Labirint () je bil v grški mitologiji dodelana, zapletena zgradba, ki jo je zasnoval in zgradil legendarni umetnik Dedal za kralja Minosa s Krete v Knososu. Njegova naloga je bila držati Minotavra, pošast, ki jo je na koncu ubil junak Tezej. Dedal je tako zvito izdelal labirint, da mu je komaj pobegnil, ko ga je zgradil.
Čeprav so na zgodnjih kretskih kovancih občasno vidni razvejani (multikurzalni) vzorci,Kern, Through the Labyrinth, 2000, item 43, p. 53. se je »klasična« zasnova z eno potjo (enokurzalno) v sedmih vrstah brez razvejanja ali slepih koncev povezala z labirintom na kovancih že leta 430 pr. n. št.,Kern, Through the Labyrinth, 2000, item 50, p. 54. in podobni nerazvejani vzorci so se pogosto uporabljali kot vizualne predstavitve Labirinta – čeprav tako logični kot literarni opisi jasno kažejo, da je bil Minotaver ujet v zapletenem razvejanem labirintu.Penelope Reed Doob, The Idea of the Labyrinth, pp. 40–41. Čeprav so dizajni postali bolj izpopolnjeni, so vizualne upodobitve mitološkega labirinta od rimske dobe do renesanse skoraj vedno enoznačne. Razvejane labirinte so ponovno uvedli šele, ko so med renesanso postali priljubljeni labirinti iz žive meje.
Zaradi dolge zgodovine unikurzalne predstavitve mitološkega labirinta pa mnogi sodobni učenjaki in navdušenci opažajo razliko med obema. V tej specializirani rabi se labirint nanaša na kompleksno razvejano večpredmetno sestavljanko z izbiro poti in smeri, medtem ko ima enoprostorski labirint samo eno pot do središča. Labirint v tem smislu ima nedvoumno pot do središča in nazaj in ne predstavlja nobenega navigacijskega izziva.Kern, Through the Labyrinth, p. 23.The usage restricting maze to patterns that involve choices of path is mentioned by Matthews (p. 2–3) as early as 1922, though he does not find the distinction useful and does not follow it himself.
Unikurzalni labirinti so se pojavljali kot motivi na lončenini ali košarah, kot poslikava telesa in v jedkanicah na stenah jam ali cerkva. Rimljani so ustvarili številne predvsem dekorativne unikurzalne modele na stenah in tleh v ploščicah ali mozaiku. Številni labirinti, postavljeni v tleh ali na tleh, so dovolj veliki, da jih je mogoče prehoditi. Unikurzalni vzorci so se v zgodovini uporabljali tako v skupinskih ritualih kot za zasebno meditacijo in jih vse pogosteje najdemo za terapevtsko uporabo v bolnišnicah in hospicih.
Etimologija Labirint je beseda predgrškega izvora, katere izvor in pomen sta negotova. Maximillian Mayer je že leta 1892 predlagal, da bi lahko labyrinthos izhajal iz labrys, lidijske besede za 'sekira z dvojnim rezilom'., Plutarh, Moralia, 45 2.302a. Arthur Evans, ki je v začetku 20. stoletja izkopaval minojsko palačo v Knososu na Kreti, je domneval, da so tamkajšnje ruševine navdihnile zgodbo o labirintu, in ker se v ruševinah palače pojavlja motiv dvojne sekire, je trdil, da bi labirint lahko razumeli kot pomeni 'hiša dvojne sekire'. Isti simbol pa je bil odkrit v drugih palačah na Kreti. Rouse criticised the association with Knossos, noting the reappearance of the same inscribed symbols at the newly discovered palace at Phaistos (p. 273). Nilsson je opazil, da na Kreti dvojna sekira ni orožje in vedno spremlja boginje ali ženske in ne moškega boga.Martin Nilsson (1967): Die Geschichte der Griechische Religion. C.F.Beck Verlag Vol I, p. 277
Povezava z labrys je izgubila nekaj moči, ko so v 1950-ih dešifrirali linear B in se je navidezna mikenska grška prevedba labirinta pojavila kot ().The Oxford Classical Dictionary. Oxford University Press p.116. Oxford Classical DictionaryStephanie Lynn Buden. The Ancient Greeks. An introduction. Oxford University Press.p. 227 To je lahko povezano z minojsko besedo du-pu₂-re, ki se pojavlja v linear A na libacijskih tablicah in v povezavi z gorama Dikte in goro Ida, ki sta obe povezani z votlinami. Jame v bližini Gortyne, kretske prestolnice v 1. stoletju našega štetja, so imenovali labyrinthos.
