Bitka pri Kari () se je odvijala leta 53 pr. n. št. med Rimsko republiko in Partskim cesarstvom blizu starodavnega mesta Kari (današnji Harran, Turčija). Vojna sila sedmih rimskih legij težke pehote pod Markom Licinijem Krasom je bila zvabljena v puščavo in odločno poražena z kombinirano konjeniško vojsko težkih katafraktov in lahkih lokostrelcev pod vodstvom partskega generala Surene. Na tako ravnem terenu se je izkazalo, da legija nima uspešnih taktik proti zelo mobilnim partskim konjenikom, počasne in ranljive rimske formacije so bile obkoljene, izčrpane od nenehnih napadov in nazadnje uničene. Kras je bil ubit skupaj z večino svoje vojske. Pogosto se šteje za eno najzgodnejših in najpomembnejših bitk med Rimskim in Partskim cesarstvom ter enim izmed najbolj uničujočih porazov v rimski zgodovini. Po besedah pesnika Ovida v 6. knjigi svoje pesmi Fasti se je bitka zgodila 9. junija.
Kras, član prvega triumvirata in najbogatejši moški v antičnem Rimu je bil pritegnjen z obetom vojaške slave in bogastva ter se je odločil napasti Partijo brez uradne odobritve senata. Zavrnil je ponudbo armenskega kralja Artavazda II., da napade Partijo preko Armenije, in je svojo vojsko usmeril neposredno skozi puščave Mezopotamije. Njegove sile so se srečale s Sureninimi vojaki blizu Kare. Surenina konjenica je ubila ali ujela večino rimskih vojakov. Sam Kras je bil ubit, ko so se pogajanja o premirju sprevrgla v nasilje.
Njegova smrt je končala prvi triumvirat. Naslednje štiriletno obdobje miru med preostalima dvema članoma triumvirata, Cezarjem in Pompejem nasprotuje mnenju, da je bil Kras mirovnik znotraj skupine in podpira poglede večine takratnih rimskih zgodovinarjev, da je bilo trenje med Krasom in Pompejem vedno večji vir napetosti kot tisto med Cezarjem in Pompejem.
Ozadje
Triumvirat
Vojna proti Partiji je bila posledica političnih dogovorov, ki so bili namenjeni medsebojnemu sodelovanju med Krasom, Pompejom in Cezarjem, t. i. prvi triumvirat. Marca in aprila 56 pr. n. št. so se sestanki odvijali v ravenni in Luci, v Cezarjevi provinci Cisalpski Galiji, da bi potrdili oslabelo zavezništvo sklenjeno štiri leta prej. Dogovorjeno je bilo, da bo triumvirat mobiliziral svoje podpornike in vire za zagotavljanje zakonodaje za podaljšanje Cezarjevega galske vojne in za vplivanje na prihajajoče volitve za 55 pr. n. št., z namenom druge skupne konzulske funkcije za Krasa in Pompeja.Oba, Pompej in Kras, sta opravljala svoj prvi konzulat 70 pr. n. št., petnajst let prej. Triumvirat si je prizadeval za širitev moči svoje frakcije na tradicionalne načine: vojaška poveljevanja, postavljanje političnih zaveznikov na oblast in sprejem zakonodaje za spodbujanje svojih interesov. Na volitve je bilo vplivano na različne načine: denar, vpliv patronata in prijateljstva ter moč 1.000 konjenikov, ki jih je Krasov sin Publij pripeljal iz Galije. Frakcija je pridobila konzulat in večino drugih mest, ki so bila iskana. Zakonodaja, ki jo je sprejel tribun Trebonius (Lex Trebonia), je podelila podaljšane prokonzulate za dobo pet let, ki je ustrezal Cezarjevemu prokonzulskemu mandatu v Galiji. Španske province so pripadle Pompeju. Kras je pridobil provinco Sirijo z jasnimi nameni za vojno z Partijo.Ta politični pogled se predvsem opira na Ericha S. Gruena, "Pompej, rimska aristokracija in konferenca v Luki," Historia 18 (1969) 71–108, zlasti 107–08. Literatura o političnem dogovarjanju triumvirata v 56 pr. n. št. je obsežna. Druga dela, ki so bila posvetovana, vključujejo Ronalda Symea, Rimska revolucija (Oxford University Press, 1939, ponovno izdano 2002), omejen vpogled online, še posebej poglavje 3, "Domination Pompeius"; J.P.V.D. Balsdon, "Konzularne province v pozni republiki, II," Journal of Roman Studies 29 (1939) 167–83; G.R. Elton, "Zaključni datum Cezarjevega galijskega prokonzularstva," Journal of Roman Studies 36 (1946) 18–42; Thomas N. Mitchell, "Ciceron pred Lukom (september 57–april 56 pr. n. št.)," Transactions and Proceedings of the American Philological Association 100 (1969) 295–320; Colm Luibheid, "Lučška konferenca," Classical Philology 65 (1970) 88–94; Anthony J. Marshall, pregled Kras: Politična biografija B.A. Marshalla (Amsterdam 1976) in Marcus Kras in pozna rimska republika A.M. Warda (Univerza Missouri Press, 1977), Phoenix 32 (1978) 261–66; Christian Meier, Cezar, prevedel David McLintock (BasicBooks, 1982), str. 270–73. Za uravnoteženje zgodovinske tradicije, ki je na splošno sovražna do Krasa, glej T.J. Cadoux, "Marcus Kras: Nova ocena," Grčija in Rim 3 (1956) 153–61.
