Maurice Denis, francoski slikar, dekorativni umetnik in pisatelj, * 25. november 1870, Granville, Manche, † 13. november 1943, Pariz.
Pomembna oseba v prehodnem obdobju med impresionizmom in moderno umetnostjo je povezan z Les Nabis, simbolizmom in kasnejšim neoklasicizmom."Denis, Maurice." Belinda Thomson, Grove Art Online, Oxford Art Online, Oxford University Press. Retrieved 18 June 2014. Njegove teorije so prispevale k osnovam kubizma, fovizma in abstraktne umetnosti. Po prvi svetovni vojni je ustanovil Ateliers d'Art Sacré (Delavnice sakralne umetnosti), krasil je notranjščino cerkva in si prizadeval za oživitev verske umetnosti.
Življenjepis Zgodnje življenje Maurice Denis se je rodil 25. novembra 1870 v Granvillu, Manche, obalnem mestu v Normandiji v Franciji. Njegov oče je bil skromnega kmečkega porekla; po štirih letih v vojski je odšel delat na železniško postajo. Njegova mati, mlinarjeva hči, je delala kot šivilja. Po poroki leta 1865 sta se preselila v Saint-Germain-en-Laye v pariškem predmestju. Njegov oče je bil zaposlen v pisarnah uprave zahodnih železnic v Parizu.
Maurice je bil edinec. Že od malih nog sta bili njegovi strasti vera in umetnost. Dnevnik je začel voditi leta 1884 pri trinajstih letih. Leta 1885 je v svoj dnevnik zapisal svoje občudovanje nad barvami, svetlobo sveč in kadilom obredov v lokalni cerkvi. Pogosto je obiskoval Louvre in občudoval predvsem dela Fra Angelica, Rafaela in Botticellija. Pri petnajstih letih je v svoj dnevnik zapisal: »Da, moram, da postanem krščanski slikar, da slavim vse čudeže krščanstva, čutim, da je to tisto, kar je potrebno«.Maurice Denis – French Painter (1870–1943), h2g2, 14 June 2007. Leta 1887 je odkril novo vir navdiha, dela Puvisa de Chavannesa.Journal, 18 December 1887
Denis je bil sprejet kot študent na eno najprestižnejših pariških šol Lycée Condorcet, kjer je blestel pri filozofiji. Vendar se je odločil zapustiti šolo konec leta 1887 in se leta 1888 vpisal na Académie Julian, da bi se pripravil na sprejemni izpit na École des Beaux-Arts v Parizu. Tam je študiral pri slikarju in teoretiku Julesu Josephu Lefebvru. Julija 1888 je opravil sprejemni izpit za Beaux-Arts in novembra opravil še en izpit, da bi prejel diplomo iz filozofije.global.britannica.com
Les Nabis
Na Académie Julian sta bila med njegovimi sošolci Paul Sérusier in Pierre Bonnard, ki sta imela skupne ideje o slikarstvu. Prek Bonnarda je spoznal druge umetnike, med njimi Édouarda Vuillarda, Paula Ransona, Ker-Xavierja Roussela in Hermann-Paula. Leta 1890 so ustanovili skupino, ki so jo poimenovali Les Nabis, vzeto iz Nabi - hebrejsko za 'prerok'. Njihova filozofija je temeljila na filozofiji pozitivizma in spisih Auguste Compte in Hippolyte Taine. Zavrnil je naturalizem in materializem v korist nečesa bolj idealističnega. Denis jo je leta 1909 opisal: »Umetnost ni več vizualni občutek, ki ga zberemo, tako rekoč fotografija narave. Ne, je stvaritev našega duha, za katero je narava le priložnost.«
Zaradi njegove tehnike je Denisa najprej pritegnil neoimpresionistični slog Seurata, vendar ga je zavrnil kot preveč znanstvenega. Leta 1889 je Denisa očarala razstava del Gauguina in njegovih prijateljev v Cafe Volponi, ob robu Pariške univerzalne razstave leta 1889. Ko se je pozneje spominjal, je Denis zapisal: »Kakšno presenečenje, ki mu je sledilo kakšno razodetje! mesto oken, ki se odpirajo v naravo, kot pri impresionistih, so bile to površine, ki so bile trdno dekorativne, močno barvite, obrobljene z brutalnimi potezami, razdeljene.« Gauguinovo delo je imelo takojšen učinek na Denisovo delo. Živo obarvane oblike Gauguinove Vache au-dessus du gouffre, prvič prikazane leta 1889, so se pojavile v Denisovem delu oktobra 1890, Taches du soleil sur la terrace, in kasneje v Denisovi Samoti Kristusa (1918).
