Cerkev sv. Antona Padovanskega v Beogradu (; ) stoji v beograjskem naselju Rdeči križ (; ); pripada Katoliški cerkvi in je župnijska cerkev v dekaniji Beograd, župniji Beograd – Sveti Anton Padovanski ter je od ustanovitve dodeljena v upravljanje frančiškanskemu redu.
Zgodovina Frančiškani pomagajo "svojemu" škofu Frančiškan Rafael Rodič je 1923 postal apostolski upravitelj jugoslovanskega dela Banata, iz katerega se je oblikovala Apostolska uprava s središčem v Velikem Bečkereku; danes je to Zrenjaninska škofija
Ustanovitev nadškofije v Beogradu - ki obsega ozemlje nekdanje Kraljevine Srbije s sufragansko škofijo v Skopju - obenem s področjem, ki ji je bilo pripojeno po Balkanskih vojnah in obsega Makedonijo, Kosovo in Sandžak - je bila predvidena s konkordatom, ki ga je Sveti sedež sklenil s Kraljevino Srbijo in je bil v Rimu podpisan 24. junija, narodna skupščina v Nišu pa ga je potrdila 8. avgusta 1914.“Prošlost nadbiskupije Beogradsko-smederevske”, Blagovest 44 (1975), št.12, 211
Glede na ta mednarodni dogovor je bil 29. oktobra 1924 imenovan Rafael Rodič za prvega nadškofa dotedanje Škofije Beograd-Smederevo, ki je dobila skupni novi naziv kot Beograjska nadškofija.Matija Rihtarić: “Imenovanje apoštolskoga administratora banatskog O. Rafe Rodića, nadbiskupom beogradskim”, s. 533
V 2. členu konkordata iz 1914 glede novih škofij beremo določbo: Srbsko besedilo Slovenski prevod У Краљевини Србији оснива се једна црквена покрајина коју чине Архиепископија београдска, са седиштем у престоници, чије подручје обухвата границе Србије пре Лондонског и Букурештанског мировног уговора из 1913. године – и суфраганска епископија скопска, са седиштем у Скопљу који обухвата новоослобођене крајеве – прелазећи из надлежности верске пропаганде у регуларну државу. V Kraljevini Srbiji ustanavljamo cerkveno pokrajino, ki jo sestavljata: Beograjska nadškofija s sedežem v prestolnici; njeno področje zajema meje Srbije pred Londonsko in Bukareštansko mirovno pogodbo iz leta 1913 – in sufraganska Skopska škofija s sedežem v Skopju; njeno področje zajema novoosvobojene kraje – ki preidejo iz pristojnosti Verske propagande v redno upravo. Iz gornjega je očitno, da v Kraljevini Srbiji takrat še nihče ni mislil na vprašanje Vojvodine, ki je spadala v Avstroogrsko cesarstvo - in je novonastali državi pripadla takorekoč nepričakovano po končani Prvi svetovni vojni.
Sorazmerno dokaj pozno - šele po zapletenih diplomatskih prizadevanjih - je med drugimi dobila 1923 svojega apostolskega upravitelja tudi banatska apostolska uprava s sedežem v Velikem Bečkereku. Nastanek nove države SHS je namreč povzročil, da je bilo razkosanih več prejšnjih škofij, ki so se našle ob novih mejah, ali pa so pripadle kaki sosednji državi. Tako usodo je doživela Sombateljska škofija, pa Goriška nadškofija, Lavantinska škofija, Krška škofija, Tržaško-koprska škofija, pa tudi stara Čanadska škofija iz 11. stoletja, katere največji (vzhodni) del je prigrabila Romunija, najmanjši (severni) del je ostal na Madžarskem, nekako srednji (zahodni) del pa si je "prisajedinila""prisajediniti" = "pripojiti, pridružiti, prisvojiti, prigrabiti"; čeprav nekateri nepoznavalci zgodovine še danes menijo, da je srbska vojska po 1. svetovni vojni "osvobodila" Vojvodino, zgodovinarji menijo, da jo je "prisajedinila" - tj, pridružila, prisvojila oziroma pripojila Srbiji oziroma Jugoslaviji nekatere dela Avstro-Ogrske pravzaprav kot nepričakovani dar zaveznikov. V Vojvodini so skozi stoletja živeli Srbi v večini tamkajšnjih krajev kot manjšina med številnejšimi Nemci, Madžari in Romčuni nova država Južnih Slovanov ne glede na to, da so bili Slovani na tem področju pravzaprav le v neznatin večini, kot tudi po celi takratni Vojvodini, kjer so stoletja živeli kot številna manjšina v slogi in razumevanju ter sodelovanju Nemci, Madžari in Hrvati - ponekod pa še Romuni, Slovaki in Čehi. Nova škofija se razteza severno od Beograda in jo na jugu omejuje Donava, na zahodu pa Tisa.
