Odnosi Nove Španije s svetom in njeno okolico so bili niz gospodarskih gibanj v Ameriki, ki so se začela po njenem odkritju, z namenom nadzora morskih poti in krepitve gospodarstva španskega imperija. Po odkritju Amerike je ta postala dopolnilo za nov začetek; španski imperij je odprl zunanjo in notranjo trgovino z večimi evropskimi državami kot so Anglija, Italija, Nemčija in Francija, s katerimi je metropola ohranjala dobre gospodarske odnose vse do konca 16. Stoletja. Ob koncu 17.stoletja ko je Španija izgubila ozemlje, je ta nameravala vzpodbuditi različne reforme, ki so dobile pravi zagon v 18.stoletju in so bile vzrok za začetek oblikovanja novih neodvisnih idej v drugi polovici tega stoletja.
Odnos z španskim svetom zunaj njenih mej. Odkritje Amerike in kolonizacija njenega teritorija, vseh njenih velikih bogastev in koristi, ki si jih je prilastila Španska krona, so vzbudile zanimanje ostalih evropskih narodov, zlasti Angležev, Francozev in Nizozemcev , ki so prav tako želeli razširiti svoja ozemlja in povečati svojo ekonomsko posest. Španija, vneta za ohranitev svojih privilegijev v Ameriki, je kasneje ustanovila nov režim plovbe, zaprtega trgovanja in protekcionizma, da bi s tem ohranjala ekonomski tok merkantilizma, ki je nalagal nepopustljive omejitve trgovanja med državami. Španija si je prizadevala vzpostaviti stroge trgovinske ovire okoli svojih posesti v Ameriki, da bi zaščitila svoj gospodarski monopol. Vendar pa se je ta politika na dolgi rok izkazala za škodljivo, saj je bilo gospodarsko moč Španije osnovano na plemenitih kovinah, pridobljenih v Ameriki, medtem ko so Angleži, Francozi in Nizozemci začeli proizvajati izdelke, ki so jih prodajali po Evropi, vključno s Španijo, ki je bila prisiljena kupovati blago, ki ga niso proizvajali niti na Iberskem polotoku niti v kolonijah. Tako je Španija, v primerjavi z ostalimi evropskimi narodi, začela zaostajati v proizvodnem procesu, saj je sodelovala na svetovnem trgu kot kupec izdelkov, ne pa kot proizvajalec. Po drugi strani pa je, z omejevanjem prostega trgovanja med svojimi kolonijami in drugimi evropskimi državami, Španija spodbudila tihotapstvo, s katerim so blago tajno uvažali v kolonije, prav tako pa je omogočila angleško, francosko in nizozemsko piratstvo nad španskimi ladjami, ki so prevažale kovinsko bogastvo iz Amerike v metropolo. To je povročilo enega od mnogih vzrokov neprestanih konfliktov in vojnih spopadov med Španijo in ostalimi državami evropske celine, zlasti v odnosu z Anglijo in Francijo, ki sta Španijo prisilili, da jima nameni velik del bogastev pridobljenih v kolonijah in s tem skušali zmanjšati njeno moč.
Zaščitniški ukrepi in zaprte mej, ki jih je Španija uvedla v svojih kolonijah, niso imeli le gospodarskih razlogov; imeli so tudi ideološko ozadje, saj so želeli preprečiti, da bi nove verske ideje protestantske reformacije dosegle ameriška ozemlja, kar bi ogrozilo privilegije in vlogo katoliške cerkve v kolonijah novega sveta. Španska krona je sprva določila, da je v Sevilji edino pristanišče, ki je imelo dovoljenje za trgovanje z ameriškimi posestmi, in je preko Case de Contratación v Sevillji urejala čezatlantsko trgovino, s čimer so nadzorovali prihod in odhod ladij ter potnikov, ki so potovali v Ameriko in iz nje. Trgovci iz Sevilje , kasneje pa tudi tisti iz Cádiza, so imeli koncesijo za izključno trgovanje z Ameriko, kar jim je prinašalo ogromne gospodarske koristi. Več let so trgovci iz obeh pristanišč ohranjali monopol nad izdelki, kot so vino, oljčno olje, papir, fina tekstilna tkanina, železno orodje in drugi izdelki, katerih proizvodnja je bila v Novi Španiji prepovedana, da bi s tem zaščitili španske proizvajalce in izdelovalce. Uveden je bil carinski davek, imenovan »almojarifazgo«, ; uvozna dajatev v Novi Španiji je tako znašala 10 % vrednosti uvoženega blaga iz Španije, vendar pa je bilo treba k ceni izdelkov prišteti še dodatnih 5 % za izvozno dajatev, ki se je plačevala v španskih pristaniščih. Cena vina je bila ob odhodu iz španskih pristanišč obdavčena z dodatnimi 10 %, kar pomeni, da se je njegova cena samo zaradi davkov zvišala za 20 %. Nekaj let je bilo , podobno kot v drugih kolonijah, popolnoma prepovedano trgovati s tujimi podložniki ali državami. Vendar pa je sčasoma ameriško povpraševanje po španskih izdelkih upadlo, ti izdelki pa so bili nazadnje nadomeščeni z drugimi, proizvedenimi v Angliji, na Nizozemskem, v Franciji in Italiji.
