Ameriška revolucijska vojna je v letih 1775 do 1781 videla vrsto bitk, v katerih so sodelovale pomorske sile britanske kraljeve mornarice in kontinentalne mornarice ter francoske mornarice od leta 1778 naprej. Čeprav so Britanci uživali večino numeričnih zmag, so te bitke kulminirale v predaji britanske vojske pod poveljstvom generala Charlesa Cornwallisa, kar je neposredno pripeljalo do začetka resnih mirovnih pogajanj in konca vojne. Od začetka sovražnosti so vojaške sile britanske Severne Amerike in Zahodne Indije pod poveljstvom vice-admirala Samuela Gravsa blokirala glavna kolonialna pristanišča in izvajala napade na patriotske skupnosti. Kolonialnim silam ni preostalo veliko možnosti, da bi preprečile te dogodke zaradi britanske pomorske prevlade. Leta 1777 so kolonialni kapitani izvajali napade v britanskih vodah, zajemali trgovske ladje in jih vozili v francoska in španska pristanišča, čeprav sta bili obe uradno nevtralni. Da bi izzvala Britanijo, je Francija februarja 1778 podpisala dve pogodbi z Ameriko, a se ni odločila za razglasitev vojne proti Britaniji. Tveganje francoske invazije je Britance prisililo, da so skoncentrirali svoje sile v Rokavskem prelivu, kar je povzročilo ranljivost njihovih sil v Severni Ameriki na napade.

Francija je uradno vstopila v vojno 17. junija 1778, francoske ladje, poslane v zahodno poloblo, so preživele večino leta v Zahodnih Indi in so se do severnoameriških kolonij odpravile šele od julija do novembra. V prvi "bitki pri Rhode Islandu" je francoska flota pod poveljstvom vice-admirala "Comte Charlesa Henrija Hectora d'Estainga" poskusila izvesti pomorske in kopenske napade v New Yorku in "Newportu, Rhode Island", toda zaradi kombinacije slabe koordinacije in slabega vremena, d'Estaing in vice-admiral Lord Richard Howe, 1. grof Howe nista sodelovala v bitkah leta 1778. Po odhodu francoske flote so Britanci usmerili svojo pozornost na jug severnoameriških jolonij. Leta 1779 se je francoska flota vrnila, da bi pomagala ameriškim silam, ki so poskušale ponovno zavzeti Savano od britanskih sil, vendar so naleteli na neuspeh, kar je povzročilo, da so britanski zmagovalci ostali v nadzoru do konca leta 1782.

Leta 1780 je še ena flota in 6.000 sil pod poveljstvom generala Jean-Baptistea de Rochambeauja pristala v Newportu in kmalu zatem so jo britanske sile blokirale. V začetku leta 1781 sta general George Washington in de Rochambeau načrtovala napad proti Britancem na območju Chesapeake Bay, ki je bil usklajen s prihodom velike flote pod poveljstvom vice-admirala Comte Françoisa Josepha Paula de Grasseja iz Zahodne Indije. Britanski vice-admiral Sir George Brydges Rodney, 1. baron Rodney, ki je spremljal de Grassea po Zahodnih Indijah, je bil obveščen o odhodu slednjega, vendar ni bil prepričan o njegovi destinaciji. Verjel je, da se bo de Grasse vrnil z delom svoje flote v Evropo, zato je Rodney odredil kontraadmiralu Sir Samuelu Hoodu in 15 ladjam z nalogo, da ga poiščejo v Severni Ameriki. Rodney, ki je bil bolan, je odplul v Evropo z ostalo floto, da bi okreval, ponovno opremil svojo floto in se izognil atlantski sezoni hurikanov.

Britanske pomorske sile v Severni Ameriki in na Karibih so bile šibkejše od združenih flot Francije in Španije in po mnogo negotovosti britanskih pomorskih poveljnikov je francoska flota prevzela nadzor nad Chesapeake Bayom, kjer je izkrcala sile blizu "Yorktowna, Virginia". Kraljevska mornarica se je poskušala spopasti za ta nadzor v ključni "bitki pri Chesapeaku" 5. septembra, vendar je bil kontraadmiral Thomas Graves poražen. Francosko-ameriške sile so obkolile, oblegale in prisilile na predajo britanske sile pod poveljstvom generala Cornwallisa, kar je zaključilo glavne vojaške operacije v Severni Ameriki. Ko so novice dosegle London, je vlada lorda Fredericka Northa padla in naslednja Rockinghamova je vstopila v mirovna pogajanja. Ta so se zaključila z Pariškim mirom leta 1783, v katerem je kralj Jurij III. priznal neodvisnost Združenih držav Amerike.