Po besedah barskega nadškofa frančiškana MilinovičaŠimun Milinović OFM (1835-1910) je bil barski nadškof od 1886, a primas Srbije od 1902 do svoje smrti so ime Rafaela Rodiča večkrat omenjali kot možnega škofa na kaki izpraznjeni škofiji že davno za časa predvojne Avstro-Ogrske.Srećko Majstorović, Ivan Rafael Rodić-prvi beogradski nadbiskup, 33AFSP, Osobni fond nadbiskupa Rodića, b. 1
Kot frančiškanski gvardijan na Trsatu je Rafael Rodič srečno prebrodil skupaj s svojimi sobrati težke čase po Prvi svetovni vojni, ko so morali nekaj časa potrpežljivo in iznajdljivo, neprostovoljno prenašati Italijansko zasedbo povezano s sumničenji, zasliševanji in hišnimi preiskavami. 10. februarja 1923 je prejel imenovanje za apostolskega upravitelja jugoslovanskega dela Banata v Kraljestvu Slovencev, Hrvatov in Srbov in se je brez odlašanja preselil v Veliki Bečkerek v Vojvodini.AHFP, Osobnik, D-18
V spremnem pismu k imenovanju ga je nuncij Pellegrinetti pohvalil, češ da ga osebno sicer še ne pozna, vendar da je o njem slišal veliko lepega; obenem pa mu ni prikrival težav in vsakovrstnega pomanjkanja, ki ga čaka v novi službi. Opozarja ga, da bo imel težko delo, saj "nima niti škofijske palače, niti sodelavcev niti stolnice".Srećko Majstorović, Ivan Rafael Rodić-prvi beogradski nadbiskup, s. 33-34.Review of Croatian History 14/2018, no. 1, 269
Redovniki in redovnice gradijo domove, cerkve in kapele Ob njegovem prihodu je bilo v celi Beograjski nadškofiji le pet duhovnikov na 40.000 vernikov, v naglo se razvijajočem mestu pa vedno večje število katoličanov - ki niso imeli na razpolago niti ene same cerkve.“Prošlost nadbiskupije Beogradsko-smederevske”, 211
Beograd je postal sedaj prestolnica nove države in je privlačil ljudi najrazličnejših slojev in poklicev - tudi katoličane; številna so bila slovenska in hrvaška dekleta, ki so prihajale kot služkinje v premožnejše hiše; zanje so šolske sestre ustanovile zavetišče na ulici Vojvoda Milenka 68 in jim pomagale pri iskanju službe. Za bolnike v bolnišnicah so začele skrbeti slovenske usmiljenke, ki so si uredile samostan in kapelo na Višegradski ulici 23. Med bolniki, zlasti med pravoslavnim življem, so postale tako priljubljene, da so jih začeli imenovati kar "plavi angeli".
Sem, v Beograd, so prihajali tudi številni uradniki, kakor tudi častniki ter vojaki na služenje vojaškega roka, politiki, umetniki, znanstveniki, izobraženci in razni obrtniki, pa tudi navadni delavci. Katoličani so se priseljevali tudi drugod po Srbiji, zlasti v rudarska središča kot navadni, ali pa tudi visoko usposobljeni delavci - zlasti sredi recesije iz trboveljskih revirjev v rudnike Bor, Zaječar, Aleksinac in dnevnokopni premogovnik Ravna Reka. Zato je število katoličanov naraščalo tako v Srbiji kot v Beogradu. V prestolnici je bilo leta 1921 katoličanov 10.000, 1926 pa čez 16.000.Robert Skenderović: “Crisinum i lutrija - dva neuspjela pothvata beogradskog nadbiskupa Rafaela Rodića (1924.-1936.)”. Croatica Christiana periodica, 24 (2000), št. 45, 161 Število katoličanov pa je v Beogradu skokovito naraščalo in tako je bilo glede na Popis prebivalstva 1931 v prestolnici med 288.938 prebivalci rimokatoličanov že nekajkrat več, in sicer kar 56.776; to je bila skoraj petina vseh meščanov.