Uvoz tujih izdelkov v ameriške kolonije, ki je v večini primerov potekal preko tihotapstva, je imel negativne posledice za špansko gospodarstvo, ki je začelo zaostajati za gospodarstvi drugih evropskih držav.
V Ameriki V letih 1517 in 1518 je Diego Velázquez de Cuéllar, kot guverner Kube, organiziral odprave z namenom da bi presegel vse dotedanje evropske dosežke. Kot rezultat so bila odkrita današnja ozemlja polotoka Jukatan, Tabasca in Veracruza. Za tretjo odpravo bil kot vodja sprva imenoval Hernána Cortésa, vendar si je tik pred odhodom premislil. Kljub temu je Hernán na skrivaj dvignil sidro in februarja 1519 odplul s kubanske obale. Enajst ladij in približno sedemsto mož je začelo raziskovanje ameriškega ozemlja. Najprej so prispeli na polotok Jukatan, kjer so domačini prvič seznanili Cortésa s Quetzalcóatlom. Španci so na celino prinesli sulice, ki so bruhale ogenj in ubijale na daljavo; nože, ostrejše od obsidiana, ki so z enim natančnim udarcem bili zmožni obglavljenja. . Na ta način so opisi jezdecev, konjev, arkebuz, mečev in oklepov močno vplivali na mezoameriški obstoj.
Med 5. in 10. julijem je Cortés ustanovil prvo mesto z zahodno tradicijo na celini. Poimenoval ga je Villa Rica de la Veracruz, kot simbol tega da prava vera prinaša bogastvo. Tam je napisal prvo poročilo kralju Španije. Pet pisem je bilo napisanih med letoma 1519 in 1526, v času največje dejavnosti v Cortésovem življenju, ko je nastajala Nova Španija. Izabela I. Kastiljska je umrla leta 1504, in Kastiljci so zavrnili kralja Ferdinanda, saj so sprejeli le Juano, njuno hčer. Po monarhični krizi je vnuk Katoliških kraljev uspel združiti vladanje v kraljestvih Aragonija in Kastilija. Postal je Karel I., potomec dinastije Habsburžanov. Leta 1519 je umrl njegov dedek po očetu, Maksimilijan, ki je bil cesar Svetega rimskega cesarstva. Mladi Karel je podedoval tudi to krono in postal priznani Karel V. Nemški ter Karel I. Španski. Od Katoliških kraljev je prejel Španijo v procesu politične združitve, poleg tega pa še Sardinijo, Sicilijo, Neapelj, Kanarske otoke in ameriški svet.
Flote in nadzor nad trgovino
Plovba karavel in galeonov čez Atlantski ocean je bila izjemno nevarna, saj so poleg neviht, ki so lahko povzročile brodolome, ladje pogosto napadali pirati in korsarji, ki so ves čas prežali nanje, da bi jim ukradli bogastvo in na nek način prekinili španski merkantilistični monopol.