Nabiji so se do konca 1880-ih razšli, vendar so njihove ideje vplivale na poznejša dela tako Bonnarda kot Vuillarda, pa tudi nenabijevskih slikarjev, kot je Henri Matisse.oxfordindex.oup.com
Japonizem
Na Denisa je takrat vplivala tudi japonska umetnost. Zanimanje francoskih umetnikov za japonsko umetnost se je začelo v 1850-ih, nato se je obnovilo z razstavami na pariški univerzalni razstavi (1855) in ponovno oživelo leta 1890 z veliko retrospektivo japonskih grafik na École des Beaux-Arts. Že pred letom 1890 je Denis izrezoval in preučeval ilustracije kataloga Japan Artistique, ki ga je izdal Siegfried Bing. Novembra 1888 je izjavil svojemu prijatelju Émilu Bernardu, da želi preiti od »Dajanja barve (Puvis de Chavannes)« k »mešanju z Japonsko«. Njegove slike v japonskem slogu so se odlikovale s širokim formatom in zelo stilizirano kompozicijo ter dekoracijo, ki je bila videti kot japonska paravana.
»Ravna površina, prekrita z barvami, sestavljenimi v določenem vrstnem redu«" Avgusta 1890 je Denis utrdil svoje nove zamisli in jih predstavil v znamenitem eseju, objavljenem v reviji Art et Critique. Slavna uvodna vrstica eseja je bila: »Ne pozabite, da je slika, preden je bojni konj, ženski akt ali nekakšna anekdota, v bistvu ravna površina, prekrita z barvami, sestavljenimi v določenem vrstnem redu«. Denisu ta ideja ni bila izvirna; zamisel je nedolgo prej predstavil Hippolyte Taine v Filozofiji umetnosti, kjer je Taine zapisal: »Slika je barvna površina, na kateri so različni toni in različne stopnje svetlobe postavljeni z določeno izbiro; to je njena intimnost. biti.« Vendar pa je Denisov izraz pritegnil pozornost umetnikov in postal del temelja modernizma. Denis je bil med prvimi umetniki, ki so vztrajali pri ploskosti slikovne ravnine – enem od velikih izhodišč za modernizem. Vendar, kot je pojasnil Denis, ni mislil, da je forma slike pomembnejša od motiva. Nadalje je zapisal: »Globina naših čustev izhaja iz zadostne količine teh vrstic in teh barv, da se pojasnijo ... vse je v lepoti dela.« V svojem eseju je to novo gibanje poimenoval neotradicionalizem v nasprotju z progresizmom neoimpresionistov, ki jih je vodil Seurat. Z objavo tega članka je Denis postal najbolj znan glasnik filozofije Nabijev, čeprav je bila ta skupina v resnici zelo raznolika in je imela veliko različnih mnenj o umetnosti.
Naslednji večji dogodek v Denisovem življenju je bilo njegovo srečanje z Marthe Meurier oktobra 1890. Od junija 1891 sta imela dolgo romanco, natančno dokumentirano v njegovem dnevniku, in se poročila 12. junija 1893. Postala je pomemben del njegove umetnosti, in se pojavlja na številnih slikah in tudi v dekorativnih delih, kot so naslikane pahljače, pogosto kot idealizirana figura, ki predstavlja čistost in ljubezen.
Simbolizem
Do zgodnjih 1890-ih je Denis prišel do umetniške filozofije, ki je vodila večino njegovega poznejšega dela in ki se je zelo malo spremenila; da je bistvo umetnosti izražanje ljubezni in vere, ki sta bili zanj podobni stvari. 24. marca 1895 je v svojem dnevniku zapisal: »Umetnost ostaja zanesljivo zatočišče, upanje razuma v življenju od zdaj naprej in tolažilna misel, da se malo lepote manifestira v naših življenjih in da nadaljujemo delo stvarjenja. ....Zato ima umetniško delo zasluge, vpisane v čudovito lepoto rož, svetlobe, v razmerju dreves in oblike valov ter v popolnost obrazov; upanja in misli.«Journal of Denis on 24 March 1895, cited in Bouillon, pg. 25
Svet umetnosti je bil v zgodnjih 1890-ih v tranziciji s smrtjo Van Gogha leta 1890 in Seurata leta 1891 ter prvim odhodom Gauguina na Tahiti. Francoska država se je z letnimi saloni, ki jih je organizirala, postopoma odpovedovala prevladi umetnosti. Leta 1884 je bil ustanovljen neodvisni Salon, leta 1890 pa se je uradni Salon razdelil na dva dela z ustanovitvijo Société national des Beaux-Arts z lastno letno razstavo. Denis je svoja dela pokazal v obeh salonih, pa tudi v salonu La Libre Esthétique v Bruslju, vodilni evropski razstavi avantgardne umetnosti. Literarno gibanje, imenovano simbolizem, je začel Jean Moréas v članku v Le Figaro leta 1891. Marca 1891 je kritik George-Albert Dourer napisal članek za Mercure-de-France, v katerem je Denisa označil za vodilni primer »simbolike v slikarstvu«. Denisovo delo je pritegnilo pozornost kritikov in pomembnih mecenov, predvsem Arthurja Huca, lastnika uglednega časopisa La Dépêche de Toulouse, ki je organiziral lastne umetniške salone in kupil številna Denisova dela.
