Étienne François Geoffroy [étjen fransuà žofruà], francoski zdravnik in kemik, * 13. februar 1672, Pariz, Francosko kraljestvo (sedaj Francija), † 6. januar 1731, Pariz, Francosko kraljestvo (sedaj Francija).
Geoffroy je bil eden najpomembnejših francoskih kemikov in zdravnikov zgodnjega 18. stoletja. Najbolj je znan po svojih afinitetnih tabelah iz leta 1718. Najprej je razmišljal o poklicu lekarnarja, potem pa se je odločil za zdravniško prakso. Včasih je znan kot Estienne Geoffroy starejši (Estienne Geoffroy l'aîné). Izhajal je iz stare družine pariških lekarnarjev in se je skrbno usposabljal pri najboljših učenjakih tistega časa, pri čemer se je osredotočal na delo, opravljeno v Montpellieru, pa tudi v Angliji ali drugod po Evropi.
Postal je član prvih večjih francoskih javnih raziskovalnih ustanov, Kraljeve akademije znanosti, Kraljevega botaničnega vrta zdravilnih rastlin in Kraljevega kolegija, s čimer se je začela profesionalizacija znanosti. Polemika med njim in enim od njegovih kolegov na Akademiji priča o novem načinu prakticiranja znanosti, kjer vsak postavlja domnevo, ki jo skuša potrditi z eksperimenti, in predlaga nove poskuse, s katerimi želi ovreči nasprotno domnevo. Ta novi način znanstvenega razpravljanja je omogočil, da se je nastajajoča kemijska znanost utrdila na trdnih temeljih.
Ni le prispeval k poznavanju dela angleških in nemških kemikov v Franciji, ampak tudi k organizaciji rednih izmenjav med evropskimi znanstveniki. Kot član Kraljeve družbe je svoje angleške kolege seznanjal s pariškim delom in predstavljal angleško delo akademikom, kot je na primer delo Isaaca Newtona o optiki.
Pri svojem delu na področju kemije je Geoffroy združeval kontinuiteto in prelom. Po eni strani je prevzel pojmovanje starodavnih alkimistov o transmutaciji kovin, po drugi strani pa je uvedel pomembne inovacije, sestavljene iz tabeliranja kemičnih snovi s stalnimi »razmerji«. Ta postopek razvrščanja snovi, pozneje znan kot »afinitetna tabela«, je močno zaznamoval kemijska dela za več kot stoletje dolgo. Kemija je tako opustila substancializem prvin (načel, principov) in začela opredeljevati snovi z njihovim kroženjem iz ene kombinacije v drugo.
Dinastija Geoffroy
Dinastija pariških lekarnarjev Geoffroy sega v 16. stoletje. Portreti več njenih članov krasijo Dvorano dejanj (Salle des Actes) Fakultete za farmacijo v Parizu V. Začne se z Baptistom Geoffroyem, ki so ga leta 1584 imenovali za glavnega lekarnarja.
Njegov sin Estienne Geoffroy, znan kot Estienne Geoffroy oče (1586–1670), je leta 1611 postal mojster, leta 1636 je postal pariški svetnik (échevin), leta 1642 konzul in leta 1656 sodnik. Naselil se je v Ulici du Bourg-Tibourg (4. okrožje), »v bližini Pokopališča Saint-Jean«.
Njegov vnuk Étienne [II.], znan kot Estienne Geoffroy sin, je leta 1638 prejel naziv lekarnarskega mojstra in je služboval na tem istem naslovu.
Njegov pravnuk, Mathieu-François Geoffroy (Pariz, 20. maj 1644 – 26. oktober 1708), je leta 1666 prejel naziv mojstra, svetnika leta 1685 in prvega konzula leta 1694. Imel je pomembno vlogo v družbi učenjakov pod Ludvikom XIV. S poroko z Louise, hčerko slavnega kirurga Jeana Devauxa (1611–1695), je ohranil najboljše odnose z medicinskim svetom. Njegovo lekarno na Ulici du Bourg-Tibourg je angleški zdravnik Martin Lister (1638–1712), ki jo je obiskal leta 1698, navedel kot eno najpomembnejših v Parizu. Njegovo ime je še posebej zapisano v zgodovini Francije zahvaljujoč strokovnemu znanju, za katerega je bil odgovoren v aferi s strupi med letoma 1679 in 1682.
Étienne François Geoffroy se je rodil očetu Mathieu-Françoisu Geoffroyu in materi Louise Devaux. To je bil čas velikih upravnih in finančnih reform kralja Ludvika XIV.
