Ukrajinska vojna za neodvisnost, imenovana tudi ukrajinsko-sovjetska vojna v Ukrajini, je trajala od marca 1917 do novembra 1921 kot del širše ruske državljanske vojne. Med vojno je bila ustanovljena in se razvijala neodvisna Ukrajinska republika, katere večina je bila med letoma 1919 in 1920 vključena v Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Ukrajinska SSR je bila od leta 1922 do 1991 ena od konstitutivnih republik Sovjetske zveze.

Vojna je potekala med različnimi vladnimi, političnimi in vojaškimi silami. Med vojskujočimi se stranmi so bili ukrajinski nacionalisti, ukrajinski anarhisti, sile Nemčije in Avstro-Ogrske, Bela ruska prostovoljna armada in sile Druge poljske republike. Vsi so se po februarski revoluciji leta 1917 borili za oblast v Ukrajini. Vojna se je začela kmalu po oktobrski revoluciji, ko je boljševiški voditelj Vladimir Lenin poslal v Ukrajino in južno Rusijo ekspedicijsko skupino Vladimirja Antonov-Ovseenka.

Posledica vojne je bila vključitev Ukrajine v novoustanovljeno Sovjetsko zvezo in Drugo poljsko republiko. Sovjetsko zgodovinopisje je zmago boljševikov razumelo kot osvoboditev Ukrajine izpod okupacije vojsk Zahodne in Srednje Evrope, vključno s Poljsko. Sodobni ukrajinski zgodovinarji menijo, da gre za spodletelo vojno za neodvisnost Ukrajinske ljudske republike proti boljševikom. Spopad je mogoče obravnavati v okviru južne fronte ruske državljanske vojne 1917–1922, pa tudi v okviru zaključne faze vzhodne fronte prve svetovne vojne.

Ozadje Med prvo svetovno vojno je bila Ukrajina krvavo bojišče dveh glavnih udeleženk vojne: Carske Rusije in Avstro-Ogrske.  Med vojno so ukrajinske aktiviste v Rusiji obravnavali kot sovražne agente in ruske oblasti so zaprle njihove časopise in kulturne organizacije. Avstrijci na drugi strani so preganjali galicijske rusofile in aretirali njih in njihove družine. Regija je bila očiščena rusofilov, ko je Avstrija pozneje med vojno ponovno zavzela Galicijo, ki so je zasedli Rusi. Kot odgovor na februarsko revolucijo marca 1917 so politične in kulturne organizacije v Kijevu ustanovile svet, Centralno Rado. Aprila je 900 delegatov sveta izvolilo Mihajla Gruševskega za njegovega voditelja. Gruševski je verjel, da je prišel čas za večjo ukrajinsko avtonomijo znotraj Rusije. Še v istem mesecu je 100.000 podpornikov avtonomije šlo na ulice Kijeva v podporo Centralni radi. Novo vlado, ki je zahtevala jurisdikcijo nad petimi ukrajinskimi gubernijami, so v Petrogradu priznali kot vlado Ukrajine. Ukrajinci iz Moskve in Petrograda so se vrnili v Kijev, da bi pomagali novi vladi. Centralno Rado so podpirali tudi ukrajinski častniki in njihovi vojaki. Tisti na fronti, ki so se še naprej borili za Ruse, so se želeli vrniti domov, zlasti po obljubah o zemljiški reformi. Ko je postalo jasno, da te obljube ne bodo nikoli izpolnjene, so mnogi začeli podpirati boljševike. V vzhodnem Doneškem bazenu so bile pogoste stavke sindikatov, ki so napovedali ustanovitev Ukrajinske ljudske republike (UPR). Republika je bila ustanovljena 20. novembra 1917.

Izbruh spopadov (1917–1918) Oblast Centralne rade ni segala dlje od mestnih središč in se je kmalu soočala z napadi od zunaj in delavskimi nemiri od znotraj. Rada ni imela disciplinirane stalne vojske in državnega aparata, zato je morala pozivati prebivalstvo k mobilizaciji.  Konec decembra 1917 je Komunistična partija Ukrajine ustanovila rivalsko sovjetsko republiko Doneck–Krivi Rog, sprva imenovano tudi Ukrajinska ljudska republika. Središče republike je bil Harkov, kjer je imel svoj sedež Vladimir Antonov-Ovsenko. Njen prvi namen je bil odrezati sile Alekseja Kaledina v Donski regiji od Ukrajine. Januarja so boljševiki prodirali po Ukrajini, da bi zavzeli Kijev, in Centralna rada je z rastjo delavske podpore boljševikom začela izgubljati oblast tudi v urbanih središčih. Sovjetska republika Odesa, ustanovljena 18. januarja 1918, je bila še ena od številnih začasnih ustanov boljševikov.