Zgodnje akcije, 1775–1778

Prvi spopadi

Bitka pri Lexingtonu in Concordu 19. aprila 1775 je privabila tisoče patriotov iz celotne Nove Anglije v mesta okoli Bostona. Ti ljudje so ostali na tem območju in njihovo število je raslo, kar je postavilo britanske sile v obleganje Bostona, ko so blokirali vse kopenske dostope do polotoka. Britanci so še vedno lahko prinašali zaloge iz Nove Škotske, "Providence, Rhode Islanda" in drugih krajev, ker je pristanišče ostalo pod nadzorom britanske mornarice. Kolonialne sile niso mogle storiti ničesar, da bi ustavile te pošiljke zaradi pomorske nadvlade britanske flote in popolne odsotnosti kakršnih koli oboroženih ladij spomladi leta 1775. Kljub temu, da so Britanci lahko oskrbovali mesto po morju, so bili prebivalci in britanske sile na omejeni porabi hrane, cene pa so hitro naraščale Viceadmiral Samuel Graves je poveljeval kraljevi mornarici okoli zasedenega Bostona pod splošnim poveljstvom generalnega guvernerja Thomasa Gaga. Graves je na "Noddle's Islandu" najel skladišče za različne pomembne pomorske zaloge, seno in živino, kar se mu je zdelo pomembno ohraniti, zaradi "skoraj nemogoče možnosti, da bi jih v tem trenutku nadomestili".

Med obleganjem, ko so bile zaloge v mestu vsak dan manjše, so britanske enote poslali v bostonsko pristanišče na ropanje kmetij za zaloge. Graves, očitno delujoč na podlagi obveščevalnih informacij, da bi patrioti lahko poskušali napasti otoke, je razporedil čolne za patruljenje blizu "Noddle's Islanda". To so bili dolgi čolni, ki so vključevali enote marincev. Viri se razlikujejo v tem ali so bili na "Noddle's Islandu nameščeni kakšni redni vojaki ali marinci, da bi zaščitili pomorske zaloge. V odziv so patrioti začeli čistiti "Noddle's Island" in "Hog Island" vsega, kar bi bilo koristno za Britance. Graves na svojem poveljniški ladji "HMS Preston" to opazil in signaliziral, da se marinci izkrcajo na "Noddle's Island" in naročil oboroženemu škunerju "HM Diana", pod poveljstvom njegovega nečaka poročnika Thomasa Gravesa, da se odpravi po "Chelsea Creek" in prekine pot koloni. Ta sporna akcija je privedla do izgube dveh britanskih vojakov in zajetja ter zažiga HM Diane. Ta neuspeh je Gravesa spodbudil, da je premaknil ladjo "HMS Somerset", ki je bila nameščena v plitvih vodah med Bostonom in "Charlestownom, Boston" v globlje vode na vzhod od Bostona, kjer bi imela izboljšano manevriranost, če bi bila pod ognjem s kopnega. Prav tako je z zamudo poslal odred rednih vojakov, da zavaruje "Noddle's Island"; kolonisti so dolgo prej odstranili ali uničili vse dragocene stvari na otoku.

Potreba po gradbenih materialov in drugih preskrbovalnih sredstvih je admirala Gravesa spodbudila, da je pooblastil |lojalističnega trgovca, da pošlje svoja dva ladji Unity in Polly iz Bostona v "Machias, Maine" v spremstvu oboroženega škunerjaMargaretta pod poveljstvom Jamesa Mooreja, pomorskega častnika z Gravesove ladjePreston. Moore je prav tako nosil ukaze, da si povrne, kar lahko, iz razbitin "HMSHalifaxa", ki je očitno bila zaustavljena v "Machias Bayu" s strani morskega patriotskega pilota februarja 1775. Po burnem pogajanju so ljudje iz Machiasa zasegli trgovske ladje in škuner po kratki bitki, v kateri je bil Moore ubit. Jeremiah O'Brien je takoj opremil eno od treh zajetih ladij z obrambno konstrukcijo, jo oborožil z orožjem in topovi iz ladje Margarette in ji spremenil ime v Machias Liberty. Julija 1775 sta Jeremiah O'Brien in Benjamin Foster zajela še dva britanska oborožena škunerja Diligent in Tatamagouche, katerih častniki so bili zajeti, ko so prišli na obalo blizu "Bucks Harbour". Avgusta 1775 je lokalni kolonialni kongres uradno priznal njuno prizadevanje in sicer sta bili Machias Liberty in Diligent sprejeti v vojno mornarico Massachusettsa z Jeremiahom O'Brienom kot njihovim poveljnikom. Skupnost je ostala baza za privatniške podvige do konca vojne.