Življenje
Trdno znanstveno ozadje
Étienne-François Geoffroy, ki je izhajal iz družine z dolgo tradicijo lekarnarjev, je bil deležen kakovostne znanstvene izobrazbe. Fontenelle je v svojem hvalospevu njegovo izobrazbo opisal kot »izobrazbo ministrovega sina, namenjenega pomembnim položajem v Cerkvi«, zlasti ker je njegov oče pogosto gostil ugledne znanstvenike, kot so fiziki, astronomi, zdravniki in kemiki. Med njimi je bil tudi Wilhelm Homberg (1652–1715), ki je kasneje postal Geoffroyev mentor pri kemiji. Najprej se je učil farmacije pri svojem očetu in dodatno pridobival znanje na zasebnih urah botanike, kemije in anatomije.
Med dvajsetim in tridesetim letom je veliko potoval, da bi izpopolnil svojo izobrazbo. Oče ga je leta 1692 poslal za eno leto v Montpellier, da bi pri Pierreu IV. Sancheju (1626–1705), lekarnarskem mojstru in vnuku lekarnarja iz Roina, potomcu zelo starega rodu, dopolnil svoje znanje o farmaciji. Služboval je kot Sanchejev »pomočnik«, medtem ko je Sanchejev sin odšel v Pariz in delal pri Geoffroyjevem očetu pod enakimi pogoji.
Po tem uspešnem enoletnem pripravništvu (avgust 1692 – avgust 1693) se je vrnil v Pariz, kjer je bil leta 1694 sprejet kot lekarnarski mojster. Vendar pa je bila njegova prava ambicija postati zdravnik. Z očetovim soglasjem je študij v tej smeri nadaljeval s potovanjem po več evropskih državah.
Februarja 1698 je sprejel ponudbo grofa Camilla de Tallarda, bodočega maršala, da ga spremlja v London. Grof, ki je dve leti služil kot izredni veleposlanik Ludvika XIV. v Angliji, mu je povsem zaupal in ga imenoval za svojega osebnega zdravnika (čeprav je doktor medicine postal šele leta 1704!). Po priporočilu slavnega botanika Josepha Pittona de Tourneforta je spoznal škotskega naravoslovca Hansa Sloana, ki je obiskoval Tournefortove tečaje v Kraljevem botaničnem vrtu zdravilnih rastlin v Parizu. S Sloanom se je spoprijateljil in si z njim dolgo dopisoval. Sloane, ki je bil tajnik Kraljeve družbe, je podprl njegovo izvolitev med člane te ustanove 6. julija 1698. Tam je predstavil razpravo, ki je bila objavljena v Philosophical Transactions februarja 1699.
V Pariz se je vrnil preko Nizozemske, kjer je vzpostavil stike z nizozemskimi učenjaki.
Januarja 1699 so ga imenovali za študenta Kraljeve akademije znanosti pod vodstvom nizozemskega kemika Homberga, rezidenčnega kemika. Na Akademiji je študiral le enajst mesecev, saj je bil že 15. decembra 1699 imenovan za kemika kot zamenjava za Nicolasa Lémeryja (1677–1743), ki je napredoval v rezidenčnega kemika.
Zaradi svojega odnosa s Sloanom je bil Geoffroy zadolžen za posredovanje znanstvenih odkritij med Kraljevo akademijo znanosti in Kraljevo družbo v Londonu. Te izmenjave med njima so v tistem času postale referenca. Uradne vezi med Geoffroyem in Sloanom so se nadaljevale še vrsto let z medsebojnim pošiljanjem Mémoires de l'Académie royale des sciences in Philosophical transactions, ter tudi mnogih del francoskih in angleških učenjakov.
Naslednje leto, 9. oktobra 1700, je odšel v Italijo kot zdravnik louvoiškega opata. To bivanje je izkoristil za preučevanje različnih tem iz naravoslovja, kot je črni pesek, ki se uporablja za sušenje pisave, pesek z gore Pesaro, ki se uporablja za izdelavo stekel za očala, pesek galunov iz Civita-Vecchie, tarantela itd. Odlomke iz njegovih zapiskov je Fontenelle objavil v Histoire de l'Académie Royale des Sciences med letoma 1701 in 1702.
