Mlekarica (), včasih imenovana tudi Kuhinjska služkinja, je olje na platnu nizozemskega umetnika Jana Vermeerja, ki prikazuje »mlečno deklo«, pravzaprav hišno kuhinjsko služkinjo. Razstavljena je v Rijksmuseumu v Amsterdamu na Nizozemskem, ki ga ima za »nedvomno eno najboljših znamenitosti muzeja«.

Natančno leto dokončanja slike ni znano, ocene pa se razlikujejo glede na vir. Rijksmuseum ocenjuje, da je nastala okoli leta 1658. Po podatkih Metropolitanskega muzeja umetnosti v New Yorku je bila naslikana okoli leta 1657 ali 1658. Spletna stran Essential Vermeer ponuja širši razpon od 1658–1661.

Opisi in komentarji Na sliki je prikazana mlekarica, ženska, ki molze krave in izdeluje mlečne izdelke, kot sta maslo in sir, v navadnem prostoru, kako skrbno toči mleko v nizko lončeno posodo na mizi. Mlekarice so začele delati samo v hlevih, preden so jih velike hiše najemale tudi za gospodinjska dela, namesto da bi zaposlile dodatno osebje. Tudi na mizi pred mlekarico so različne vrste kruha. Je mlada, čvrste postave, nosi kapo iz čistega platna, moder predpasnik in delovne rokave, zavihane nad debelimi podlahtmi. Na tleh za njo je grelnik za noge v bližini delftskih stenskih ploščic, ki prikazujejo Kupida (na gledalčevi levi) in figuro s palico (na desni). Intenzivna svetloba curlja iz okna na levi strani platna.

Slika je osupljivo iluzionistična, ne daje le podrobnosti, temveč občutek teže ženske in mize. »Svetloba, čeprav svetla, ne izpere grobe teksture kruhove skorje ali izravna volumnov služkinjinega debelega pasu in zaobljenih ramen«, je zapisala Karen Rosenberg, umetnostna kritičarka za The New York Times. Kljub temu, da je polovica ženskega obraza v senci, je »nemogoče ugotoviti, ali njene spuščene oči in stisnjene ustnice izražajo hrepenenje ali koncentracijo«, je zapisala.

Po besedah ​​Walterja Liedtkeja, kustosa oddelka za evropske slike v Metropolitanskem muzeju umetnosti in organizatorja dveh Vermeerjevih razstav, je v odzivih sodobnih gledalcev na sliko »malo učinka Mona Lise«. »Za sodobno občinstvo je v njej nekoliko skrivnostna. Opravlja vsakodnevne naloge, rahlo nasmejana. In naš odziv je 'Kaj si misli?'«

Nizozemska ikonografija služkinj

Ženska bi bila v času, ko je bila slika ustvarjena, bolj znana kot kuhinjska pomočnica ali služkinja za vse delo kot specializirana mlekarica: mlekarice so bile ženske, ki so molzle krave; kuhinjske pomočnice so delale v kuhinjah. Vsaj dve stoletji pred nastankom slike so imele mlekarice in kuhinjske služkinje sloves, da so nagnjene k ljubezni ali seksu, kar se je pogosto odražalo v nizozemskih slikah kuhinj in tržnic iz Antwerpna, Utrechta in Delfta.See Schama, Chapter 6 on the housemaid, "the most dangerous women of all" (p. 455). See also Franits, 118-119 and 166, and the other passages under "maids, sterotypes" in his index. Nekatere slike so bile premeteno sugestivne, kot je Mlekarica, druge bolj grobo.

Vodilna umetnika v tej tradiciji sta bila slikarja iz Antwerpna Joachim Beuckelaer (okoli 1535–1575) in Frans Snyders (1579–1657), ki sta imela veliko privržencev in posnemovalcev, pa tudi Pieter Aertsen (ki je imel tako kot Beukelaer stranke v Delftu ), utrechtski manieristični slikar Joachim Wtewael (1566–1638) in njegov sin Peter Wtewael (1596–1660). Bližje Vermeerjevemu času je Nicolaes Maes naslikal več stripov, ki imajo zdaj naslove, kot je Leni služabnik. Toda v tem času je obstajala alternativna konvencija slikanja žensk pri delu na domu kot vzorci nizozemske domače vrline, ki jo je obširno obravnaval Simon Schama.Schama, Chapter 6.

V nizozemski literaturi in slikah Vermeerjevega časa so bile služkinje pogosto prikazane kot subjekti moških želja – nevarne ženske, ki ogrožajo čast in varnost doma, središča nizozemskega življenja – čeprav so nekateri Vermeerjevi sodobniki, kot je Pieter de Hooch, začeli jih predstavljajo na bolj nevtralen način, tako kot Michael Sweerts. Vermeerjeva slika je eden redkih primerov služkinje, obravnavane na empatičen in dostojanstven način, čeprav ljubezenski simboli v tem delu še vedno ponazarjajo tradicijo.

