Elipsasta obvodna antilopa (znanstveno ime Kobus ellipsiprymnus) je velika antilopa, ki jo pogosto najdemo v podsaharski Afriki. Uvršča se v rod Kobus iz družine Bovidae. Prvič jo je opisal irski naravoslovec William Ogilby leta 1833. Njenih 13 podvrst je združenih v dve različici: navadna ali elipsasta obvodna antilopa in obvodna antilopa defassa. Dolžina glave in telesa je običajno med 177 in 235 cm, tipična višina pa med 120 in 136 cm. Pri tej spolno dimorfni antilopi so samci višji in težji od samic. Samci dosežejo približno 127 cm v višini pleč, samice pa 119 cm. Samci običajno tehtajo 198–262 kg, samice pa 161–214 kg. Barva njihove dlake sega od rjave do sive. Dolgi, spiralni rogovi, ki so prisotni le pri samcih, se ukrivijo nazaj, nato naprej in so dolgi od 55 do 99 cm.
Obvodne antilope se običajno ne premikajo na daljše razdalje. Kot družabne živali lahko tvorijo črede, ki jih sestavlja od šest do trideset osebkov. Te skupine so bodisi vzrejne črede s samicami in njihovimi potomci bodisi črede samcev. Samci začnejo kazati teritorialno vedenje pri petih letih, vendar so najbolj dominantni od šestega do devetega leta. Obvodna antilopa ne prenaša dehidracije v vročem vremenu, zato naseljuje območja blizu virov vode. Pretežno se pase in jo najdemo predvsem na travnikih. V ekvatorialnih regijah se razmnoževanje odvija skozi vse leto, vendar je rojstev največ v deževnem obdobju. Gestacijsko obdobje traja 7–8 mesecev, sledi pa rojstvo enega samega mladiča.
Obvodne antilope naseljujejo grmičevje in savane ob rekah, jezerih in dolinah. IUCN uvršča obvodno antilopo med najmanj zaskrbljujoče. Natančneje, elipsasta obvodna antilopa je navedena kot najmanj zaskrbljujoča, medtem ko je defassa skoraj ogrožena. Populacije obeh vrst so v upadanju, zlasti defasse, pri čemer so velike populacije zaradi krivolova in človekovega motenja izginile iz nekaterih habitatov.
Taksonomija in etimologija
Znanstveno ime je Kobus ellipsiprymnus. Obvodna antilopa je ena od šestih vrst rodu Kobus v družini votlorogov. Prvič jo je opisal irski naravoslovec William Ogilby leta 1833. Rodovno ime Kobus je neolatinska beseda, ki izvira iz afriškega imena koba. Vrstni pridevek ellipsiprymnus se nanaša na bel, eliptičen obroč na zadnjici, iz grških besed ellipes (elipsa) in prymnos (prumnos, zadnji del). Žival je dobila ljudsko ime obvodna antilopa zaradi svoje velike odvisnosti od vode v primerjavi z drugimi antilopami in svoje sposobnosti, da za obrambo stopi v vodo.
Tipski primerek obvodne antilope je leta 1832 zbral južnoafriški lovec in raziskovalec Andrew Steedman. Ta primerek je Ogilby leta 1833 poimenoval Antilope ellipsiprymnus. Ta vrsta je bila leta 1840 prenesena v rod Kobus in postala K. ellipsiprymnus. Običajno je znana kot navadna obvodna antilopa. Leta 1835 je nemški naravoslovec Eduard Rüppell zbral še en primerek, ki se je od Steedmanovega razlikoval po izrazitem belem obroču na zadnjici. Ker ga je imel za ločeno vrsto, mu je dal amharsko ime defassa obvodna antilopa in znanstveno ime Antilope defassa. Sodobni taksonomi pa navadne obvodne antilope in defassa obvodne antilope smatrajo za eno samo vrsto, K. ellipsiprymnus, glede na veliko število primerov hibridizacije med njima. Križanje med njima poteka v narodnem parku Nairobi zaradi obsežnega prekrivanja habitatov. Čeprav se obe skupini pojavljata tudi v Zambiji, so njuna območja razširjenosti ločena z reliefnimi značilnostmi ali s strmino Muchinga.
Evolucija Fosilov obvodne antilope ni bilo najdenih veliko. Fosili so bili v Zibelki človeštva redki, pojavljali so se le v nekaj žepih Swartkransa. Na podlagi teorij Valeriusa Geista o odnosu med družbeno evolucijo in razpršitvijo kopitarjev v pleistocenu velja za prednika obvodne antilope vzhodna obala Afrike, z Afriškim rogom na severu in Vzhodnoafriško riftno dolino na zahodu.