Njihov odpor in odpor drugih obalnih skupnosti je pripeljal do tega, da je Graves odobril povračilno ekspedicijo oktobra, katere edino pomembno dejanj je bil zažig Falmoutha. 30. avgusta je kraljevski mornariški kapitan James Wallace, ki je poveljeval "HMS Rose", odprl ogenj na mesto "Stonington, Connecticut" potem ko so tamkajšnji meščani preprečili ladji Rose, da bi ujel plovilo, ki ga je pregnal v pristanišče. Wallace je oktobra streljal tudi na mesto "Bristol, Rhode Island", potem ko so njegovi meščani zavrnili dostavo živino. Ogorčenje v kolonijah nad tem dejanjem je prispevalo k sprejetju zakonodaje v Drugem kontinentalni kongres, ki je ustanovil kontinentalno mornarico. Ameriška mornarica priznava 13. oktober 1775 kot datum njeno uradno ustanovitev — drugi celinski kongres je konec leta 1775 ustanovil celinsko mornarico. Na ta dan je kongres odobril nakup dveh oboroženih plovil za boj proti britanskim trgovskim ladjam; ti ladji sta postali brig ˇ"Andrew Doria" in "USS|Cabot". Prva ladja v naročilu je bila "USS Alfred", ki jo je kapitan Dudley Saltonstall kupil 4. novembra in splavil 3. decembra]. John Adams je pripravil osnutek svojih prvih upravnih predpisov, ki jih je kongres sprejel 28. novembra 1775 in so ostali v veljavi skozi celotno revolucijo. Resolucija z Rhode Islanda, ki jo je ponovno obravnaval kontinentalni kongres, je bila sprejeta 13. decembra 1775 in dovoljuje gradnjo trinajstih fregat v naslednjih treh mesecih, petih ladij z 32 topovi, petih z 28 topovi in ​​treh s 24 topovi.

Ustanovitev celinske mornarice

Zaradi obupnega pomanjkanja smodnika, ki je bil na voljo kontinentalni vojski je kongres organiziral pomorsko ekspedicijo, katere cilj je bil zaseg vojaških zalog v Nassauu. Medtem, ko so ukazi, ki jih je kongres izdal Eseku Hopkinsu, kateri je bil kapitan flote izbran za vodjo odprave, vključevala le navodila za patruljiranje in napad na britanske mornariške cilje na obali Virginije in Severne Karoline ter Južne Karoline, je dodatna navodila morda prejel Hopkins na tajnih sestankih pomorskega odbora kongresa. Navodila, ki jih je Hopkins pred tem izdal kapitanom svoje flote izplule iz "Cape Henlopena, Delaware" 17. februarja 1776, so vključevala navodila za srečanje na "Great Abaco Islandu" na Bahamih. Field, str. 100–102 Floto, ki jo je Hopkins vodil so sestavljali: Alfred, USS Hornet, USS Wasp, USS Fly, Andrew Doria, Cabot, USS Providence in Columbus. Poleg ladijskih posadk je bilo na njem 200 marincev pod poveljstvom Samuela Nicholasa. V začetku marca je flota (zmanjšana za eno ladjo zaradi zapleta vrvi na poti) izkrcala marince na otoku "New Providence" in zajela mesto Nassau, Bahami.; Potem ko so ladje flote naložile (razširjene za dve zajeti ladji) z vojaškimi zalogami, je flota 17. marca odplula proti severu, z eno ladjo, poslano v Philadelphio, medtem ko je ostala flota odplula proti kanalu "Block Island" z guvernerjem Brownom in drugimi uradniki kot zaporniki. Izbruhi različnih bolezni, vključno z vročico in črnimi kozami, ki so povzročili znatno zmanjšanje učinkovitosti posadke, so zaznamovali križarjenje flote.