Razvoj v Partiji
Medtem je v Partiji izbruhnila vojna za nasledstvo leta 57 pr. n. št. po tem, ko je bil kralj Fraat III. ubit s strani svojih sinov Oroda II. in [Mitridat III. Partski|Mitridata III.]], ki sta nato začela boj drug proti drugemu za prestol. V prvi fazi je Orodes izšel kot zmagovalec in postavil svojega brata za kralja Medije (de facto podrejenega guvernerja) kot kompromis. Vendar je v drugem oboroženem spopadu Mitridat III. prisilil Orodesa, da je zbežal k Aulusu Gabiniju, rimskemu prokonzulu Sirije. Gabinij se je želel vmešati v spor o nasledstvu v imenu Mitridat III., da bi ga Rim lahko postavil za svojega marionetnega kralja in pri tem prevzel nadzor nad Partijo. Vendar je Gabinij opustil svoje načrte in se namesto tega odločil poseči v ptolemajsko kraljestvo.
Mitridat III. je nato samostojno napadel Babilonijo z nekaterimi začetnimi uspehi, vendar je kmalu naletel na vojsko partskega poveljnika Surene.
Gabinijev naslednik Kras je prav tako želel skleniti zavezništvo z Mitridatom III. in je leta 54 pr. n. št. napadel partsko klientelno državo Osroeno, a je večino svojega časa zapravil v čakanju na okrepitve na levem bregu reke Balikh, medtem ko je Surena oblegal, premagal in usmrtil Mitridat III. v Selevkiji na Tigrisu. Orodes II., ki je sedaj v svojem kraljestvu vladal brez nasprotovanja, je marširal na sever, da bi napadel rimskega zaveznika Armenijo, kjer je kralj Artavazd II. Armenski kmalu prešel na partsko stran.
Krasove priprave
Izredno bogat Marcus Kras je bil star okoli 62 let, ko je začel partsko invazijo. Po mnenju starodavnih virov, zlasti njegovega biografa Plutarha, je bil pohlep njegova glavna karakterna napaka in motiv za vojno.Plutarch, Kras 2 o pohlepu, 14.4 o pohlepu in zavisti, 16 o Krasovi pripravljenosti na partijsko kampanjo; glej izdajo Billa Thayerja Loeb Classical Library prevod na LacusCurtius online. Zgodovinar Erich S. Gruen je verjel, da je bil Krasov namen obogatiti javno blagajno, saj osebno bogastvo ni bilo tisto, kar mu je najbolj manjkalo.Erich S. Gruen, "M. Licinius Kras: A Review Article," American Journal of Ancient History 2 (1977), str. 125. Večina sodobnih zgodovinarjev ima tendenco, da pohlep, zavist do Pompejeve vojaške slave in rivalstvo obravnava kot njegovo motivacijo, saj je njegov usahnjen vojaški ugled vedno zaostajal za Pompejevim in po petih letih vojne v Galiji tudi za Cezarjem. Njegovi večji vojaški dosežki so bili poraz Spartaka leta 71 pr. n. št. in njegovo zmagoslavje v bitki pri Kolinskih vrata za Sulo deset let prej.RedRampant – Bitka pri Carrhae , Pridobljeno 10. maja 2007 Plutarh je omenil, da je Cezar pisal Krasu iz Galije in odobril načrt za napad na Partijo, kar pomeni, da je Krasovo vojaško kampanjo videl kot komplementarno in ne zgolj rivalno njegovi.Plutarch, Kras 16.3.
Drug dejavnik v Krasovi odločitvi za napad na Partijo je bila pričakovana enostavnost kampanje. Rimske legije so zlahka premagale numerično premočne vojske drugih vzhodnih sil, kot sta pontsko kraljestvo in Armenija in Kras je pričakoval, da bo Partija lahko enostavna tarča.Plutarch, Crassus 18.4.