Njegov oče, Mathieu-François Geoffroy, je želel, da bi ga nasledil v njegovi lekarni. Toda očitno je imel medicino raje kot farmacijo in na koncu mu je uspelo prepričati očeta, da prepusti lekarništvo njegovemu mlajšemu bratu Claudu Josephu in mu dovoli postati doktor regent Medicinske fakultete. Claude Joseph (1685–1752), znan kot Geoffroy mlajši, je bil prav tako kemik in lekarnar. Kakor je navedel Fontenelle, se je Étienne François »začel ukvarjati z medicino in leta 1702 prejel diplomo«. Leta 1704 je pri dvaintridesetih letih zagovarjal svojo doktorsko disertacijo z naslovom Ali je človek na začetku bil črv? (An Hominis primordia, vermis?). Kljub temu pa, kot pravi Fontenelle, »se ni prenaglil s prakso, ko je pridobil to pravico; za deset let se je zaprl v svojo pisarno in se želel prepričevati o veliki globini znanja, preden si ga je dovolil uporabiti.« Zato se je ponovno lotil svojega znanstvenega dela, preskuševal je, ko mu je ustrezalo, skrbel za bogate in revne, bil vedno obziren ter zavračal kakršnokoli doktrinarno usmeritev.
Brata Étienne François in Claude Joseph Geoffroy sta preko stika s Casparjem Neumannom, študentom Georga Ernsta Stahla, prispevala k širjenju zamisli o flogistonu v francoski znanosti.
Geoffroy se je leta 1705 poročil z Barbe Angélique Lézier, ki mu je prinesla doto v vrednosti 30.000 funtov. Živela sta udobno življenje v hiši na Ulici des Singes. Za svoje delo je imel laboratorij v tretjem nadstropju. Imela sta dve hčeri in sina Étienna Louisa Geoffroya (1725–1810), ki je bil po očetovi smrti pod skrbništvom matere in strica po očetovi strani. Leta 1743 je postal zdravnik.
Raziskovanje in poučevanje v večjih raziskovalnih ustanovah
Preden se je kemija razvila v samostojno znanost, je bila praksa zasebnih laboratorijev, kjer so lekarnarji poskušali pridobiti čista in učinkovita zdravila. V 17. stoletju so se pariški učenjaki začeli srečevati na zasebnih akademijah. Poleg potrebe po prostoru za organizirane intelektualne izmenjave so znanstveniki potrebovali tudi znatna in stalna finančna sredstva za izvajanje dragih kemijskih raziskav. Za izpolnitev teh potreb je bilo ustanovljenih več velikih kraljevih ustanov, kar je pomenilo začetek profesionalizacije znanosti. Tak primer je bil Kraljevi botanični vrt zdravilnih rastlin (Jardin royal des plantes médicinales), kjer so že leta 1628 organizirali poučevanje kemije, nato pa so od leta 1647 tam potekali prvi javni in brezplačni tečaji kemije Williama Davisona – s čimer so nadomestili napako univerze, ki ni hotela sprejeti tovrstnega poučevanja. Leta 1666 je Jean-Baptiste Colbert ustanovil Kraljevo akademijo znanosti, ki je združila več vodilnih znanstvenih osebnosti, kot so Christiaan Huygens, Gilles de Roberval, Samuel Cottereau du Clos, Claude Perrault, ki jim je kralj namenil pokojnino v višini 1500 funtov.
Leta 1707 je Geoffroy postal kemijski demonstrator v Kraljevem vrtu zdravilnih rastlin, kjer je zamenjal je Guya-Crescenta Fagona (1638–1718) in izmenično delal z Louisom Lémeryjem (1677–1743). Od leta 1712 je zaporedoma, v štirih ali petih urah, poučeval kemijo in farmakognozijo (materio medico). Njegovi tečaji so pomembno prispevali k vsebini knjige Novi tečaj kemije po Newtonovih in Stahlovih načelih (Nouveau cours de chymie, Suivant les Principes de Newton et de Sthall.). To delo, objavljeno leta 1723, so kasneje pripisali kemiku in zdravniku Jeanu-Baptistu Sénacu (1693–1770). Zdi pa se, da je Sénac zgolj zbral Geoffroyjeva predavanja s pomočjo Gillesa-Françoisa Boulduca (1675–1741). Novi tečaj kemije je neenakomeren, vendar pravilno predstavlja poučevanje kemika, ki je poskušal integrirati angleške nauke, ki jih je navdihnil Newton, z Becherjevimi in Stahlovimi doktrinami iz Nemčije, ne da bi prekinil francosko tradicijo Tečajev kemije (Cours de chimie). Kemija je bila nova veda, ki je v 18. stoletju nastala v Evropi kot rezultat sodelovanja in tekmovalnosti evropskih znanstvenikov. Leta 1699 je bilo več uglednih članov Kraljeve akademije znanosti tujega rodu, med njimi Homberg, nizozemski kemik, in tudi Giovanni Domenico Cassini, italijanski astronom, naturalizirani Francoz, ki ju je Colbert pritegnil v Francijo.