Veliko vojvodstvo Finska

Veliko vojvodstvo Finska, uradno in tudi Velika kneževina Finska je bila država predhodnica moderne Finske. Obstajala je med letoma 1809 in 1917 kot avtonomna država, ki ji je vladal Ruski imperij.

Država, ki je nastala v 16. stoletju kot naslovno veliko vojvodstvo v lasti švedskega kralja, je postala avtonomna po priključitvi k Rusiji v finski vojni 1808–1809. Veliki knez Finske je bil ruski car Romanov, ki ga je zastopal generalni guverner. Zaradi vladne strukture Ruskega imperija in finske pobude se je avtonomija Velikega vojvodstva širila do konca 19. stoletja. Finski senat, ustanovljen leta 1809, je postal najpomembnejši vladni organ in predhodnik sodobne finske vlade, finskega vrhovnega sodišča in finskega vrhovnega upravnega sodišča.Klinge 1997, Jutikkala & Pirinen 2002, Pulma 2003a, Zetterberg 2003, Jussila 2004, Ylikangas 2007.

Gospodarske, družbene in politične spremembe v Velikem vojvodstvu Finski so potekale vzporedno s spremembami v Ruskem imperiju in preostali Evropi. Gospodarstvo je v prvi polovici 19. stoletja raslo počasi. V času vladavine Aleksandra II. (1855–1881) je prišlo do pomembnega kulturnega, družbenega in intelektualnega napredka ter industrializacije gospodarstva. Napetosti so se povečale, potem ko je Sankt Peterburg leta 1898 sprejel politiko rusifikacije; nove okoliščine so povzročile zmanjšanje finske avtonomije in kulturnega izražanja. Nemiri v Rusiji in na Finskem med prvo svetovno vojno (1914–1918) in kasnejši propad Ruskega imperija leta 1917 so povzročili razglasitev neodvisnosti Finske in konec Velikega vojvodstva.Haapala 1995, Jussila 2004 ja 2007, Ylikangas 2007.

Zgodovina

Razširjena jugozahodna Finska je postala titularno veliko vojvodstvo leta 1581, ko je švedski kralj Ivan III., ki je bil kot princ finski vojvoda (1556–1561/63), znatno razširil seznam pomožnih naslovov švedskih kraljev.Leif Tengström: "Muschoviten...Turcken icke olijk" II, 1997, s. 104 Novi naziv veliki vojvoda Finske ni povzročil nobene finske avtonomije, saj je bila Finska sestavni del Kraljevine Švedske s polno parlamentarno zastopanostjo svojih okrajev. V naslednjih dveh stoletjih so naziv uporabljali nekateri Ivanovi nasledniki na prestolu, vendar ne vsi. Običajno je bil to le pomožni naslov kralja, ki se je uporabljal le ob zelo formalnih priložnostih. Toda leta 1802 je kralj Gustav IV. Adolf Švedski kot znak svoje odločenosti, da obdrži Finsko znotraj Švedske kljub povečanemu ruskemu pritisku, podelil naslov svojemu novorojenemu sinu, princu Karlu Gustavu, ki je umrl tri leta kasneje.

Med finsko vojno med Švedsko in Rusijo so se štirje stanovi okupirane Finske zbrali na parlamentu v Porvooju 29. marca 1809, da bi obljubili zvestobo ruskemu carju Aleksandru I., ki je v zameno zagotovil, da bodo zakoni in svoboščine tega območja ter veroizpovedi, ostali nespremenjeni. Po švedskem porazu v vojni in podpisu pogodbe v Fredrikshamnu 17. septembra 1809 je Finska postala pravo avtonomno veliko vojvodstvo v Ruskem imperiju; vendar običajno ravnotežje moči med monarhom in skupščino, ki temelji na obdavčitvi, ni bilo vzpostavljeno, saj se je cesar lahko zanesel na preostanek svojega ogromnega imperija. Dolgemu seznamu naslovov ruskega carja je bil dodan naslov veliki finski vojvoda.