Drugi slikarji v tej tradiciji, kot je Gerrit Dou (1613–1675), so upodabljali privlačne služkinje s simboličnimi predmeti, kot so vrči ter različne oblike iger in izdelkov. »V skoraj vseh delih te tradicije je prisoten erotični element, ki se prenaša s kretnjami, ki segajo od nabijanja piščancev na ražnje do nežnega ponujanja - vsaj tako kaže smer pogleda - intimnega vpogleda v neki nejasno maternični predmet«, pravi Liedtke. Na Doujevi sliki iz leta 1646, Dekle, ki seklja čebulo (zdaj v britanski Kraljevi zbirki), se lahko kositrna posoda nanaša na moško in žensko anatomijo, slika pa vsebuje druge sodobne simbole poželenja, kot so čebula (ki naj bi imela afrodiziačne lastnosti) in visečo ptico. Mleko je imelo tudi nespodobne konotacije iz slengovskega izraza melken, opredeljenega kot »spolno pritegniti ali zvabiti« (pomen, ki morda izvira iz opazovanja kmečkih deklet, ki delajo pri kravah, po Liedtkeju). Primeri del, ki uporabljajo mleko na ta način, vključujejo grafiko Lucasa van Leydna TMlekarica (1510) in grafiko Jacquesa de Gheyna II. Strelec in mlekarica (okoli 1610).

Vermeerjeva slika je še bolj podcenjena, čeprav uporaba simbolov ostaja: ena od delftskih ploščic ob vznožju stene za služkinjo, blizu grelnika za noge, prikazuje Kupida – kar lahko namiguje na vzburjenost ženske ali preprosto na to da medtem ko dela, sanjari o moškem. Drugi ljubezenski simboli na sliki vključujejo vrč s širokim grlom, ki se pogosto uporablja kot simbol ženske anatomije. Grelnik za noge so umetniki pogosto uporabljali kot simbol ženskega spolnega vzburjenja, saj po Liedtkeju, ko ga položimo pod krilo, greje celotno telo pod pasom. Oglje, zaprto v grelniku za stopala, bi lahko simboliziralo »bodisi vročino poželenja v prizorih v gostilni ali bordelu bodisi skrito, a resnično gorečo strast ženske do moža«, pravi Serena Cant, britanska umetnostna zgodovinarka in predavateljica. Vendar se zdi, da pobeljena stena in prisotnost mleka kažeta, da je bila soba »hladna kuhinja«, ki se je uporabljala za kuhanje z mlečnimi izdelki, kot sta mleko in maslo, zato bi imel grelnik za noge tam pragmatičen namen. Ker druge nizozemske slike iz tega obdobja kažejo, da so grelnike za noge uporabljali, ko so sedeli, lahko njegova prisotnost na sliki simbolizira 'pridno naravo' stoječe ženske, pravi Cant.

Slika je del družbenega konteksta spolnih ali romantičnih interakcij med služkinjami in moškimi višjih družbenih slojev, ki je zdaj v Evropi izginil in v Ameriki nikoli ni bil splošno priznan. Liedtke kot primer ponuja Vermeerjevega sodobnika, Samuela Pepysa, čigar dnevnik beleži srečanja s kuhinjskimi služkinjami, dekleti z ostrigami in, v gostilni med obiskom Delfta leta 1660, »izjemno lepo dekle ... pravo za šport«. Slika je bila najprej v lasti (in morda je bila naslikana za) Pietra van Ruijvena, lastnika več drugih Vermeerjevih slik, ki so prav tako upodabljale privlačne mlade ženske in s temami poželenja in samozanikanja, precej drugačne od odnosa Pepysa in mnogih slike v tradiciji nizozemske »kuhinjske pomočnice«.Liedtke, Walter, et al., Vermeer and the Delft School, New Haven and London:Yale University Press, 2001, p. 372; citing Samuel Pepys' Diary, entry for May 19, 1660

V nizozemščini je Het Melkmeisje najpogosteje uporabljeno ime slike. Čeprav je ta naslov v sodobni nizozemščini manj točen, je beseda meid (služkinja) dobila negativen prizvok, ki ni prisoten v njeni pomanjševalnici (meisje) - od tod uporaba bolj prijaznega naslova za delo, ki se uporablja Rijksmuseum in drugi.