Cicero pa je nakazal še en dejavnik: ambicije Markovega sina, nadarjenega Publija Krasa, ki je pod Cezarjem poveljeval uspešnim pohodom v Galiji. Po vrnitvi v Rim kot visoko odlikovani častnik je Publij naredil korake za vzpostavitev lastne politične kariere. Rimski viri bitko pri Karah ne vidijo le kot katastrofo za Rim in sramoto za Marka Krasa, temveč tudi kot tragedijo, ki je prekinila Publijevo obetavno kariero.Rawson, "Crassorum funera," pp. 540–49. Glej tudi Ronald Syme, "Sinovi Krasa," Latomus 39 (1980) 403–08, in članek o Publius Licinius Kras (sin triumvirja).
Nekateri Rimljani so nasprotovali vojni proti Partom. Cicero jo imenuje vojna nulla causa ("brez utemeljitve"), ker je imela Partija pogodbo z Rimom.Cicero, De finibus 3.75. Tribun Ateius Capito je odločno nasprotoval in zloglasno izvedel javni obred preklinjanja, medtem ko se je Kras pripravljal na odhod.F.E. Adcock, "Pravni mandat Cezarja v Galiji," Classical Quarterly 26 (1932), str. 23–24; o znamenjih in prekletstvih glej članek Gaius Ateius Capito (tribun).
Kljub protestom in zloveščim znamenjem je Marcus Kras zapustil Rim 14. novembra 55 pr. n. št.Datum temelji na Cicero, Ad Atticum 4.13.2. Publij Kras se mu je pridružil v Siriji med zimo 54–53 pr. n. št. in s seboj pripeljal tisoč keltskih konjenikov iz Galije, ki so ostali zvesti svojemu mlademu voditelju do njihove smrti.
Invazija Partije
Kras je v Sirijo prispel konec leta 55 pr. n. št. in takoj začel izkoriščati svoje ogromno bogastvo za oblikovanje vojske. Po Plutarhu je zbral silo sedmih legij v skupni številki okoli 28.000 do 35.000 težke pehote. Imel je tudi okoli 4.000 lahke pehote in 4.000 konjenikov, vključno s tisoč keltskimi konjeniki, ki jih je Publij pripeljal s seboj.Plutarh. Življenje Krasa, 20.1 S pomočjo helenskih naselij v Siriji in podporo okoli 6.000 konjenikov od Artavazda II., armenskega kralja, se je Kras odpravil proti Partiji. Artavazd II. mu je svetoval, naj se odpravi po poti skozi Armenijo, da bi se izognil puščavi in mu ponudil okrepitve v višini še 10.000 konjenikov in 30.000 pehote.Plutarh, Življenje Krasa, 19.1.
Kras je ponudbo zavrnil in se odločil, da bo ubral neposredno pot skozi Mezopotamijo in zavzel velika mesta v regiji. Partski kralj Orod II. je v odgovor razdelil svojo vojsko in večino vojakov, predvsem pešcev lokostrelcev in majhno število konjenice vzel s seboj, da bi sam kaznoval Armence. Preostanek svojih sil, konjenico pod poveljstvom sepahboda Surene je poslal v izvidnico in nadlegovanje Krasove vojske. Orod ni pričakoval, da bo Surenova številčno dosti manjša sila lahko premagala Krasa in ga je želel le zadrževati. Plutarh je Surenino vojsko opisal kot "tisoč oklepnih konjenikov in še večje število lahko oborožene konjenice". Vključno s sužnji in vazali je Surenova odprava štela skupno deset tisoč vojakov, ki jih je podpirala tovorna karavana tisoč kamel.Plutarh, Življenje Krasa, 21: "Niti Surena ni bil navaden človek,"rojen v bogastvu, rojstvu in obravnavi je stal ob kralju, medtem ko je bil v pogumnosti in sposobnosti najvidnejši Part iz svojega časa, poleg tega pa ni imel enakega v postavi in osebni lepoti. Potoval je za osebne posle z tovorno karavano tisoč kamel, sledilo mu je dvesto vagonov za njegove konkubine, medtem ko mu je tisoč konjenikov oblečenih v oklep in še večje število lahkotnih pešcev služilo kot njegova spremstva; skupaj je imel, kot konjenike, vazale in sužnje, najmanj deset tisoč ljudi.
Kras je prejel navodila od osroenskega voditelja Ariamnesa, ki je pomagal Pompeju v njegovih vzhodnih kampanjah.Plutarch. Life of Crassus, 21.2 Kras je zaupal Ariamnesu, ki pa je bil na plačilni listi Partov. Priporočil je Krasu naj takoj napade in napačno navedel, da so Parti šibki in neurejeni. Potem je popeljal Krasovo vojsko v najbolj puščavsko območje, daleč od kakršne koli vode. Kras je nato prejel sporočilo od Artavazda, ki je trdilo, da je glavna partska vojska v Armeniji, in ga prosil za pomoč. Kras je sporočilo ignoriral in nadaljeval s svojim napredovanjem v Mezopotamijo. Naletel je na Surenovo vojsko blizu mesta Kari (Carrhae).
Bitka