Podvrste Na podlagi barve dlake je bilo sprva prepoznanih 37 podvrst obvodnih antilop. Razvrščene so bile v dve skupini: skupina ellipsiprymnus in skupina defassa. Zaradi velikega števila različic barve dlake v skupini obvodnih antilop defassa je bilo vanjo vključenih kar 29 podvrst; skupina obvodnih antilop ellipsiprymnus je obsegala osem podvrst. Leta 1971 pa se je število podvrst zmanjšalo na 13 (4 za skupino ellipsenprymnus in 9 za skupino defassa). Podvrste so navedene spodaj, skupaj z opombami o prejšnjih podvrstah, ki so bile združene v eno samo podvrsto:Spinage, C.A. (1982). A Territorial Antelope : The Uganda Waterbuck. London: Academic Press. pp. 4–6, 10, 18–19, 56–63. ISBN 0-12-657720-X., page=720
K. e. ellipsiprymnus (elipsasta vodna antilopa, navadna ali obročkasta obvodna antilopa): najdena v dolini reke Webi Shebeli v jugovzhodni Etiopiji; dolini rek Juba in Webi Shebeli v Somaliji; v bistvu vzhodno od riftne doline v Keniji in Tanzaniji; vzhodno od riftne doline v srednji dolini Zambezija in Luangwa v Zambiji; Malavi; Mozambik; vzhodno od reke Kwando v Caprivijevem pasu v Namibiji; vzhodna in severna Bocvana; Zimbabve; ter vzhodni in severni Transvaal v Južni Afriki. Njena porazdelitev se nekoliko prekriva s porazdelitvijo tipične defasse vzdolž Riftne doline v Keniji in Tanzaniji ter porazdelitve Crawshay defassa v Riftni dolini v Zambiji. Vključuje naslednje štiri podvrste: K. e. ellipsiprymnus Ogilby, 1833 (južna Afrika) K. e. kondensis, Matschie, 1911 (vključno s K. e. lipuwa, K. e. kulu) (južna Tanzanija) K. e. pallidus, Matschie, 1911 (porečje Webi Shebeli v Etiopiji ter porečja Juba in Webi Shebeli v Somaliji) K. e. thikae, Matschie, 1910 (vključno s K. e. kuru in K. e. canescens) (južna in vzhodna Kenija ter severovzhodna Tanzanija)
Skupina K. e. defassa (obvodna antilopa defassa): najdemo jo zahodno od Gregoryjevega preloma, od Etiopije na zahodu do Senegala in na jugu do Zambije. Vključuje naslednje podvrste: Angolan defassa waterbuck (K. e. penricei) W. Rothschild, 1895 Najdemo jo lahko v južnem Gabonu, južnem Kongu (Brazzaville), Angoli, jugozahodnem Kongu (Kinshasa) in občasno v Namibiji vzdolž reke Okavango. Crawshay defassa waterbuckali rodezijska defassa (K. e. crawshayi) P. L. Sclater, 1894 (vključno s K. e. uwendensis, K. e. frommi in K. e. münzneri); najdemo jo v Zambiji, od zgornjega toka reke Zambezi proti vzhodu do strmine Muchinga (ki je južni podaljšek Velikega tektonskega jarka). Prav tako v sosednjih delih province Katanga v Kongu (Kinšasa). Vzhodnoafriška obvodna antilopa defassa K. e. adolfi-friderici Matschie, 1906 (vključno s K. e. fulvifrons, K. e. nzoiae in K. e. raineyi) (severovzhodna Tanzanija zahodno od riftne stene in severno v Kenijo) K. e. defassa Rüppell, 1835 (vključno s K. e. matschiei in K. e. hawashensis) (osrednja in južna Etiopija) K. e. harnieri Murie, 1867 (vključno s K. e. avellanifrons, K. e. ugandae, K. e. dianae, K. e. ladoensis, K. e. cottoni, K. e. breviceps, K. e. albertensis in K. e. griseotinctus) (severovzhodni Kongo [Kinšasa], Sudan, zahodna Etiopija, Uganda, zahodna Kenija, Ruanda, Burundi in severozahodna Tanzanija) K. e. tjäderi Lönnberg, 1907 (vključno s K. e. angusticeps in K. e. powelli) (planota Laikipia v Keniji)
Sing-sing obvodna antilopa K. e. annectens Schwarz, 1913 (vključno s K. e. schubotzijem) (C.A.R.) K. e. tschadensis Schwarz, 1913 (Čad) K. e. unctuosus Laurillard, 1842 (vključno s K. e. togoensis) (Kamerun zahodno do Senegala)
Opis Obvodna antilopa je največja med šestimi vrstami rodu Kobus. Je spolno dimorfna antilopa, pri čemer so samci skoraj 7 % višji od samic in približno 8 % daljši. Dolžina glave in telesa je običajno 177–235 cm, tipična višina pa 120–136 cm. Samci v ramenih dosežejo približno 127 cm, samice pa 119 cm. Obvodna antilopa je ena najtežjih antilop. Novorojenček običajno tehta 13,6 kg, rast teže pa je pri samcih hitrejša kot pri samicah. Samci običajno tehtajo 198–262 kg, samice pa 161–214 kg. Rep je dolg 22–45 cm.