Boljševiške sile, ki jih je vodil Mihail Muravjov, so hitro zavzele Poltavo. Njej je 10. januarja 1918 sledil Jekaterinoslav, 23. januarja Žmerinko in Vinica, 30. januarja Odesa in 4. februarja Nikolajev. Prodiranje je upočasnila bitka pri Krutah 30. januarja, potem pa je oborožen upor delavcev v Kijevskem arzenalu, ki se je začel 29. januarja omogočil, da so boljševiki osvojili Kijev. Ministri ukrajinske vlade so se umaknili v Žitomir. Muravjov se je nato spopadel z romunskimi silami v Besarabiji. Večina preostalih enot ruske carske vojske se je bodisi povezala z boljševiki bodisi pridružila vojski Ukrajinske ljudske republike. Pomembna izjema je bil vojaški vodja belega gibanja Mihail Drozdovski, ki je svoje čete odpeljal čez Novorosijo do Dona, da bi se združil s prostovoljsko vojsko Mihaila Vasiljeviča Aleksejeva.

Nemška intervencija thumb| Severozahodna meja Ukrajinske ljudske republike je bila določena z Brestlitovskim sporazumom Ukrajine s Centralnimi silami

Po pogajanjih boljševikov s centralnimi silami v Brest-Litovsku 3. decembra 1917 je Centralna rada izrazila željo po miru in 28. decembra podpisala premirje.

12. januarja so centralne sile priznale delegacijo Ukrajinske ljudske republike (ULR). Neodvisnost ULR je bila razglašena 25. januarja 1918. 1. februarja se je plenarnega zasedanja udeležila harkovska sovjetska ukrajinska vlada. Prvi Brestlitovski sporazum je bil podpisan 9. februarja. Nemčija in Avstro-Ogrska sta v zameno za prepotrebno hrano in kmetijske pridelke obljubili ULR vojaško pomoč proti boljševikom. Zavezniške sile so se na sporazum odzvale tako, da so prekinile odnose z ULR.

Izgon boljševiških sil Nemška in avstro-ogrska vojska sta po sklenitvi sporazuma sprožili operacijo Faustschlag in izgnali boljševiške sile iz Ukrajine. Kijev je 1. marca zavzela vojska 450.000 nemških vojakov. Dva dni kasneje so boljševiki v Brest-Litovsku s centralnimi silami podpisali sporazum, s katerim so se uradno končale sovražnosti na vzhodni fronti. Rusija se je strinjala, da bo priznala prejšnji sporazum ULR, podpisala mirovni sporazum z Ukrajino in določila rusko-ukrajinsko mejo.

13. marca so ukrajinske čete in avstro-ogrska vojska zavarovale Odeso. Armada ULR je prevzela nadzor nad Donbasom in aprila očistila Krim boljševiških sil. Krim so okupirali Nemci, vendar ni bil priključen k ULR. Državljanski nemiri so se kljub tem zmagam nadaljevali po celi Ukrajini, povsod tam, kjer se lokalni komunisti, kmečke samoobrambne skupine in uporniki niso hoteli podrediti Nemcem.

Hetmanat (april – november 1918) thumb|Pavlo Skoropadski 28. aprila so Nemci razpustili Centralno rado. Naslednji dan je bil s podporo Nemcev izveden državni udar proti vladi ULR in Ukrajinsko ljudsko republiko je zamenjala Ukrajinska država s Pavlom Skoropadskim kot samooklicanim hetmanom cele Ukrajine. Skoropadski je razveljavil prejšnji pravni status Ukrajine in vse zakone ULR. Pod njegovo vlado so bile ustanovljene nove banke, vladni oddelki in stalna vojska, v šole pa je bil uveden ukrajinski jezik. Politiki Centralne rade so zavračali sodelovanje s Skoropadskim. Nepriljubljen je bil tudi med delavci, ki so se čutili zatirane zaradi ukrepov njegovega režima. Ustanovljen je bil organ, znan kot Direktorat Ukrajine, ki naj bi strmoglavil režim Skoropadskega.

Po porazu Nemčije na zahodni fronti novembra 1918 večina nemških čet, nameščenih v Ukrajini, ni želela ostati tam in podpirati Hetmanat. Skoropadski je v prizadevanju, da bi pomiril zaveznike, podpisal listino, ki je določala, da bo Ukrajina del bodoče federalne Rusije. 14. novembra 1918 se je začel upor proti Hetmanatu, ki ga je vodila Ukrajinska socialdemokratska delavska stranka. Uporu je 16. novembra 1918 sledil upor Direktorata.

Skoropadski je razglasil vojno stanje in mobiliziral svoje čete, da bi zadušil upor. Vojska Direktorata je sprva uspela zavarovati večji del Ukrajine, a so jo nato odločilno porazile preostale nemške sile. Oblegovalni korpus sičevskih strelcev je po dvotedenskem obleganju kljub temu zavzel Kijev. Skoropadski je odstopil in pobegnil v Nemčijo. Njegova vlada se je naslednji dan predala Direktoratu. 14. decembra so čete Direktorata vstopile v mesto in prevzele institucije, ki jih je uvedel Hetmanat.

