Po tem, ko je bil Miklós Horthy 1. marca 1920 izbran za regenta Madžarske, je Karel IV. izvedel dva neuspešna poskusa zasedbe prestola, znana tudi kot Prvi in drugi kraljevi puč ().
Ozadje 13. novembra 1918 je Karel IV. podal izjavo, da se odpoveduje sodelovanju v državnih zadevah Ogrske, poleg tega je uradnike v ogrski polovici države razrešil obveze prisege zvestobe. Dva dni pred tem je v razglasu izjavil, da se odpoveduje sodelovanju v avstrijski politiki. Čeprav sta omenjeni izjavi večkrat opisani kot abdikacija, se je Karel namenoma izogibal uporabi tega izraza v primeru, da bi ga ljudstvo odpoklicalo.Kings and Queens of Hungary & Princes of Transylvania, István Gombás, Corvina, Budimpešta, 2002 ()
Karlov poslednji ogrski ministrski predsednik Mihály Károlyi je izrabil okoliščine ter razglasil Madžarsko demokratično republiko ter sebe za njenega začasnega predsednika. Zaradi nadaljnje zavezniške okupacije je bil Károlyijev položaj nevzdržen in marca 1919 ga je socialdemokratsko-komunistična koalicija izrinila s položaja ter razglasila Madžarsko sovjetsko republiko.
Pod komunističnim voditeljem Bélo Kunom je Madžarska postala druga komunistična država na svetu. Navkljub vsem so Kunovo vlado že avgusta odstavile Romunske oborožene sile. Nazadnje je bratranec Karla IV. nadvojvoda Jožef Avgust, zavladal kot Karlov regent, kmalu zatem pa je pod prisilo odstopil, saj ga zavezniki niso želeli priznati.
Kmalu je postalo jasno, da Zavezniki pod nobenim pogojem ne bodo sprejeli Habsburžana kot vodje Madžarske. Na koncu je bil marca 1920 Miklós Horthy, zadnji poveljnik avstro-ogrske mornarice, razglašen za regenta Madžarske.
Velikonočna kriza
Prvi poskus puča nekdanjega kralja se je začel 26. marca 1921. Ker je bila na ta dan velika sobota, skupščina ni bila aktivna, diplomatski zbor je bil na deželi, regent Horthy pa je načrtoval miren družinski oddih v kraljevi palači. Karel je ta molk izkoristil, podprt z namigi svojega ožjega švicarskega spremstva in z zaupanjem v obljube nekaterih evropskih rojalističnih krogov. Kljub opozorilom številnih njegovih privržencev in samega Horthyja, da ni pravi čas za vrnitev na prestol, je bil optimističen, saj je verjel, da bo že samo novica o njegovi vrnitvi in Horthyjeva pripravljenost predati oblast oživila ljubezen Madžarov do njihovega kralja. Njegova skrita pogajanja s predsednikom francoske vlade Aristide Briand so povzročila, da je v primeru uspeha pričakoval francosko pomoč in nobenega vojaškega posredovanja s strani sosedov Madžarske.Sakmyster, p. 91
Tedaj sta v madžarskem parlamentu prevladovali dve desni monarhistični stranki, Stranka krščanske narodne unije in mali posestniki. Stranki sta se razlikovali po tem, da so bili člani krščanske narodne unije legitimisti, ki so Karla IV. videli kot pravnomočnega ogrskega kralja in jim je obnovitev njegove oblasti ustrezala. Večina malih posestnikov je bilo svobodnih volilcev in so zagovarjali stališče, da imajo Madžari svobodno izbiro izbrati za svojega kralja kogar koli želijo.