Obvodna antilopa ima robustno postavo. Dlaka je rdečkasto rjave do sive barve in s starostjo postaja vse temnejša. Samci so temnejši od samic. Čeprav je dlaka na videz gosta, je redka. Dlaka na vratu je dolga in dlakava. Ko je spolno vzburjen, koža obvodne antilope izloča mastno snov z vonjem po mošusu (sebum), zaradi česar se imenuje mastni kob. Vonj tega je tako neprijeten, da odganja plenilce. Ta izloček pomaga tudi pri zaščiti telesa pred vodo, ko se žival potopi v vodo. Obrazne poteze vključujejo bel gobec, svetle obrvi in svetlejšo notranjost ušes. Na grlu je kremasta lisa (imenovana 'oprsnik'). Zaznamuje jih dolg vrat in kratke, močne, črne noge. Samice imajo dve bradavici. Predorbitalne žleze, žleze na nogah in dimeljske žleze so odsotne.
Navadna obvodna antilopa in defassa se po fizičnem videzu izjemno razlikujeta. Meritve kažejo na daljši rep pri slednji, medtem ko je navadna višja od defasse. Glavna razlika med obema vrstama pa je beli obroč dlak, ki obdaja rep na zadnjici, ki je pri navadni obvodni antilopi votel krog, pri defassi pa prekrit z belimi dlakami.
Dolgi, spiralni rogovi se ukrivijo nazaj, nato pa naprej. Najdemo jih le pri samcih, dolžina rogov pa se giblje od 55 do 99 cm. Dolžina rogov je do neke mere povezana s starostjo samca. Na lobanjah samic lahko najdemo rudimentaren rog v obliki kostne grude.
Ekologija in vedenje
Obvodne antilope so precej sedeče narave, čeprav se lahko z nastopom monsuna zgodi nekaj selitev. So družabne živali, ki lahko tvorijo črede, ki jih sestavlja od šest do 30 osebkov. Različne skupine so vzrejne črede, črede samcev in teritorialni samci. Velikost črede se poleti poveča, medtem ko se skupine pozimi razdrobijo, verjetno zaradi vpliva razpoložljivosti hrane. Takoj ko mladi samci začnejo razvijati rogove (približno pri sedmih do devetih mesecih starosti), jih teritorialni samci preženejo iz črede. Ti samci nato tvorijo črede samcev in se lahko gibljejo po domačih območjih samic. Domača območja samic se raztezajo na 200–600 hektarjih. Nekaj samic lahko tvori črede devic. Čeprav so samice redko agresivne, se lahko v čredah pojavijo manjše napetosti.
Samci začnejo kazati teritorialno vedenje pri 5 letih, vendar so najbolj dominantni od 6 do 9 let. Teritorialni samci imajo ozemlja velikosti 4–146 hektarjev. Samci so nagnjeni k temu, da ostanejo ustaljeni na svojih ozemljih, čeprav lahko sčasoma zapustijo manjvredna ozemlja v korist prostornejših. Označevanje ozemelj ne vključuje zapletenih ritualov; občasno se odvržejo gnoj in urin. Po desetem letu starosti samci izgubijo svojo teritorialno naravo in jih nadomesti mlajši samec, nakar se umaknejo na majhno in nezaščiteno območje. Obstaja še ena družbena skupina, satelitski samci, ki so zreli samci, ki še nimajo lastnega ozemlja in izkoriščajo vire, zlasti možnosti parjenja, tudi v prisotnosti dominantnega samca. Teritorialni samec lahko na svoje ozemlje dovoli nekaj satelitskim samcem, ki lahko prispevajo k njegovi obrambi. Vendar pa lahko postopoma dejanskega lastnika prikrajšajo za njegovo ozemlje in si ga prisvojijo. V študiji v narodnem parku Lake Nakuru je le 7 odstotkov odraslih samcev imelo ozemlje, le polovica teritorialnih samcev pa je prenašala enega ali več satelitskih samcev.