Kimerci so bili starodavno vzhodnoiransko konjeniško nomadsko ljudstvo iz Pontsko-kaspijske stepe. Del Kimercev se je pozneje preselil v Zahodno Azijo. Čeprav so bili Kimerci v kulturnem pogledu Skiti, so tvorili etnično enoto, ločeno od Skitov. Sčasoma so jih sorodni Skiti kljub temu izpodrinili.
Kimerci niso za seboj pustili nobenih zapisov. Večina informacij o njih izvira predvsem iz asirskih zapisov iz 8. do 7. stoletja pr. n. št. in zapisov grško-rimskih avtorjev iz 5. stoletja pr. n. št. in pozneje.
Ime Sodobno ime Kimerci izhaja iz njihovega latinskega imena Cimmerii, to pa iz starogrškega Kimmerioi (Κιμμεριοι). Pravi izvor njihovega imena je neznan, obstaja pa več hipotez.
Ime Kimercev je izpričano v: novoasirski akadščini kot ( in ), poznobabilonski akadščini kot ( in) in hebrejščini kot ().
V poznobabilonskih zapisih Ahemenidskega cesarstva se je z imenom Kimerci označevalo vsa nomadska stepska ljudstva, vključno s Skiti in Saki.
Kimerci so bili iransko ljudstvo, ki si je delilo jezik, izvor in kulturo s Skiti in se arheološko ni razlikovalo od njih. Vsi viri, ki so poročali o njihovih dejavnostih, so kljub temu jasno razlikovali Kimerce in Skite kot dve ločeni politični entiteti.
Leta 1966 je arheolog Maurits Nanning van Loon opisal Kimerce kot Zahodne Skite, prave Skite pa označil kot Vzhodne Skite.
Zgodovina Trije glavni viri informacij o Kimercih so: akadsko klinopisno besedilo iz Mezopotamije, ki obravnava dejavnosti Kimercev v zahodni Aziji, grško-rimski viri, ki pokrivajo njihovo zgodovino v Evropi, in arheološke najdbe v Pontsko-kaspijskih stepah, na Kavkazu in v zahodni Aziji.
Izvor Prihod Kimercev v Evropo je bil del širšega procesa selitev srednjeazijskih iranskih nomadov proti zahodu proti jugovzhodni in srednji Evropi, ki je trajal od 1. tisočletja pr. n. št. do 1. tisočletja n. št. Kimercem so sledili drugi iranski nomadi, med njimi Skiti, Savromati in Sarmati.
Začetek stepskega nomadstva Nomadsko pašništvo se je začelo v zgodnjem 1. tisočletju pr. n. št. zaradi podnebnih sprememb. Podnebje v srednjeazijskih in sibirskih stepah je postalo hladnejše in bolj suho kot prej. Vremenske spremembe so povzročile, da so stalno naseljeni kmetje bronaste dobe postali nomadski pastirji, tako da so do 9. stoletja pr. n. št. izginile vse stepske naselbine stalno naseljenega bronastodobnega prebivalstva. Mobilnost prebivalstva je sprožila oblikovanje vojaških enot, potrebnih za zaščito čred in osvajanje novih pašnikov. Skupine nomadov so se selile proti zahodu, v Zakavkazje in gozdne stepske regije zahodne Evrazije.
Černogorovsko-novočerkaska kultura Kimerci so se izoblikovali v prvem valu selitev nomadskega prebivalstva iz delov osrednje Azije, ki ustrezajo sedanjemu vzhodnemu Kazahstanu (regija Altaj-Sajan). Selitev se je začela v 10. stoletju pr. n. št. in trajala do 9. ali 8. stoletja pr. n. št. V Pontsko-kaspijski stepi so se izoblikovale plemenske zveze, ki so tvorile černogorovsko-novočerkasko kulturo.
Med temi plemenskimi zvezami so bile najvidnejše kimerska v Kaspijski stepi, agatirška v Pontski stepi in morda siginejska v Panonski stepi. Arheološki dokazi in zgodovinski zapisi, povezani s temi migracijami, so redki in omogočajo le zelo splošen oris tega kompleksnega dogajanja.
K razvoju černogorovsko-novočerkaske kulture so največ prispevali naslednji trije kulturni vplivi:
avtohtona bilozerska kultura, ki je vplivala zlasti na lončarske sloge in pogrebne običaje, altajska, aržanska in karasuška kultura iz Srednje Azije in Sibirije in in kultura notranjeazijskega izvora, opazna predvsem v oblikah bodal in konic puščic in konjski opremi.
Pomemben prispevek k razvoju černogorovsko-novočerkaske kulture je dala severnokavkaška kubanska kultura, zlasti v zvezi z glavami kijev in bodali iz dveh kovin.