Obrit in opremljen s ponarejenim španskim potnim listom je Karel zapustil svojo švicarsko vilo in 26. marca neopaženo prišel v Sombotel. Tam se je najprej najavil v palači grofa Jánosa Mikesa, uglednega legitimista; novica se je med lokalnimi legitimisti hitro razširila in v zgodnjih urah 27. marca je Karel že imel majhen skrit svet, ki je vključeval tudi Józsefa Vassa, Horthyjevega ministra za izobrazbo ter polkovnika Antala Lehára. Slednji je sebe in svoje vojake dal Karlu na razpolago vendar ga je opozoril na vojaška tveganja. Karel se je strinjal, da pokliče predsednika vlade grofa Pála Telekija, ki je bil nastanjen v bližini, za pogajanja. Teleki, ki se je prebudil iz spanja ob 2:00 zjutraj, je pred Karlom zamrmral "prezgodaj, prezgodaj" in ga pozval, naj se vrne, češ da bo sicer izbruhnila državljanska vojna in se bo vmešala Mala antanta. Sčasoma so se dogovorili, da se mora Karel srečati s Horthyjem; Teleki je odšel z avtom proti Budimpešti ob 6.30 zjutraj, Karel pa mu je sledil uro kasneje. Telekijev avto je prispel veliko pozneje, saj je zavil narobe; nekateri sumijo, da je bil "napačen zavoj" izgovor Telekija, da ostane nevpleten, saj je cesta med Sombotelom in Budimpešto ravna.Sakmyster, p. 91-2
karel je prispel v palačo povsem nenapovedano zgodaj popoldne 27., ravno ko je Horthy sedel za velikonočno večerjo s svojo ženo. Horthyjev pribočnik ga je skušal prepričati, da zapusti mizo, vendar je Horthyjeva žena Magdolna vztrajala, da naj njen mož vsaj v miru poje juho. Zatem se je Horthy umaknil in ker ni imel časa telefonirati svojim svetovalcem, se je sam spopadel s situacijo. V nekaj minutah je karla objel in ga vodil v regentovo (prej kraljevo) pisarno. Sledila je čustvena dvourna razprava, ki jo je Horthy pozneje opisal kot "najtežje trenutke v mojem življenju" in "povsem odvratno" izkušnjo. Karel se je Horthyju zahvalil za njegovo službo kot regent, vendar je dejal, da je prišel čas, da "moč preda meni"; Horthy je odgovoril: "To je katastrofa. V imenu Boga mora vaše veličanstvo takoj oditi in se vrniti v Švico, preden bo prepozno in sile izvejo za vašo prisotnost v Budimpešti." Karel je dejal, da je "požgal svoje mostove" in govoreč v nemščini preživel preostanek srečanja s številnimi argumenti, da bi zlomil vznemirjeni Horthyjev odpor. Horthyja je spomnil na solzno prisego zvestobe, ki jo je dal v Schönbrunnski palači novembra 1918 ter, prisege poslušnosti Habsburškemu monarhu katere ni bil nikoli razrešen. Horthy ga je spomnil, da je nedavno prisegel madžarskemu narodu. Karel je šokiran nad Horthyjevo neposlušnostjo na koncu izjavil: "Ostajam pri svojem stališču. Dal ti bom pet minut, da premisliš." Med tem premorom se je Horthy zbral (Karel je bil videti izčrpan), ponovil svoj strah pred državljansko vojno in bil skeptičen glede Karlove trditve, da ima Briandova zagotovila o podpori.Sakmyster, p. 95-6 Horthy je bil imenovan za kneza Otranta in Szegeda ter je prejel veliki križ reda Marije Terezije, vendar ni uporabljal nobenega od nazivov.
Doseženo je bilo začasno tritedensko premirje, ki sta si ga oba različno razlagala. Horthy je pričakoval, da bo Karel zapustil Madžarsko in vkorakal na Dunaj ali pa se umaknil v Švico. Karel je domneval, da si bo Horthy, ne glede na to, ali bo vkorakal v Avstrijo ali ne, prizadeval olajšati njegovo obnovo v treh tednih. Ko je odšel skozi zadnja vrata in se je prehladil (ni dobil plašča), so Karla odpeljali v Sombotel, medtem ko je Horthy preživel večer v premišljevanju srečanja na vedno bolj dramatičen način.Sakmyster, p. 97-8 V naslednjih dneh sta oba moža obdržala svoja stališča, vendar je Karlov položaj začel slabeti. 28. marca so češkoslovaški in jugoslovanski odposlanci razglasili, da bi bila obnovitev kaplja čez rob; 1. aprila je skupščina (pri čemer so se legitimisti vzdržali) soglasno sprejela resolucijo, v kateri je pohvalila Horthyjevo ravnanje in potrdila status quo, pozivi h Karlovi aretaciji pa so se povečali (Horthy je temu odločno nasprotoval); do 3. aprila je Briand javno zanikal kakršen koli dogovor. Z vojsko, ki je bila še vedno zvesta Horthyju, se je Karel 5. aprila nerad odpeljal z vlakom in naslednji dan prispel do palače Hertenstein. Njegova razglasitev, da je pravnomočni vladar Madžarske, se je pojavila v madžarskih časopisih 7. aprila. Švicarska vlada je strožje omejila njegovo politično delovanje.Sakmyster, p. 100-2