Plinijevo Naravoslovje navaja štiri primere starodavnih labirintov: kretski labirint, egipčanski labirint, lemnski labirint in italijanski labirint. Vse to so zapletene podzemne strukture in zdi se, da je bilo to standardno klasično razumevanje besede.
Beekes tudi meni, da je razmerje z labrys špekulativno in namesto tega predlaga razmerje z grško λαύρα ('ozka ulica').
Antični labirinti Kretski labirint
Ko je arheolog Arthur Evans izkopaval najdišče bronaste dobe v Knososu, ga je kompleksnost arhitekture spodbudila k domnevi, da je bila palača Dedalov labirint. Evans je našel različne motive bikov, vključno s podobo človeka, ki skače čez bikove roge, pa tudi upodobitve labrisa, vklesanega v stene. Na podlagi odlomka v Iliadi je bilo domnevano, da je bila palača mesto plesišča, ki ga je za Ariadno naredil obrtnik Dedal, kjer so mladeniči in ženske iz starosti tistih, ki so bili poslani na Kreto kot plen za Minotavra, plesali skupaj. Poleg tega je v priljubljeni legendi palača povezana z mitom o Minotavru.
V 2000-ih so arheologi raziskovali druga potencialna mesta labirinta. Geograf z oxfordske univerze Nicholas Howarth meni, da je treba »Evansovo hipotezo, da je palača v Knososu tudi labirint, obravnavati skeptično.« Howarth in njegova ekipa sta izvedla preiskavo podzemnega kompleksa, znanega kot jama Skotino, vendar so ugotovili, da je nastala naravno. Drugi tekmec je vrsta predorov v Gortynu, do katerih vodi ozka razpoka, vendar se širijo v medsebojno povezane kaverne. Za razliko od Skotinske jame imajo te kaverne gladke stene in stebre in zdi se, da jih je vsaj delno ustvaril človek. To mesto ustreza simbolu labirinta na zemljevidu Krete iz 16. stoletja v knjigi zemljevidov v knjižnici Christ Church v Oxfordu. Zemljevid samih jam so izdelali Francozi leta 1821. Mesto so med drugo svetovno vojno uporabljali tudi nemški vojaki za skladiščenje streliva. Howarthova preiskava je bila prikazana v dokumentarcu,National Geographic Channel: The Holy Grail (and the Minotaur) ki so ga pripravili za National Geographic Channel.
Egipčanski labirint V 2. knjigi svojih Zgodovin Herodot uporablja izraz 'labirint' za gradbeni kompleks v Egiptu »blizu kraja, imenovanega Mesto krokodilov«, za katerega je menil, da presega piramide.Herodot, The Histories of Herodotus, translated by Aubrey de Sélincourt, Book II, pp. 160–161. Struktura, ki je morda bila zbirka pogrebnih templjev, kakršne običajno najdemo v bližini egiptovskih piramid, je bila uničena v antiki in jo je mogoče le delno rekonstruirati. V 19. stoletju je Flinders Petrie ob vznožju piramide faraona iz dvanajste dinastije Amenemhata III. (vladal okoli 1860 pr. n. št. do ok. 1814 pr. n. št.) v Havari v oazi Fajum odkril ostanke te starodavne egipčanske strukture.Matthews, p. 13.
Plinijev lemnski labirint Naravna zgodovina Plinija starejšega (36.90) navaja legendarnega Smilisa, ki je veljal za Dedalovega sodobnika, skupaj z zgodovinskimi arhitekti in kiparji iz sredine 6. stoletja pr. n. št. Rhoikosom in Theodorosom kot dva od ustvarjalcev Lemnijskega labirinta, ki ga je Andrew StewartAndrew Stewart, One Hundred Greek Sculptors: Their Careers and Extant Works, "Smilis." obravnava kot »očitno napačno razumevanje lokacije samskega templja en limnais ['v močvirju']«.