Zahodnoukrajinska ljudska republika Oktobra 1918 so Ukrajinci v nekdanji avstrijski Galiciji, Bukovini in Zakarpatju razglasili Zahodnoukrajinsko ljudsko republiko (ZULR). Ker so si regijo lastili tako Ukrajinci kot Poljaki, je razglasitev sprožila poljsko-ukrajinsko vojno med ukrajinskimi silami in Poljsko vojaško organizacijo. 1. novembra so zahodni Ukrajinci zasedli Lvov, ki so ga čez tri tedne ponovno zavzele poljske sile. Zahodnoukrajinska vlada se je preselila v Ternopil in kmalu zatem v Stanislaviv. Januarja 1919 sta se ukrajinski državi odločili za združitev. Akt o združitvi sta podpisali 22. januarja 1919.

V Galiciji so bili naseljeni Ukrajinci in Poljaki. Ukrajinci iz vzhodne Galicije so se želeli združiti z Ukrajino, Poljaki iz vzhodne Galicije, naseljeni večinoma v Lvovu, pa so prisegali zvestobo Drugi poljski republiki. Obe strani sta si postajali vse bolj sovražni. Do oktobra 1919 so poljske sile v poljsko-ukrajinski vojni porazile ukrajinsko galicijsko vojsko Zahodnoukrajinske republike in vzhodno Galicijo pridružile Poljski. Pariška mirovna konferenca leta 1919 je vzhodno Galicijo dodelila Poljski.

Nadaljevanje sovražnosti (1919) Skoraj takoj po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni je Leninova vlada razveljavila Brestlitovski sporazum Ukrajine s Centralnimi silami. Sporazum je Lev Trocki opisal kot "niti vojna niti mir" in Sovjetska Rusija je napadla Ukrajino in druge države Vzhodne Evrope, ki so nastale pod nemško zaščito.

thumb|250px|Francoski vojaki v Odesi leta 1919

Poraz Nemčije je zaveznikom odprl Črno morje in sredi decembra 1918 se je v Odesi in Sevastopolu izkrcalo nekaj zavezniških sil pod francoskim poveljstvom. Nekaj mesecev kasneje so se zavezniki izkrcali tudi pri Hersonu in Nikolajevu. 2. aprila je francoski maršal Louis Franchet d'Espèrey ukazal Philippu Henriju Josephu d'Anselmu, naj v 72 urah evakuira Odeso. Podobno so 30. aprila Francozi evakuirali Sevastopol. Francozi naj bi se ne umaknili zato, da bi se izognili porazu, ampak zato, da bi se izognili bojevanju, sicer pa niso imeli načrtov za evakuacijo. Za seboj so pustili ogromne zaloge vojaškega materiala. Invazije so se očitno lotili brez načrta in jasnih ciljev, z nezadostnimi silami in brez razumevanja posledic.

Boljševiki so z novo in hitro ofenzivo v začetku leta 1919 zavzeli večino vzhodne in osrednje Ukrajine. Kijev, pod nadzorom direktorata Simona Petljure, je 5. februarja ponovno padel v roke Rdeče armade. Ponovno je bila postavljena izgnana sovjetska ukrajinska vlada v ponovno vzpostavljeni državi - Ukrajinski sovjetski socialistični republiki. Ukrajinska ljudska republika (UPR) se je bila prisiljena umakniti v vzhodno Galicijo ob poljski meji od Vinice do Kamjanec-Podolskega in nazadnje do Rivna. Aprilska ofenziva je bila največji sovjetski vojaški uspeh v Ukrajini. Sovjetski režim je bil zdaj vsaj nominalno vzpostavljen po vsej Ukrajini, z izjemo dela Donbasa, ki ga je držal Anton Denikin. Že maja so se morali Sovjeti soočiti z uporom atamana Nikiforja Grigorjeva in napredovanjem Denikinovih sil.

25. junija 1919 so Denikinove oborožene sile južne Rusije zavzele Harkov in nato 30. junija Ekaterinoslav. Po besedah zgodovinarja Petra Keneza je bilo Denikinovo napredovanje v Ukrajini spektakularno. 31. julija je zavzel Poltavo, 23. avgusta Odeso in 31. avgusta Kijev.

Do zime se je tok vojne odločilno obrnil in leta 1920 je bila vsa vzhodna in osrednja Ukrajina razen Krima spet v rokah boljševikov. Boljševiki so porazili tudi Nestorja Mahnoja.

Vključitev Poljske (1920)

thumb|250px|Edward Śmigły-Rydz salutira poljski vojski na kijevski paradi zmage 8. maja 1920