Karel je Madžarsko zapustil z globoko odpornostjo do Horthyja in je vztrajal v prepričanju, da velike sile ne bodo nasprotovale obnovi in da si, ne glede na glasovanje v parlamentu, madžarsko ljudstvo resnično želi njegove vrnitve. Dejansko na Madžarskem med velikonočno krizo ni prišlo do nobenih demonstracij podpore, razen v majhnem obsegu v tradicionalno rojalističnih zahodnih deželah, in medtem ko so ga v Sombotelu obravnavali spoštljivo, so častniki omahovali v podpori in ljudje so ga na splošno obravnavali brezbrižno. Pretreseni in močno oškodovani Teleki je odstopil 6. aprila in Horthy je na njegovo mesto osem dni pozneje imenoval grofa Istvána Bethlena.Sakmyster, p. 103-4
Premor Junija so legitimisti, ki so čutili, da vlada ne ukrepa za Karlovo vrnitev, sprožili veliko ofenzivo proti Horthyju in Bethlenu. Čeprav je bil Bethlen po srcu legitimist, je bil dovolj realističen, da se je zavedal, da takrat ni bilo možnosti za obnovitev monarhije. Njihov namen je bil spodkopati Horthyjev prestiž, oslabiti njegovo moč in ustvariti ugodne pogoje za Karlovo vrnitev. Kot odgovor sta Horthy in Bethlen v začetku avgusta začela tajne pogovore z legitimističnimi voditelji (raje sta se ukvarjala z njimi kot s prodemokratično frakcijo malih posestnikov Istvána Szabója de Nagyatáda). Načeloma je vlada začela pripravljati Karlovo vrnitev že avgusta: konec tega meseca je denimo madžarski minister v Parizu obvestil vodilne na francoskem zunanjem ministrstvu, da je njegova vrnitev zaradi javnega mnenja neizogibna.Sakmyster, p. 106-7
Pohod na Budimpešto
21. oktobra je Bethlen, potem ko je dosegel dogovor z legitimističnim voditeljem Andrássyjem, imel nepravočasen govor zmernim legitimističnim aristokratom v Pécsu, v katerem je izjavil, da "izvajanje kraljeve oblasti ni samo pravica, ampak nujnost", da je bila Karlova izjava iz novembra 1918, s katero se je odrekel sodelovanju pri vodenju državnih zadev, dana pod pritiskom in zato neveljavna ter, da da bo začel pogajanja z velikimi silami ob "primernem času", da bi jih prepričal, da sprejmejo obnovitev. Vendar pa je tudi obsodil poskuse obnovitve s silo.Sakmyster, p. 112-3
Prejšnji dan, potem ko je narekoval svojo oporoko, je Karel napravil drzen polete z letališča Dübendorf z enokrilcem Ad Astra Aero Junkers F 13 ter neopazno pristal na zahodnem Madžarskem. Za 23. oktober je bila načrtovana izvedba gradiščanskega plebiscita med Avstrijo in Madžarsko v okviru Versajske pogodbe, sredi oktobra pa so se polkovnik Lehár, grof Gyula Ostenburg-Moravek in drugi legitimistični funkcionarji odločili izkoristiti napete okoliščine ter poslali Karlu sporočilo, da naj oblast poskusi prevzeti 23. oktobra. Pisali so mu, da so "notranjepolitične razmere takšne, da ob vstopu Njegovega veličanstva v Budimpešto ni pričakovati nasprotovanja. Nasprotno, obnovitev bodo povsod pozdravili z veseljem." Neozaveščen, da najuglednejši madžarski legitimisti niso imeli pojma o načrtu, je Karel novico sprejel kot dolgo pričakovani klic na pomoč madžarskega naroda, tako, da je izjavil "Madžari me potrebujejo". Pripravljen je bil prevzeti oblast s silo, pričakujoč, da Mala antanta ne bo zmožna sprožiti napada v dveh dneh ter, da se bodo sile sprijaznile in sprejele obnovitev.
Po pristanku na polju v lasti legitimističnega grofa Józsefa Czirákyja v Dénesfi, se je Karel hitro odpravil v Šopron. Ker ni imel namena iskati kompromisa s Horthyjem, čigar vlado je smatral za ilegitimno, je oblikoval začasno vlado:
Predsednik vlade: István Rakovszky Notranji minister: Ödön Beniczky Zunanji minister: Grof Gyula Andrássy, zelo skeptičen in malodušen, a poslušen Minister za finance in industrijo: Gusztáv Gratz Minister za obrambo: Baron Antal Lehár Minister za izobrazbo: Grof Albert Apponyi.