"Brez sleherne človeške pomoči"
Nuncij Pellegrinetti v spremnem pismu ni niti malo olepševal obupnih razmer in strahotne revščine, v kateri se je tedaj nahajala novoustanovljena nadškofija. Čeprav razmere v Banatu niso bile rožnate, so bile v Srbiji obupne. Nuncij je torej Rafaelu Rodiću surovo realistično opisal težavne razmere takole:
Bez svake ljudske pomoćiMatija Rihtarić: “Imenovanje apoštolskoga administratora banatskog O. Rafe Rodića, nadbiskupom beogradskim”, s. 533 Brez sleherne človeške pomoči Znaj, katedrale nemaš, a nije se ni počela graditi; nadb. kurije ne ima, svećenika je jako malo, vjernici su u najudaljenijim mjestima razasuti, redovničkog zavoda nikakova, ni muškog ni ženskog, katoličkih škola nikakovih, siromaštvo najveće – a sve se ovo ima urediti malne bez svake ljudske pomoći Vedi, stolnice nimaš, a niso je niti začeli graditi; nadškofijska palača ne obstaja; duhovnikov je zelo malo, verniki so razkropljeni po najbolj oddaljenih krajih, redovniške hiše ni niti ene – ne moške ne ženske; katoliških šol ni nobenih, a vlada najhujša revščina - a vse to bo treba urediti takorekoč brez sleherne človeške pomoči Kot prvi škof velikanske novonastale škofije v čisto spremenjenih razmerah je moral takorekoč vse začeti znova; zato se je takoj vrgel na delo in se najprej naslonil na pomoć raznih redovnih moških in ženskih družb, s pomočjo katerih je začel ustanavljati nove župnije po Beogradu in širši Srbiji. Duhovno oskrbo so potrebovali vojaki, uradniki, diplomatsko osebje, pa tudi drugi delavci, ki so prihajali iz vseh predelov nekdanje Avstro-Ogrske, in ki so poslej spadali v kraljestvo SHS. Začele so delovati tudi dobrodelne ustanove, da bi vsaj malo lajšale hudo revščino priseljencem in domačinom.
Škof, škofija in verniki so bili skrajno revni in zato niso zmogli dokončati začetih podjetij, ki bi jih škofija z rastočim številom vernikov nujno potrebovala, a to so bile predvsem versko-vzgojno-izobraževalne ustanove s pripadajočimi poslopji, kjer bi se šolali duhovniški pripravniki ali izobraževala mladina; potrebna je bila stolnica, kjer bi se zbirali verniki – s pripadajočo nadškofijsko palačo in osebjem – a ni bilo niti enega ne drugega ne tretjega. Računajoč na dobro voljo in pomoč države, kralja in dobrotnikov - zlasti pa škofa Glattfelderja - ki je menda obljubil tozadevno pomoč-, se je lotil Rodič prevelikega - takorekoč nemogočega podjetja, ki je bilo zaradi katoličanom neprijaznega in sovražnega okolja že vnaprej obsojeno na neuspeh; uštel se je namreč prav v oceni dobre volje in radodarnosti velikih dobrotnikov: državnega vodstva, kralja in škofov, česar številni manjši dobrotniki seveda niso mogli nadomestiti.
Kot vesten frančiškan nadškof seveda ni pozabil na svoje redovne brate, saj je bil več let tudi gvardijan na Trsatu. Ob imenovanju je zagotovil provincijalu, kakor tudi svojemu trsatskemu nasledniku - Slovencu Vošnjaku, da bo še naprej ostal frančiškan in da bo delal v čast in prid svojemu redu, kolikor bo najbolj mogel.AVVV, Reliquiae litt. P. Vendelini (N), no. 20 To je izpolnjeval, kadar in kolikor mu je bilo mogoče. Povabil je svoje redovne sobrate, ki so se z navdušenjem podali na takorekoč misijonsko področje in v dokaj tvegano podjetje: frančiškani so obenem z drugimi redovniki postali njegova največja opora pri oranju ledine.
Na tem območju jih omenjajo viri sicer že v 15. stoletju; frančiškanski samostan so uničili Turki 1521, drugič v 17. stoletju; ko so ponovno 1727 zgradili cerkev in samostan, so ga zaradi turškega obleganja 18. septembra 1739 zopet morali zapustiti in se preseliti v Zemun.
V Beograd - ki je postal 1918 prestolnica nove države Južnih Slovanov SHS - so se frančiškani zopet vrnili pred sto leti, 1925.
Frančiškani gradijo samostan in cerkev