Černogorovsko-novočerkaska kultura se je torej avtohtono razvila v severnopontski regiji v času od 9. do sredine 7. stoletja pr. n. št. iz elementov, ki so že prej prispeli iz Srednje Azije. Zaradi teh je kultura kazala podobnosti z drugimi zgodnjimi nomadskimi kulturami Evrazijske stepe in gozdne stepe, ki so obstajale pred 7. stoletjem pr. n. št., med njimi tudi z aržansko kulturo.
Zahvaljujoč visoko mobilnemu nomadskemu pašništvu in učinkovitemu orožju, primernemu za konjeniško vojskovanje, so se ti nomadi iz pontsko-kaspijskih step v zelo dolgem časovnem obdobju lahko postopoma infiltrirali globoko v srednjo in jugovzhodno Evropo. Černogorovsko-Novočerkaska kultura je zato pokrivala obširno ozemlje od Srednje Evrope in Panonske nižine na zahodu do Kavkaza na vzhodu, vključno z današnjo južno Rusijo.
To je posledično omogočilo, da je černogorovsko-novočerkaska kultura močno vplivala na halštatsko kulturo Srednje Evrope. Med temi vplivi je bilo sprejetje hlač, ki jih domorodno prebivalstvo Srednje Evrope pred prihodom azijskih stepskih nomadov ni uporabljalo.
Kaspijske in kavkaške stepe V zahodnem delu Evrazijske stepe so Kimerci živeli v Kaspijski in Kubanski stepi na severni in zahodni obali Kaspijskega jezera in ob reki Araks (Volga), ki je bila njihova vzhodna meja in jih je ločevala od Skitov. Na zahodu se je ozemlje Kimercev raztezalo do Bosporja.
Kimerci so bili torej prva velika nomadska konfederacija, ki je naselila Kavkaško stepo, a niso nikoli tvorili glavnine prebivalstva Pontske stepe. Niti Heziod niti Aristej iz Prokoneza jih nista nikoli omenila med ljudstvi na tem območju. Kompleksa Černogorovka-Novočerkask doslej ni bilo mogoče poistovetiti z zgodovinskimi Kimerci, ker bili samo glavna skupina tam naseljenih iranskih nomadov srednjeazijskega izvora.
Med zapuščino Kimercev spadajo morda nekatera krajevna imena v bosporski regiji, ki so jih omenili stari Grki v 5. stoletju pr. n. št. Mednje spadajo:
Kimerski trajekt (starogrško: πορθμηια Κιμμερια, romanizirano: porthmēia Kimmeria), država Kimerija (starogrško: χωρη Κιμμερια, romanizirano: khōrē Kimmeria) in Kimerski Bospor (starogrško: Βοσπορος Κιμμεριος, romanizirano: Bosporos Kimmerios).
Povezava teh imen s prisotnostjo Kimercev je še vedno zelo nezanesljiva.
Razselitev Kimercev Prihod Skitov V drugem valu preseljevanja iranskih nomadov so iz Srednje Azije v kavkaške stepe prišli zgodnji Skiti. Selitev se je začela v 9. stoletju pr. n. št., ko so zgodnje Skite iz Srednje Azije izgnali bodisi Masageti, močno nomadsko iransko pleme iz Srednje Azije, tesno povezano s Skiti, bodisi neko drugo srednjeazijsko ljudstvo, imenovano Isedoni.
Tako kot nomadi iz kompleksa Černogorovka-Novočerkask so Skiti izvirali iz step Srednje Azije v današnjem vzhodnem Kazahstanu ali regiji Altaj-Sajan, kar dokazujejo kontinuiteta skitskih pogrebnih običajev, orožje in tipično skitska umetnost živalskega sloga iz mongolsko-sibirske regije.
Skiti so bili tesno povezani z nomadi kompleksa Černogorovka-Novočerkask, s katerimi so si delili skupen izvor, kulturo in jezik. Zgodnja skitska kultura se zato materialno ne razlikuje od kulture kompleksa Černogorovka-Novočerkask.
Selitev zgodnjih Skitov na zahod je trajala do sredine 8. stoletja pr. n. št. in je arheološko ustrezala gibanju prebivalstva, ki je izviralo iz Tuve v južni Sibiriji v poznem 9. stoletju pr. n. št. Selitveni val je proti zahodu je v 8. do 7. stoletju pr. n. št. dosegel Evropo, zlasti Severni Kavkaz, med letoma okoli 750 in 700 pr. n. št. Selitvena pot je bila torej enaka poti prvega vala srednjeazijskih iranskih nomadov, ki so oblikovali kompleks Černogorovka-Novočerkask.
Selitev Kimercev Selitev Skitov proti zahodu je okoli leta 750 pr. n. št. dosegla ozemlje Kimercev, ki so približno v tistem času zapuščali svojo domovino v Kaspijski stepi in se selili v zahodno Azijo.
Vzroki za odhod Kimercev niso znani, čeprav so se morda preselili pod pritiskom Skitov, podobno kot različna nomadska ljudstva na obrobju step v Evropi, Zahodni Aziji in Iranu v pozni antiki in pozneje.
