Kongresna Poljska (poljsko Królestwo Kongresowe, rusko Конгрессовая Польша, romanizirano Kongressovaja Polša) ali Kongresna kraljevina Poljska (rusko Царство Польское, romanizirano Carstvo Polskoje) je bila država, ustanovljena po Dunajskem kongresu leta 1815 kot polavtonomna poljska država, naslednica Napoleonove Varšavske vojvodine. Ustanovljena je bila potem, ko so Francozi po porazu Francije v napoleonskih vojnah prepustili Ruskemu imperiju del poljskega ozemlja. Leta 1915 je Kongresno Poljsko med prvo svetovno vojno nadomestilo nominalno Regentsko kraljestvo pod nemškim nadzorom,, dokler ni Poljska leta 1918 ponovno pridobila neodvisnost.
Po delitvah Poljske ob koncu 18. stoletja je Poljska za 123 let prenehala obstajati kot neodvisna država. Ozemlje s poljskim prebivalstvom je bilo razdeljeno med Habsburško monarhijo, Kraljevino Prusijo in Ruskim imperijem. Po letu 1804 je imela Kongresna Poljska znotraj Avstrijskega cesarstva enak status kot Kraljevina Galicije in Lodomerije, ki se običajno imenuje tudi "avstrijska Poljska". Območje, ki je bilo vključeno v Prusijo, je bilo sprva avtonomno kot Velika poznanjska vojvodina izven Nemške zveze, vendar je bilo kasneje degradirano v prusko Poznanjsko provinco in nato leta 1866 priključeno Severnonemški zvezi, predhodnici Nemškega cesarstva.
Kongresni Poljski je liberalna ustava teoretično podelila precejšnjo politično avtonomijo, vendar njeni vladarji, ruski carji, na splošno niso upoštevali nobenih omejitev svoje oblasti. Kongresna Poljska je bila torej le malo več kot marionetna država v personalni uniji z Ruskim carstvom. Avtonomija je bila močno okrnjena po vstajah v letih 1830–31 in 1863. Državo so začeli upravljati podkralji, kasneje pa so jo razdelili na gubernije (province). Od poljske avtonomije je od samega začetka ostala komaj kaj več kot fikcija.Agnieszka Barbara Nance, Nation without a State: Imagining Poland in the Nineteenth Century, dissertation for the degree of Doctor of Philosophy, The University of Texas at Austin, str. 169-188
Glavno mesto je bila Varšava, ki je proti začetku 20. stoletja za Sankt Peterburgom in Moskvo postala tretje največje mesto Ruskega imperija. Število prebivalcev Kongresne Poljske je bilo leta 1897 ocenjeno na 9.402.253, večinoma Poljakov, poljskih Judov, etničnih Nemcev, Ukrajincev, Litovcev in nekaj malega Rusov. Prevladujoča vera je bila rimskokatoliška. Uradni jezik je bila do propadle januarske vstaje leta 1863 poljščina, potem pa jo je posledično kot drugi uradni jezik zamenjala ruščina. V državi sta bila pogosta jezika tudi jidiš in nemščina.
Ozemlje Kongresne Poljske je približno ustrezalo današnji regiji Kalicz in vojvodstvom Lublin, Łódź, Mazovija, Podlesje in Sveti križ na Poljskem ter jugozahodni Litvi in majhnemu delu okrožja Grodno v Belorusiji.
Kongresna Poljska se je končala z velikim umikom ruskih sil leta 1915. Nasledila jo je generalna vlada v Varšavi, ki so jo ustanovili Nemci. Leta 1917 se je del ozemlja preimenoval v kratkotrajno Kraljevino Poljsko, državo stranko Centralnih sil, ki je imela namesto kralja regentski svet.
Poimenovanje
Čeprav je bilo uradno ime države Kraljevina Poljska (poljsko Królestwo Polskie, rusko Царство Польское, Carstvo Polskoe), se je za razlikovanje drugih poljskih kraljevin pogosto po Dunajskem kongresu imenovala Kongresna Poljska.
Zgodovina Kongresna Poljska je bila naslednica Varšavske vojvodine, od Francije odvisne države, ustanovljena na Dunajskem kongresu leta 1815, ko so velike sile po napoleonskih vojnah reorganizirale Evropo. Kraljevina je nastala iz delov poljskega ozemlja, razdeljenega med Avstrijo in Prusijo, ki ga je Napoleon Bonaparte leta 1807 preoblikoval v Varšavsko vojvodino. Po Napoleonovem porazu je bila usoda Varšavske vojvodine odvisna od Rusije, saj je Prusija vztrajala, da se vojvodina popolnoma odpravi. Car Aleksander I. je nameraval vojvodino in dele litovskih dežel, ki so bile zgodovinsko del poljsko-litovske skupne države, priključiti k Ruskemu imperiju, česar niti Avstrija niti Združeno kraljestvo nista odobravala. Avstrija je s podporo Združenega kraljestva pod kraljem Jurijem IV. izdala memorandum o vrnitvi k resolucijam iz leta 1795.
