Slavko Svetičič

Slavko Svetičič - Slavc, slovenski alpinist, * 31. januar 1958, Vojsko, Slovenija † 20. junij 1995, Gašerbrum IV, Karakorum, Pakistan.

Svetičič je bil slovenski vrhunski alpinist, znan po velikem številu vzponov, številnih prvenstvenih smereh ter samosvojem, pogosto solo plezalnem slogu. Velja za enega najvidnejših slovenskih alpinistov 80. in 90. let 20. stoletja. Od leta 1978 je opravil več kot 1200 vzponov, od tega približno 460 prvenstvenih, in postal znan po izjemno težkih solo vzponih v vseh večjih gorstvih sveta. Življenje Rodil se je na Vojskem v občini Idrija. Prvih deset let je živel na Vojskem, nato se je družina preselila v Šebrelje. Osnovno šolo je obiskoval na Vojskem, Šebreljah in v Cerknem, poklicno kovinarsko šolo pa v Teznem pri Mariboru. Po končanem šolanju se je leta 1977 zaposlil v tovarni ETA v Cerknem. Med alpiniste se je uradno vključil leta 1979 v AO Idrija s 47 vzponi, dve leti prej je bil sprejet za tečajnika in nato naslednje leto za pripravnika. Od leta 1984 pa je alpinistične dejavnosti opravljal poklicno. Povzetek alpinističnega delovanja Plezal je predvsem solo, pogosto v serijah zahtevnih smeri v enem dnevu. Vzpone je opravljal v najpomembnejših gorstvih sveta, kjer je nizal izjemne dosežke. Leta 1984 je v šestih dneh ponovil tri »zadnje probleme Alp«: Grandes Jorasses, Matterhorn in Eiger.

Sodeloval je tudi v odpravah v Patagonijo, kjer je leta 1985/1986 z Janezom Jegličem, Frančkom Knezom, Pavlom Kozjekom, Petrom Podgornikom in Silvom Karom plezal prvenstveno smer Peklenska direttissima v Cerro Torre.

Med njegovimi najpomembnejšimi dosežki je tudi smer Sončna linija v južni steni Aconcague iz leta 1988. Leta 1990 je v samo 26 urah preplezal Harlinovo smer v Eigerju. V Grandes Jorasses je poleti 1991 preplezal zahtevno prvenstveno smer Manitua, znana kot ena najtežjih v tej steni. Njegov solo prvenstveni vzpon leta 1991 v zahodni steni Anapurne velja za enega največjih alpinističnih dosežkov svojega časa, ki je odmeval tudi v mednarodnih športnih krogih.

V letih 1991 in 1992 je bil razglašen za alpinista leta. Svetičič je umrl leta 1995 med poskusom prvenstvenega vzpona na Gašerbrum IV (7925 m).

Najpomembnejši dosežki 1981 – Aconcagua, Argentina (6964 m): vzpon po Francoski smeri. 1983 – Različni vrhovi, Bolivija: pet vzponov v pet in šesttisočakih, med njimi tri prvenstvene smeri. 1984 – Grandes Jorasses / Matterhorn / Eiger, Alpe (različno): v šestih dneh prepleza tri »zadnje probleme Alp«. 1984 – El Capitan, ZDA: vzpon v 1000 m visoki granitni steni z oceno A3. 1985 – Yalung Kang, Nepal (8505 m): član odprave, prvi pristop s severne strani. 1985 – Cerro Torre, Argentina (3133 m): nova smer v vzhodni steni. 1986 – Različni vrhovi, Peru: šest kakovostnih vzponov v pet in šesttisočakih. 1988 – Aconcagua, Argentina (6964 m): dve novi smeri v 3000 m visoki južni steni. 1988 – K2, Pakistan (8611 m): udeležba na odpravi. 1989 – Mount Everest, Nepal/Tibet (8848 m): član slovenske odprave. 1990 – Eiger, Švica (3967 m): zimska ponovitev Harlinove smeri. 1990 – Mount Cook (Aoraki), Nova Zelandija (3724 m): trinajst smeri, od tega tri prvenstvene. 1990 – Grandes Jorasses, Francija / Italija (4208 m): dve ponovitvi v severni steni. 1990 – Anapurna, Nepal (8091 m): član prve slovenske zimske odprave. 1991 – Grandes Jorasses, Francija/Italija (4208 m): solo nova smer v severni steni (1200 m granita pri 4200 m). 1991 – Anapurna, Nepal (8091 m): solo nova smer v zahodni steni. 1993 – Anapurna, Nepal (8091 m): plezanje v južni steni; zasul ga je plaz (preživel). 1994 – Grandes Jorasses, Francija/Italija (4208 m): ponovitev najtežje ledene smeri v severni steni. 1995 – Gašerbrum IV, Pakistan (7925 m): njegov zadnji vzpon, kjer se je smrtno ponesrečil. Slog, osebnost in zapuščina Svetičičeve vzpone in pristop pogosto opisujejo kot izjemno pogumne in izrazito individualistične. Kolegi alpinisti ga opisujejo kot človeka, ki je »najraje plezal sam« in ki je iskal neposredni stik z goro brez pretirane opreme ali podpore. Med slovenskimi alpinisti znan po svojem značilnem reku »Pubi, grema u griče«, ki ga je uporabljal ne glede na težavnost ture. Njegovo življenje in osebnost sta pogosto opisana kot kombinacija izjemne vztrajnosti, skromnosti in samosvojosti, kar je močno vplivalo na mlajše generacije alpinistov.

Leta 2015 in 2025 sta ob 20. in 30. obletnici njegove smrti v Idriji in v Šebreljah potekali spominski slovesnosti, na kateri so njegovo delo in osebnost predstavili številni vrhunski slovenski alpinisti.

Zadnja odprava

Junija 1995 je izvedel poskus solo vzpona na Gašerbrum IV (7.925 m) v Karakorumu. 16. junija je odšel v zahodno steno gore, 20. junija pa je bil zadnjič viden živ. Med plezanjem ga je na višini okoli 7000 m ujelo slabo vreme, ki ga je prisililo v bivakiranje. Po tem ni bilo več stikov; leto pozneje so njegovo truplo našli korejski alpinisti.

Kronološki pregled pomembnejših vzponov Kronološki pregled pomembnejših vzponov Slavka Svetičiča sta leta 1996 pripravila alpinista Marko Prezelj in Matjaž Wiegele. Gradivo temelji na podatkih iz Slavčevega osebnega arhiva, zapisih Alpinističnega odseka Idrija, arhiva Staneta Murovca, kategorizacijskih dokumentov ter drugih alpinističnih virov in vodnikov. Avtorja sta opozorila, da gre za izbrane in deloma nepopolne podatke, ki jih je mogoče z nadaljnjimi raziskavami dopolniti, obenem pa za pomemben poskus ohranjanja pregleda nad izjemno obsežnim plezalnim delom Slavka Svetičiča. Pregled združuje njegove prvenstvene smeri, ponovitve ter serijske vzpone in predstavlja enega najcelovitejših povzetkov njegovega alpinističnega ustvarjanja.