetrum in alpske trave z lišaji in mahovi. V gorah severozahoda je v izobilju Cassiope tetragona. Največji del občinskega območja sestavljajo te planote oziroma barja, ki prevladujejo predvsem ob rekah. Pogozdeno je le 19 % območja Enontekiö. Približno 70 % celotne površine je ohranitveno območje različnih stopenj.Finnish Museum of Natural History: Enontekiön kasvillisuuden erityispiirteitä Enontekiö vsebuje dele narodnega parka Pallas-Yllästunturi ter območja divjine Käsivarsi, Pulju, Pöyrisjärvi in Tarvantovaara.
Zaradi ostrih podnebnih razmer med favno Enontekiöja ni posebej veliko vrst; vendar obstajajo arktične vrste, ki jih južna Finska ne pozna, npr. norveški leming (Lemmus lemmus), polarna lisica, snežna sova, dular (Eudromias morinellus), belka in komatar. Poleg napol udomačenih severnih jelenov je tu veliko malih sesalcev in vrst ptic.
Podnebje Za podnebje Enontekiöja so značilni skrajna severna lega, visoka nadmorska višina v primerjavi s preostalo Finsko in bližina Arktičnega oceana. Zaradi blažilnega vpliva Zalivskega toka zime niso tako ostre kot v osrednji Laponski, za katero je značilno celinsko podnebje, ampak so poletja krajša in hladnejša.
Povprečne letne temperature Enontekiö so najnižje na Finskem. V Kilpisjärviju, na severu občinskega območja, je dolgoletno povprečje −2,3 °C (v primerjavi s Helsinki: pribl. +5 °C; v Berlinu pribl. +9 °C). Julij je najtoplejši mesec s povprečno temperaturo +10,9 °C, najhladnejši je januar s −13,6 °C. Zaradi teh ekstremnih podnebnih razmer traja rastna sezona le nekaj več kot 100 dni. Tako je zima s svojimi 200 dnevi zelo dolga. Letna povprečna količina padavin je 459 milimetrov.Website of the Kilpisjärvi biological station of the University Helsinki: Basic climatological data on Kilpisjärvi, according to data of the Finnish Institute of Meteorology V hladni sezoni lahko zapadejo ogromne količine snega: največja višina snega, ki je bila kdaj koli zabeležena na Finskem, je bila izmerjena 19. aprila 1997 v Kilpisjärviju: 190 centimetrov.Finnish Institute of Meteorology: Suomen ja maapallon sääennätyksiä Običajno se trajna snežna odeja praviloma oblikuje oktobra in se znova tali šele konec maja. V zavetnih legah lahko sneg ostane tudi dlje; tako se v Kilpisjärviju tradicionalno odvija smučarska tekma za kresno noč.
Območje občine Enontekiö leži med 200 in 300 km severno od arktičnega kroga. V skladu s tem obstajajo izjemne sezonske razlike v dolžini dnevne svetlobe. V Kilpisjärviju polnočno sonce sije med 22. majem in 23. julijem. V skladu s tem polarna noč (kaamos) prevladuje med 2. decembrom in 11. januarjem. Enontekiö ima največjo stopnjo pojavljanja polarnega sija na Finskem: v regiji okoli Kilpisjärvija je ta naravni spektakel je mogoče opazovati v povprečju tri od štirih noči v temni sezoni ob jasnem vremenu.Finnish Institute of Meteorology: Where and when are the Northern Lights most seen?
Zgodovina Prazgodovina in švedska doba Prvo človeško naselje v Enontekiöju je nastalo po umiku ledenikov ob koncu zadnje ledene dobe, ko so se ljudje kulture Komsa preselili z obale Arktičnega oceana. Najstarejši sledovi poselitve so bili najdeni na obali jezera Ounasjärvi in so datirani v čas 6000 pr. n. št.. Pozneje se je laponsko prebivalstvo Sami, ki je dolgo časa prevladovalo v Enontekiöju, razvilo z mešanjem tega prebivalstva prednikov iz kamene dobe z govorci uralskih jezikov, ki so se priselili po 3. tisočletju pr. n. št. Sprva so se prebivalci Enontekiöja preživljali z lovom in ribolovom, za vprežno živino pa so imeli le nekaj severnih jelenov.
V zgodnjem modernem času je Enontekiö prišel pod švedski vpliv med pokristjanjevanjem šamanističnih Samijev. V 16. stoletju je bila zgrajena prva cerkev. Bila je majhna lesena stavba v vasi Rounala na desni obali (danes na Švedskem) reke Könkämäeno. Po izročilu so cerkev postavili trije bratje Samiji, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Bilo je osrednje zbirališče, kjer so se Samiji zbirali ob verskih obredih, kamor so trgovci potovali, da bi prodajali svoje blago, in kjer so švedski uradniki ob določenih urah imeli sodišče. Leta 1611 je bila v vasi Markkina zgrajena nova cerkev. Po uničenju te cerkve so leta 1661 na istem mestu postavili drugo.
Od konca 17. stoletja se je jeleno-samijska kultura, ki je temeljila na reji velikih čred severnih jelenov, razširila iz norveške in švedske Laponske v Enontekiö. Samiji severnih jelenov iz Enontekiöja so imeli nomadski način življenja; s svojimi živalmi so se selili med iglastimi gozdovi na jugu v Kåfjord, Kvænangen in Nordreisa (na Norveškem) na obali Arktičnega oceana po letnem ciklu poletnih in zimskih pašnikov. Zadnji nomadi Enontekiöja so se ustalili šele v 1960-ih, vendar je kultura severnih jelenov-Sami še vedno ohranjena v obsežni reji severnih jelenov. V 17. stoletju so se prvi Finci naselili na jugu Enontekiöja in uvedli kulturo naseljenega poljedelstva. Zaradi finskega priseljevanja in asimilacije starega samijskega prebivalstva se je z leti pojavila finska večina.
Obdobje ruske suverenosti Leta 1809, ko je Švedska s pogodbo iz Fredrikshamna Rusiji prepustila regijo današnje Finske, je tudi Enontekiö postal del novoustanovljenega Velikega vojvodstva Finske. Ker je cerkev Markkina po švedsko-ruski razmejitvi ostala na švedski – in torej napačni – strani reke, so jo leta 1826 podrli. Njene tramove so odpeljali po reki Muoniojoki v Palojoensuu, kjer je bila cerkev ponovno zgrajena kot četrta cerkev v Enontekiö. Že leta 1864 so cerkev ponovno preselili v Hetto, ki je medtem postala največje naselje v regiji. Zaprtje rusko-norveške meje leta 1852 in rusko-švedske meje leta 1889 je imelo hude posledice za Enontekiöjeve severne nomade, saj se s svojimi čredami niso mogli več premakniti na obalo Arktičnega oceana. Posledično so svoja pašna območja preselili v notranjost proti jugovzhodu in pomagali razširiti kulturo reje severnih jelenov na preostale dele Laponske. Zaradi ločitve uprave občine od cerkvene uprave je leta 1877 nastala politična občina Enontekiö.
Po osamosvojitvi
S finsko razglasitvijo neodvisnosti leta 1917 je tudi Enontekiö postal del neodvisne republike Finske.