Po vrnitvi na Finsko leta 1812 je na Finskem rojeni Gustaf Mauritz Armfelt postal svetovalec ruskega carja. Armfelt je bil ključnega pomena pri zagotavljanju velikega vojvodstva kot subjekta z relativno večjo avtonomijo znotraj ruskega imperija in pridobitvi tako imenovane Stare Finske, ki jo je Rusija priključila Švedski v pogodbi iz Nystada (1721) in pogodbe iz Åba (1743).

Začetek velikega vojvodstva

Nastanek velikega vojvodstva izhaja iz Tilsitske pogodbe med ruskim carjem Aleksandrom I. in francoskim cesarjem Napoleonom I. Pogodba je posredovala pri miru med Rusijo in Francijo ter povezala obe državi pred preostalimi Napoleonovimi grožnjami: Združenim kraljestvom in Švedsko. Rusija je napadla Finsko februarja 1808, trdila je, da je poskušala uvesti vojaške sankcije proti Švedski, ne pa osvajalne vojne, in da se je Rusija odločila le začasno nadzorovati Finsko. Skupaj so bili Finci večinoma proti-ruski, finski gverilci in kmečki upori pa so bili velika ovira za Ruse, zaradi česar je Rusija morala uporabiti različne taktike za zadušitev oboroženega finskega upora. Tako je na začetku vojne general roda Voysk Friedrich Wilhelm von Buxhoeveden z dovoljenjem carja Finski vsilil prisego zvestobe, v kateri bo Rusija spoštovala finsko luteransko vero, finski parlament in finske stanove kot dokler bodo Finci ostali zvesti ruski carski kroni. Prisega je vsakogar, ki je nudil pomoč švedski ali finski vojski, imenovala tudi za upornika.

Finci so ugodili, zagrenjeni nad Švedsko, ki je zapustila državo zaradi svoje vojne proti Danski in Franciji, in brezvoljno sprejeli rusko osvajanje. Finski parlament naj bi se zdaj sestajal le, kadar je bilo to zahtevano in ni bil nikoli omenjen v manifestu, ki ga je objavilo ministrstvo za zunanje zadeve. Nadalje je Aleksander I. zahteval deputacijo štirih finskih stanov, saj je izrazil zaskrbljenost zaradi nadaljnjega finskega odpora. Deputacija je zavrnila ukrepanje brez zbora, s čimer se je Aleksander strinjal in obljubil, da bo parlament kmalu sklican. Do leta 1809 je bila osvojena vsa Finska in marca je bil sklican parlament. Finska je bila nato združena z Rusijo prek krone in Finska je lahko obdržala večino lastnih zakonov, kar ji je dalo avtonomijo.

Namesto da bi na novo pridobljenem ozemlju neposredno vladal carski generalni guverner, je bil na Finskem vzpostavljen nov upravni sistem, ki ga je delno zasnoval liberalec Mihail Speranski. Novo veliko vojvodstvo je vodil vladni svet, kasneje finski senat, telo, sestavljeno iz finskih državljanov. Vloga generalnega guvernerja je bila zato relativno zmanjšana. Poleg tega se je car ukvarjal z zadevami v zvezi s Finsko neposredno prek posebnega državnega sekretarja, brez vpletanja njegovega ruskega kabineta ali administracije. To je postavilo temelje za precejšnjo avtonomijo, ki jo je uživala Finska večji del obdobja ruske vladavine.

Zgodnja leta

Zgodnja leta velikega vojvodstva je mogoče videti kot brez posebnih dogodkov. Leta 1812 je bilo območje stare Finske (od 1812 do 1945 znano kot provinca Viipuri) podarjeno Finski. Rusija je to ozemlje priključila Švedski v veliki severni vojni in rusko-švedski vojni (1741–1743). To presenetljivo dejanje carja je naletelo na jezo nekaterih delov ruske vlade in aristokracije, ki so se želeli bodisi vrniti na prejšnjo mejo bodisi priključiti skupnosti zahodno od Sankt Peterburga. Kljub negodovanju so meje ostale določene do leta 1940. Potezo lahko razumemo kot Aleksandrovo skrb za Finsko in njegove poskuse pomiritve Fincev, v poskusih pridobitve njihove zvestobe, ki bi izhajala iz pasivne pomiritve, v primerjavi z močno rusifikacijo pozneje v 19. stoletju. Poleg tega je Aleksander prestolnico iz Turkuja preselil v Helsinke, majhno utrjeno mesto, ki ga je varovala Suomenlinna. Tudi glavna finska univerza se je preselila v Helsinke, potem ko je v Turkuju izbruhnil požar, ki je uničil večino stavbe.