Leta 1523 je cesar Karel V., v odprtem tekmovanju s portugalskim kraljestvom, ukazal iskanje prehoda ali kanala, da bi omogočil plovbo proti Moluškemu otočju in vzpostavil trgovsko pot z začimbami, ne da bi bilo treba pluti po Sredozemskem morju. Osvojitelj Hernán Cortés je poslal Cristóbala de Olida v Hibueras (današnji Honduras), vendar se je zaradi sporov z Diegom Velázquezem de Cuéllarjem misija končala z uporom in smrtjo Olida. Leta 1526 je cesar Karel V. ukazal, da se trgovina z Ameriko prek Atlantskega oceana izvaja v konvojih, torej v več ladjah, ki bi plule skupaj z medsebojno zaščito. Leta 1543 so trgovci iz Sevilje zahtevali organizacijo sistema flot, kar je pomenilo, da bi konvoje spremljale vojne ladje. Vsako leto sta iz Seville odpluli dve floti: ena proti Veracruzu in druga proti celinskim ozemljem južno od Karibskega morja. Prva, imenovana Flota Nove Španije, je odplula iz Sevilje maja in po treh mesecih prispela v Veracruz; druga, znana kot Flota galeonov ali Flota trdne celine, je avgusta odpotovala iz Španije proti Cartageni, današnji Kolumbiji. Ker je bil njen končni cilj Peru, so ladje raztovorili na panamski ožini, na kraju, imenovanem Nombre de Dios (kasneje Portobelo), od tam pa so blago s splavi in mulami prepeljali do mesta Panama na obali Tihega oceana, kjer so jih perujski trgovci kupili s srebrom, da bi jih odpeljali v Limo.
desno|sličica|300x300_pik| Krožnik iz florentinskega kodeksa . Prihod trgovskih flot v pristanišča Nove Španije je močno vplival na gospodarstvo in vsakdanje življenje prebivalcev.
Španska imigracija Po osvojitvi je v Novohispanske dežele prispelo številno špansko prebivalstvo, večina od njih pa je bila spodbujena z novicami o odkritju bogatih srebrnih rudnikov. Španci so bili edini Evropejci, ki so bili zakonito sprejeti v ameriške kolonije, saj je krona omejevala vstop drugih Evropejcev zaradi političnih in verskih vojn z nekaterimi izmed teh narodov. Po drugi strani pa niso bili vsi Španci sprejeti na enak način, saj so imeli prednost tisti, ki so pripadali kraljestvoma Kastilija in Leon. Vendar pa so nekateri Evropejci, kot so Francozi, Nizozemci, Belgijci in Nemci, bili začasno sprejeti v Novo Španijo. Od leta 1580 je bil pristop omogočen tudi Portugalcem, ko je monarh Filip II. združil Španijo s Portugalskim kraljestvom; vendar pa so v Ameriki ostali le kratek čas, saj so jim po izbruhu konfliktov med obema narodoma leta 1640 ukazali, naj zapustijo španske kolonije. Špansko prebivalstvo se je v Novih Španiji povečalo skozi kolonijalno obdobje: okoli leta 1570 je štelo približno 63.000 oseb, ki so bile pravno priznane kot Španci, do leta 1750 pa je število naraslo na skoraj 600.000. To prebivalstvo, ki je bilo šteto kot špansko, ni bilo v celoti evropskega porekla, saj so bili otroci mešanega porekla med Španci in domačini, rojeni iz zakonitih zakonskih zvez, prav tako šteti kot Španci. Kljub temu so Španci v Novih Španiji vedno predstavljali manjšino.
Afriški sužnji desno|sličica|350x350_pik| Trikotna trgovina je služila gospodarskim interesom ameriških kolonij in je bila osnova sistema plantažne proizvodnje ter predindustrijske rasti v Evropi . To je pot ladij med pristanišči Anglije, Portugalske, Španije in Francije proti Karibskemu morju, nekoč pa so jih nalagali ob zahodni obali Afrike . V prvih letih osvojitve in kolonizacije so Španci dovolili, da so sužnjevali Indijance, ki so nasprotovali in se borili proti njim. Španci so to suženjstvo upravičevali, saj so menili, da so bili Indijanci zajeti v tem, kar so imenovali »pravična vojna«. Prav tako so bili osvajalci dovoljeni, da »rešijo kose«, to pomeni, da so se prisvojili Indijance, ki so že bili sužnji v predhispanski družbi. Vendar so ti sužnji pogosto umirali, saj niso prenesli težkih del v plantažah sladkorne trske in rudnikih. Španska krona je večkrat prepovedala suženjstvo med Indijanci, da bi jih zaščitila, saj je menila, da morajo biti vsi Indijanci svobodni in se odločila, da jih morajo nadomestiti afriški sužnji, ki so bili bolj odporni na težko delo. Zmanjšanje indijanske populacije zaradi epidemij je prav tako spodbudilo povečanje nakupa črnih sužnjev. Spodaj naveden citat pojasnjuje vrednost, ki so jo imeli Indijanci za protest: Tisto, kar so se Indijanci naučili od Špancev, je bilo pravzaprav protestirati proti suženjstvu in imeti pravico, da pravno ukrepajo proti sužnjelastnikom.