Po Dunajskem kongresu je Rusija dobila večino Poljske, vključno z Varšavo, in po zadušitvi novembrske vstaje leta 1831 odpravila avtonomijo Kongresne Poljske. Poljaki so se odslej soočali z zaplembami lastnine, deportacijami, prisilnim služenjem vojaškega roka in zaprtjem njihovih univerz.W. Caban, ‘The Nineteenth-Century Ideas of Polish Roads to Independence’, Yearbook of the Institute of East-Central Europe, 2018, vol. 16, no. 2, str. 105-127. Kraljevina je leta 1831 izgubila status suverene države in doživela reorganizacijo upravnih enot. Po zatrtju novembrske vstaje so bile njene lastne institucije in upravne enote ukinjene kot del povečane rusifikacije in vzpostavljanja tesnejše povezave z Ruskim carstvom. Država je kljub formalizirani priključitvi ozemlja ohranila določeno mero posebnosti in se je še naprej neuradno imenovala Kongresna Poljska do leta 1915, ko so Ruse z njenega ozemlja pregnale Centralne sile.
Kraljestvo je imelo površino 128.500 km2 in na začetku približno 3,3 milijona prebivalcev. Nova država je bila ena najmanjših poljskih držav doslej, manjša od predhodne Varšavske vojvodine in veliko manjša od Poljsko-litovske skupne države, ki je imela površino 1 milijon km2 in več kot 10 milijonov prebivalcev.Nicolson, Harold George (2001). The Congress of Vienna: A Study in Allied Unity, 1812–1822. New York: Grove Press. str. 179–180. ISBN 0-8021-3744-X. Pridobljeno 10. aprila 2008. Število prebivalcev se je do leta 1870 povečalo na 6,1 milijona in do leta 1900 na 10 milijonov. V kraljestvu je živela večina etničnih Poljakov v Ruskem imperiju, čeprav so bile tudi zunaj njenih meja močne poljske in rimskokatoliške manjšine.
Kongresna Poljska je bila ena redkih sodobnih ustavnih monarhij v Evropi na čelu z ruskim carjem, ki je služil kot samooklicani kralj Poljske.
Začetna neodvisnost Poljsko kraljestvo iz leta 1815 je bilo teoretično polavtonomna država v personalni uniji z Rusijo skozi vladavino ruskega carja. Država je imela podedovano ustavo Kraljevine Poljske, eno najbolj liberalnih v Evropi 19. stoletja,Ludwikowski, Rett R. (1996). Constitution-making in the region of former Soviet dominance. Durham, N.C.: Duke University Press. str. 12–13. ISBN 0-8223-1802-4. parlament (sejm), odgovoren kralju, ki je lahko glasoval o zakonih, neodvisno vojsko, valuto, proračun, kazenski zakonik in carinsko mejo, ki jo je ločevala od ostalih ruskih dežel, demokratsko tradicijo (zlata svoboda) in osebno svobodo, ki jo je zelo cenilo zlasti plemstvo. V resnici so imeli kralji - ruski carji, absolutno oblast in uradni naziv avtokrata in niso želeli nobenih omejitev svoje oblasti. Vsako nasprotovanje ruskemu carju je bilo zatrto in ruski uradniki niso upoštevali poljskih zakonov. Čeprav je bilo absolutno oblast, ki jo je zahtevala Rusija, zaradi poljskih liberalnih tradicij in institucij težko vzpostaviti čez noč, je neodvisnost kraljevine trajala le 15 let. Car Aleksander I. je sprva uporabljal naslov poljski kralj in je bil dolžan upoštevati določbe ustave. Sčasoma so se razmere spremenile in podkralj, veliki knez Konstantin Pavlovič, je dobil skoraj diktatorska pooblastila. "Królestwa Polskiego" (v poljščini). Encyklopedia PWN. Arhivirano iz izvirnika 1. oktobra 2006. Pridobljeno 19. januarja 2006. Rusija prenehala spoštovati poljske zakone. Leta 1819 je Aleksander I. odpravil svobodo tiska in uvedel cenzuro. V 20. letih 19. stoletja se je začel upor proti ruski oblasti. Ruska tajna policija, ki jo je vodil Nikolaj Nikolajevič Novosilcev, je začela s preganjanjem poljskih tajnih organizacij in leta 1821 je kralj ukazal ukinitev prostozidarstva, ki je predstavljalo poljsko patriotsko tradicijo. Od leta 1825 so seje parlamenta potekale tajno.