Plinijev italijanski labirint Po Pliniju je grobnica Larsa Porsene vsebovala podzemni labirint. Plinijev opis izpostavljenega dela grobnice je nerešljiv; zdi se jasno, da Plinij te strukture ni opazil sam, ampak citira zgodovinarja in rimskega antikvara Varona.Pliny the Elder, Natural History, xxxvi.91–92.
Starodavni labirinti zunaj Evrope
Zasnova, ki je v bistvu enaka 'klasičnemu' vzorcu s 7 hodi, se je pojavila v indijanski kulturi, labirintu ljudi Tohono O'odham, ki prikazuje I'itoi, 'Človek v labirintu'. Vzorec Tonoho O'odham ima dve različni razliki od klasičnega: ima radialno obliko in vhod je na vrhu, kjer imajo tradicionalni labirinti vhod na dnu. Najzgodnejših pojavov ni mogoče zanesljivo datirati; najstarejši je običajno datiran v 17. stoletje.
Podane so bile neutemeljene trditve o zgodnjem pojavu figur iz labirintov v Indiji,Saward, Labyrinths and Mazes, p. 60. such as a prehistoric petroglyph on a riverbank in Goa purportedly dating to circa 2500 BC. kot je prazgodovinski petroglif na bregu reke v Goi, domnevno iz leta 2500 pr. n. št.. Drugi primeri so bili najdeni med jamami umetnosti v severni Indiji in na dolmenskem svetišču v gorovju Nilgiri, vendar jih je težko natančno datirati. Primeri, ki jih je mogoče varno datirati, se začnejo pojavljati šele okoli leta 250 pr. n. št.. Zgodnji labirinti v Indiji običajno sledijo klasičnemu vzorcu ali njegovi lokalni različici; nekateri so bili opisani kot načrti utrdb ali mest.Saward, Labyrinths and Mazes, pp. 60–61.
Labirinti se pojavljajo v indijskih rokopisih in tantričnih besedilih od 17. stoletja naprej. Pogosto jih imenujejo Čakravjuha glede na nepremagljivo bojno formacijo, opisano v starodavnem epu Mahabharata. Lanka, glavno mesto mitske Rāvane, je opisana kot labirint v prevodu Al-Berunijeve Indije iz leta 1910 (ok. 1030 n. št.) str. 306 (z diagramom na naslednji strani). Al-Beruni, India, (c. 1030 AD), Edward C. Sachau (translator), Kegan Paul, Trench, Trübner & Co, London, 1910 Online version from Columbia University Libraries (Retrieved 5 December 2009)
Ob Belem morju, zlasti na Solovetskih otokih, je ohranjenih več kot 30 kamnitih labirintov. Najznamenitejši spomenik so kamniti labirinti otoka Bolšoj Zajatski – skupina približno 13 kamnitih labirintov na 0,4 km² velikem območju enega majhnega otoka. Lokalni arheologi domnevajo, da so ti labirinti morda stari 2000–3000 let, čeprav večina raziskovalcev dvomi.Saward, Labyrinths and Mazes, pp. 148–149.
Labirint kot vzorec 7-stopenjski "klasični" ali "kretski" vzorec, znan iz kretskih kovancev (približno 400–200 pr. n. št.), se pojavlja v več primerih iz antike, nekateri morda že v pozni kameni dobi ali zgodnji bronasti dobi. Rimski talni mozaiki običajno združujejo štiri kopije klasičnega labirinta (ali podobnega vzorca), ki so med seboj povezani okoli središča, kvadratno razporejeni, kot zahteva medij, a še vedno prepoznavni. Podoba Minotavra ali aluzija na legendo o Minotavru se pojavi v središču mnogih teh mozaičnih labirintov.
Štiriosni srednjeveški vzorci so se morda razvili iz rimskega modela, vendar so bolj raznoliki glede na to, kako so štirje kvadranti zasnove izrisani. Minotaver ali druga nevarnost je ohranjena v središču več srednjeveških primerov. Chartresski vzorec (imenovan po videzu v stolnici v Chartresu) je najpogostejši srednjeveški dizajn; v rokopisih se pojavlja že v 9. stoletju.
Srednjeveški labirinti in travnati labirinti