Pripovedni in tematski elementi Po besedah ​​umetnostnega zgodovinarja Harryja Randa slika nakazuje, da ženska pripravlja kruhov puding, kar naj bi predstavljalo mleko in zlomljene koščke kruha na mizi. Randa je domneval, da je že naredila kremo, v kateri se bo namakal kruh, zamešan z jajcem, v trenutku, prikazanem na sliki. V posodo nalije mleko, da pokrije zmes, ker drugače bo kruh, če med peko ne bo vrel v tekočini, postal neprivlačna, suha skorja, namesto da bi tvoril tipično zgornjo površino pudinga. Previdna je pri vlivanju curka mleka, saj se kruhov puding lahko uniči, če sestavine niso natančno odmerjene ali pravilno združene.

S tem, ko upodablja služkinjo med skrbnim kuhanjem, umetnik ne predstavlja le podobe vsakdanjega prizora, temveč tistega, ki ima etično in družbeno vrednost. Skromna ženska uporablja običajne sestavine in sicer neuporaben star kruh, da bi ustvarila prijeten izdelek za gospodinjstvo. »Njeno odmerjeno vedenje, skromna obleka in preudarnost pri pripravi hrane zgovorno, a nevsiljivo sporočajo eno najmočnejših vrednot Nizozemske 17. stoletja, domačo vrlino«, piše na spletni strani Essential Vermeer.

»Na koncu tej sliki romantiko ali čustveni odmev ne dajejo aluzije na žensko spolnost - to je upodobitev poštenega, trdega dela kot nekaj romantičnega samo po sebi«, je v reviji Forbes zapisala Raquel Laneri. »Mlekarica povzdigne mučno gospodinjsko delo in hlapčevstvo na krepostno, celo junaško raven.«

Kompozicijska strategija Vtis monumentalnosti in »morda občutek dostojanstva« podobi dajeta umetnikova izbira razmeroma nizkega zornega kota in piramidasto sestavljanje oblik od levega ospredja do ženske glave, piše na spletni strani Metropolitanskega muzeja umetnosti. Po navedbah Rijksmuseuma je slika »sestavljena vzdolž dveh diagonalnih linij. Srečujeta se pri ženskem desnem zapestju.« To usmeri pozornost gledalca na točenje mleka.

Fotografski realizem slike je podoben realizmu umetnikov iz Leidna, kot so Dou, Frans van Mieris in Gabriël Metsu. Vermeer, ki je bil star petindvajset let, ko je naslikal to delo, je po besedah Liedtkeja »v nizozemski umetnosti kupoval različne sloge in teme«. »V tem primeru se ozira predvsem po umetnikih, kot je Gerrit Dou in drugi, ki delajo na natančen, iluzionističen način.« Liedtke vidi delo bodisi kot Vermeerjevo »zadnje zgodnje delo ali prvo zrelo delo«. Kustosinja je dodala: »Skoraj mislim, da je moral raziskati tisto, čemur bi lahko rekli 'taktilni iluzionizem', da bi razumel, kam je v resnici želel iti, kar je bila bolj optična, s svetlobo polna smer.«

Slika, ki je značilna za delftsko umetnost in Vermeerjevo delo, ima tudi 'klasično ravnovesje' figurativnih elementov in 'izjemno obravnavo svetlobe', glede na Metropolitanski muzej umetnosti. Stena na levi, po Liedtkeju, »vas zelo hitro prikaže na sliki – tista recesija z leve in nato odprtost na desno – in ta vrsta sheme levega kota je bila uporabljena približno 10 let pred Vermeerjem in zelo hitro je vzel najnovejšo stvar.«

»Nikjer drugje v njegovem opusu ni tako kiparske figure in tako navidezno oprijemljivih predmetov, pa vendar je bodoči slikar svetlečih interierjev že prišel«, so sporočili iz muzeja. »Pointilé vzorec svetlih pik na kruhu in košari« je »najbolj efuzivna« uporaba te sheme na kateri koli Vermeerjevi sliki in zdi se, da se uporablja za nakazovanje »iskrive dnevne svetlobe in grobih tekstur hkrati«.

Vermeer je preslikal dva predmeta, prvotno na sliki. Eden je bil velik stenski zemljevid (spletna stran Rijksmuseuma ga imenuje slika) za zgornjim delom ženskega telesa. (Stenski zemljevid morda ni bil na mestu v skromni delovni sobi, kot je hladna kuhinja, kjer je garala služkinja: veliki zemljevidi na Nizozemskem v 17. stoletju so bili poceni načini za okrasitev golih sten.) Prvotno je postavil veliko, vpadljivo košaro za oblačila (spletna stran Rijksmuseuma jo imenuje 'košara za šivanje') blizu dna slike, za rdečim krilom služkinje, vendar jo je umetnik nato prebarval, kar je povzročilo rahel premik v tonu (pentimento) na steni za grelnikom nog. Košaro so pozneje odkrili z rentgenom. Tudi druge Vermeerjeve slike imajo odstranjene elemente. Nekateri umetnostni kritiki menijo, da so bile odstranitve morda namenjene temu, da bi se dela bolje tematsko osredotočila.