Kljub obljubam o finskem parlamentu se je ta sestal šele leta 1863 in številni novi zakoni, ki so šli skozi zakonodajno telo, so bili zakoni, ki bi zahtevali odobritev parlamenta, ko je bila pod švedsko oblastjo. Aleksander je šel še korak dlje, ko je zahteval Hišo plemstva (bodisi se nanaša na institucijo finskega plemstva bodisi na palačo plemiškega posestva), ki je bila organizirana leta 1818. Hiša je bila zasnovana za registracijo vseh plemiških družin na Finskem, tako da bi najvišje finsko plemstvo predstavljalo naslednjo finsko državo. (Finsko plemstvo je bilo od leta 1809 do 1906 prvi od štirih stanov kraljestva.) Kar se tiče Švedske, večina ni preveč razmišljala o osvojitvi Finske, saj je Švedska leta 1814 sama priključila Norveško Danski in vstopila v personalno unijo z narodom. O tem, ali je Aleksander namenoma prezrl obstoj parlamenta ali ne, je sporno, z opaznimi dejavniki, kot sta padec Napoleona in ustanovitev Svete alianse, novoodkriti verski misticizem ruske krone in negativne izkušnje s poljskim sejmom. Kljub temu se Aleksander I. ni več vdajal finskim zadevam in se je vrnil k vladanju Rusije.

Aleksandrova smrt in asimilacija Finske: 1820–1850

Leta 1823 je bil grof Arsenij Zakrevski imenovan za generalnega guvernerja Finske in je hitro postal nepriljubljen tako med Finci kot med Švedi. Zakrevsky je ukinil odbor za finske zadeve in uspel pridobiti pravico, da finske zadeve predloži ruskemu carju, mimo finskega državnega sekretarja. Dve leti pozneje je Aleksander I. umrl (1. december [19. november] 1825). Zakrevski je izkoristil priložnost in od Finske zahteval prisego zvestobe, ki bi carja označevala kot absolutnega vladarja Finske – pri čemer je pričakoval, da bo car Konstantin, Aleksandrov naslednji najstarejši brat. Vendar pa je Nikolaj, mlajši brat Konstantina in Aleksandra, postal car kljub dekambrističnemu uporu proti njemu decembra 1825. Nikolaj je finskemu državnemu sekretarju Robertu Henriku Rehbinderju zagotovil, da bo on (Nikolaj) še naprej podpiral Aleksandrovo liberalno politiko glede Finske.

Leta 1830 je Evropa zaradi julijske revolucije v Franciji postala žarišče revolucije in reform. Poljska, druga ruska država stranka, je med novembrsko vstajo 1830–1831 doživela množično vstajo proti Sankt Peterburgu. Finska tega ni storila, saj si je Rusija že pridobila finsko zvestobo. Tako je Rusija nadaljevala svojo politiko spoštovanja finske avtonomije in tihe asimilacije Fincev v imperij. Zakrevsky je umrl leta 1831; Knjaz Aleksander Sergejevič Menšikov ga je nasledil kot generalni guverner Finske in nadaljeval finsko pomiritev. Pomiritev Fincev bi lahko razumeli kot prototip poznejše rusifikacije, ko so se izobraženi Finci množično preselili v Rusijo in iskali službe znotraj carske vlade, da bi se povzpeli v ruski imperialni družbi. Vse več se jih je učilo tudi ruščino, več Fincev se je želelo naučiti ruskega jezika, politike, kulture in se asimilirati v rusko družbo. Čeprav Nikolaj tega ni nameraval storiti, je njegov notranji urad, natančneje Nikolajev notranji minister Lev Perovski (na položaju: 1841–1852), zagovarjal ideje grofa Zakrevskega in v 1840-ih nadalje spodbujal ideje subtilne rusifikacije.