V starodavnih zahodnoazijskih virih ni omenjen kakršen koli pritisk Skitov na Kimerce ali kakršen koli konflikt med tema dvema narodoma v tem zgodnjem obdobju. Za poznejše grško-rimsko poročilo, da so Kimerci prečkali Kavkaz pod pritiskom Skitov, ni nobenega razpoložljivega dokaza.
Ostanke Kimercev v Kaspijski stepi so asimilirali Skiti. Asimilacijo je olajšalo njihovo podobno etnično ozadje in življenjski slog, s čimer se je prevlada v tej regiji prenesla s Kimercev na Skite. Skiti so se zatem naselili med reko Araks na vzhodu, Kavkaškim gorovjem na jugu in Meotskim morjem na zahodu. Središče skitskega kraljestva je bilo v severnokavkaški stepi.
Prihod Skitov in njihova uveljavitev na tem območju v 7. stoletju pr. n. št. sta pomenila motnjo v razvoju kimerskih ljudstev kompleksa Černogorovka-Novočerkask, ki je bil od okoli 750 do okoli 600 pr. n. št. zamenjan z zgodnjo skitsko kulturo. Slednja je še vedno kazala povezave s kompleksom Černogorovka-Novočerkask.
Selitev v zahodno Azijo V drugi polovici 8. stoletja pr. n. št. in v 7. stoletju pr. n. št. so se konjeniški stepski nomadi s severnega Kavkaza razširili proti jugu, začenši s Kimerci, ki so se iz Kaspijske stepe preselili v Zahodno Azijo, Kasneje so jim po isti poti sledili Skiti, Alani in Huni. Kimerci so vstopili v zahodno Azijo prek kavkaških prelazov Alagir, Darial in Klukhor. Po isti poti so kasneje Sarmati napadli arsakidsko Partsko cesarstvo. V Partskem cesarstvu so Kimerci sčasoma postali aktivni severno od Kavkaza, na Iranski planoti in v Anatoliji. Podrobnosti o njihovih selitvah niso znane.
Razlogi za širitev nomadov proti jugu Selitev stepskih nomadov v zahodno Azijo se je dogajala v kontekstu takratne rasti Novoasirskega cesarstva, ki se je pod svojima kraljema Sargonom II. In Sanheribom začelo širiti z ozemlja med Evfratom in Tigrisom na obsežno ozemlje, ki se je raztezalo od Kilikije in srednje in vzhodne Anatolije na severu do Sirske puščave na jugu ter od gorovja Taurus in Severne Sirije ter obale Sredozemskega morja na zahodu do Iranske planote na vzhodu.
Novoasirsko cesarstvo je obkrožalo več manjših držav: V Anatoliji na severozahodu sta bili kraljestvi: Frigija s prestolnico v Gordionu, ki je obvladovala osrednjo in srednjo zahodno Anatolijo ter dele Kilikije, in Lidija. Na jugu je bila Babilonija, ki so jo večkrat osvojili Asirci. Na jugozahodu je bil Egipt. Elam na jugozahodu Iranske planote z elito, razdeljeno na proasirsko in probabilonsko frakcijo. Na severu je bilo močno kraljestvo Urartu s sistemom trdnjav in provincialnih središč v vzhodni Anatoliji in severozahodni Iranski planoti, ki je bilo tekmec Novoasirskega imperija. V vzhodnih gorah je bilo več šibkejših držav: Elipi, Manai in mestne države Medijcev, daljnih sorodnikov Skitov in Kimercev.
Onkraj ozemelj pod neposredno asirsko vladavino, zlasti na njenih mejah v Anatoliji in na Iranski planoti, so vladali lokalni vladarji z lastnimi interesi, ki so nihali med različnimi rivalskimi velikimi silami.
Stalne družbene motnje, ki jih je povzročalo rivalstvo velikih sil zahodne Azije, so se izkazale za zelo privlačen vir priložnosti in bogastva za stepske nomade. Ko je nomadsko prebivalstvo v kavkaški stepi še naprej raslo, so njihovi aristokrati povedli svoje privržence proti jugu čez Kavkaško gorovje v iskanju pustolovščin in plenjenja v nestabilnem okolju v Zahodni Aziji. Sprva občasni napadi so se sčasoma spremenili v daljše pohode in nazadnje v stalno naselitev skupin nomadov, ki so iskale priložnosti kot plačanci ali neodvisni bojevniki.
Kimerci in Skiti so postali aktivni v zahodni Aziji v 7. stoletju pr. n. št. in podpirali ali Neoasirsko cesarstvo ali kakšno drugo lokalno silo, odvisno od trenutnih interesov. Njihove dejavnosti so od poznega 8. do poznega 7. stoletja pr. n. št. porušile ravnotežje moči Elamom, Manajem, Novoasirskim cesarstvom in Urartujem na eni strani ter planinskimi in plemenskimi ljudstvi na drugi, kar je sčasoma privedlo do pomembnih geopolitičnih sprememb v tej regiji.