Denis je eksperimentiral z drugimi oblikami umetnosti in z dekorativno umetnostjo. Od leta 1889 je Denis za ilustriranje izdaje pesniške knjige Sagesse Paula Verlaina izrezljal serijo sedmih visoko stiliziranih lesenih grafik, ki so destilirale bistvo njegovega dela. Njegov mecen Huc je naročil dve veliki okrasni plošči v obliki tapiserij za svojo pisarno v Toulousu. Denis je tako kot drugi umetniki tega obdobja oblikoval tudi barvite litografske plakate z arabesknimi krivuljami Art nouveau.
Od leta 1891, kmalu po njegovi zaroki, je Denis Marto naredil za najpogostejšo temo svojih slik; upodabljal jo je v prečiščeni in idealizirani obliki med gospodinjskimi opravili, med spanjem in za jedilno mizo. Pojavljala se je v njegovih krajinah in v njegovih najambicioznejših delih tistega časa, seriji z naslovom Muze, ki jo je začel leta 1893 in jo pokazal na Salonu neodvisnih leta 1893. Prvo sliko je prodal svojemu prijatelju Arthurju Fontainu; Leta 1899 je francoska država pridobila eno od slik, kar je bilo njegovo prvo uradno priznanje.
Njegova žena je igrala klavir in v 1890-ih se je Denis vse bolj zanimal za povezave med glasbo in umetnostjo. Leta 1890 je naslikal njen portret za klavirjem. Oblikoval je tekočo litografijo z Marto za naslovnico za note La Damoiselle élue Clauda Debussyja, pa tudi drugo litografijo za pesem Pelléas et Mélisande Mauricea Maeterlincka, ki jo je Debussy preoblikoval v opero; in leta 1894 je naslikal La Petit Air, ki temelji na pesmi Princesse Maleine Stéphana Mallarméja, najvidnejšega literarnega zagovornika simbolizma. Leta 1893 je naredil skupni projekt s pisateljem Andréjem Gideom, ki je združil umetnost in literaturo; priskrbel je serijo tridesetih litografij, ki so spremljale dolg Gideov esej z naslovom Le Voyage d'Urien. Litografije niso ilustrirale besedila, temveč so se iste tematike lotevale z umetnikovega vidika.
Druga tema, ki jo je obravnaval v tem obdobju, je bil odnos med sveto in profano ljubeznijo. Slika je imela tri ženske figure, dve goli in eno oblečeno, po modelu Le Concert Champêtre in L'Amour Sacré et L'Amour Profane Tiziana in Déjeuner sur l'herbe od Maneta. Prizorišče je njegov lastni vrt z viaduktom Saint-Germain-en-Laye v ozadju. Gole figure so predstavljale sveto ljubezen, on pa je oblekel figuro profano ljubezen. Naredil je še eno sliko, tokrat golo Marto na vrtu, ki predstavlja tako sveto kot profano ljubezen v eni figuri.
Art Nouveau in dekorativna umetnost
Sredi 1890-ih, ko se je v Bruslju in Parizu pojavil slog Art nouveau, je Denis začel posvečati več pozornosti dekorativni umetnosti, čeprav sta njegovi temi družine in duhovnosti ostali enaki. Številne njegove nove projekte je naročil Samuel Bing, trgovec z umetninami, čigar galerija je dobila ime Art Nouveau. Njegovi novi projekti so vključevali dizajnerske tapete, vitraže, tapiserije, senčnike za svetilke, paravane in pahljače. Čeprav je delal znotraj časovnega obdobja in uporabljal materiale secesije, so njegove teme in slog ostali izrazito njegovi.
Njegovo najpomembnejše dekorativno delo je bila serija poslikanih plošč za pisarno barona Cochina, skupaj imenovana Legenda o sv. Hubertu, naslikana med letoma 1895 in 1897. Prosto je črpala iz Medičejske kapele v Firencah in del Nicolasa Poussina, Delacroixa in Pierre Puvis de Chavannesa. Cochin in njegova družina se pojavijo na eni plošči, Denisova žena Anne pa na drugi. Plošče so slavile družine in vero. Pariški nadškof je obhajal mašo v pisarni, ko je francoska vlada leta 1907 nacionalizirala njegovo rezidenco in drugo cerkveno lastnino.