Upori in izguba avtonomije thumb|upright=0.7|Orel častnika armade Kongresna Poljske
Aleksandrov naslednik Nikolaj I. je bil 24. maja 1829 v Varšavi okronan za poljskega kralja, vendar ni hotel priseči, da bo spoštoval ustavo, in je še naprej omejeval neodvisnost poljskega kraljestva. Nikolajevo vladanje je spodbujalo idejo o uradni narodnosti, sestavljeni iz pravoslavja, avtokracije in narodnosti. Za Poljake so te ideje pomenile asimilacijo: s postopno versko in kulturno spreobrnitvijo naj bi jih spremeniti v zveste carjeve podložnike. Načelo pravoslavja je bilo posledica posebne vloge, ki ga je imelo v Ruskem imperiju, saj je Cerkev tam postajala del države, druge vere pa so bile diskriminirane. Papeških bul, na primer, v večinoma katoliškem Poljskem kraljestvu ni bilo več mogoče brati brez soglasja ruske vlade.
Nikolajeva vladavina je pomenila tudi konec političnih tradicij na Poljskem. Odpravljene so bile demokratične institucije in namesto izvoljene je bila uvedena imenovana vlada. Odnosi med državo in posameznikom so se povsem spremenili. Vse to je povzročilo nezadovoljstvo in odpor med poljskimi prebivalci. Januarja 1831 je sejm Nikolaja I. odstavil s položaja poljskega kralja kot odgovor na njegovo večkratno krčenje poljskih ustavnih pravic. Nikolaj se je odzval tako, da je na Poljsko poslal rusko vojsko, kar je povzročilo novembrsko vstajo.
Po enajst mesecih upiranja je Kongresna Poljska izgubila status delne samostojnosti in se veliko tesneje povezala z Ruskim carstvom. Stanje je bilo formalizirano z izdajo Organskega statuta Kraljevine Poljske leta 1832. Statut je odpravil ustavo, vojsko in zakonodajno skupščino. V naslednjih 30 letih je vrsta ukrepov Poljsko še tesneje povezala z Rusijo. Leta 1863 je izbruhnila januarska vstaja, ki je trajala le dve leti, preden je bila zatrta. Neposredna posledica neuspele vstaje je bila odprava še zadnjih elementov poljske samostojnosti in država je bila neposredno vključena v Rusko carstvo. Njeno neuradno ime Privislinski kraj (rusko Privislinski krai), tj. 'Dežela Visla', je nadomestilo uradno ime 'Kraljevina Poljska'. Kraljevina je postala namestništvo pod oblastjo carjevega namestnika, dokler ni leta 1875 postala ruska gubernija.
Vlada thumb|right|300px|Kongresna Poljska (1815–1830) Vlada Kongresne Poljske je bila opredeljena v ustavi Kraljevine Poljske iz leta 1815. Uradni vodja države je bil ruski car, ki se je štel za kralja Poljske. Država je imela svojo vlado, ki jo je poleg Sejma vodil podkralj Kongresne Poljske (poljsko namiestnik), Državni svet in Upravni svet.
Teoretično je imela Kongresna Poljska eno najbolj liberalnih vladavin tistega časa v Evropi, v praksi pa je bila marionetna država Ruskega imperija, saj ruski uradniki pogosto niso upoštevali liberalnih določb ustave in avtonomije.
Poljščina je ostala uradni jezik do sredine 1860. let, ko jo je nadomestila ruščina. Posledica tega so bili dvojezični ulični napisi in dokumenti, vendar popolna implementacija cirilice v poljski jezik ni uspela.
Izvršilno vodstvo Urad "namestnika" (podkralja) je bil na Poljskem uveden z ustavo iz leta 1815. Podkralja je izbral kralj med plemiči, državljani Ruskega carstva ali Kongresne Poljske. Podkralj je nadziral celotno javno upravo in v monarhovi odsotnosti predsedoval Državnemu svetu in Upravnemu svetu. Lahko je vložil veto na odločitve svetov, njegove odločitve pa je moral sopodpisati ustrezni vladni minister. Podkralj je imel široka pooblastila in je lahko predlagal kandidate za večino višjih vladnih položajev: ministre, senatorje, sodnike visokega sodišča, državne svetnike, referente, škofe in nadškofe. Na področju financ in zunanje politike ni imel pristojnosti. Njegova vojaška usposobljenost je bila različna.