Bizantinsko-sasanidske vojne so bile del Rimsko-perzijskih vojn, imenovane tudi rimsko-iranske vojne, so potekale med grško-rimskim svetom in iranskim svetom, začenši z Rimsko republiko in Partskim cesarstvom leta 54 pr. n. št. in končale z Rimskim cesarstvom (vključno z Bizantinskim cesarstvom) in Sasanidskim cesarstvom leta 628 n. št. Medtem ko je konflikt med obema civilizacijama vključeval neposredne vojaške spopade, so pomembno vlogo igrala številna vazalna kraljestva in zavezniška nomadska ljudstva, ki so služila kot tampon države ali posredniki za eno ali drugo stran. Kljub skoraj sedmim stoletjem sovražnosti so imele rimsko-perzijske vojne popolnoma nejasen izid, saj sta tako Bizantinci kot Sasanidi bila napadena od Rašidunskega kalifata kot del zgodnjih muslimanskih osvajanj. Ofenzive Rašidunov so povzročile propad Sasanidskega cesarstva in Bizantinsko cesarstvo v veliki meri omejile na Anatolijo za nadaljnje arabsko-bizantinske vojne.
Razen premikov na severu je rimsko-perzijska meja in nato bizantinska meja ostala v veliki meri stabilna skozi celotno trajanje konflikta, čeprav je bila podvržena nenehnim spopadom: mesta, utrdbe in province so bile nenehno oplenjene, zavzete, uničene in zamenjane, vendar nobena stran ni imela logistične moči ali delovne sile, da bi vzdrževala tako dolge kampanje daleč od svojih meja, in zato se nobena ni mogla preveč oddaljiti, ne da bi tvegala preveliko raztezanje svojih meja. Obe strani sta osvajali ozemlja onkraj meje, vendar se je sčasoma ravnotežje skoraj vedno vzpostavilo. Čeprav so se sprva razlikovali v vojaški taktiki, so Rimljani in Perzijci postopoma prevzemali drug od drugega,in do druge polovice 6. stoletja so bili podobni in enakovredni.
Na koncu so se stroški virov med rimsko-perzijskimi vojnami izkazali za katastrofalne za obe strani, saj so jih dolgotrajne in stopnjevane vojne v 6. in 7. stoletju pustile vojaško izčrpane in ranljive ob nenadnem pojavu in širjenju rašidunske vojske. Izkoristivši oslabljeno stanje obeh cesarstev, je Rašidunski kalifat hitro priključil Perzijo na sasanidski fronti in Levant, Kavkaz ter Egipt in preostali del Severne Afrike na bizantinski fronti.
Bizantinsko-sasanidske vojne v 4. in 5. stoletju
Leta 383 ali 384 je Armenija ponovno postala jabolko spora med Rimskim in Sasanidskim cesarstvom, vendar do sovražnosti ni prišlo.Frye (1968), 141 Ker sta bili obe cesarstvi zaposleni z barbarskimi grožnjami s severa, je bil leta 384 ali 387, "Mir v Aciliseneju" med Šapurjem III. in Teodozijem I., ki je razdelil Armenijo med obe državi. Medtem so severna ozemlja Rimskega cesarstva napadla germanska, alanska in hunska ljudstva, medtem ko so perzijske severne meje ogrožala najprej številna hunska ljudstva in nato Heftaliti. Ker sta bili obe cesarstvi zaposleni s temi grožnjami, je sledilo večinoma mirno obdobje, prekinjeno le z dvema kratkima vojnama, prvo v letih 421–422 po tem, ko je Bahram V. preganjal visoke perzijske uradnike, ki so se spreobrnili v krščanstvo in drugo leta 440, ko je Jazdegerd II. napadel rimsko Armenijo.Bury (1923), XIV.1; Frye (1968), 145; Greatrex-Lieu (2002), II, 37–51
Bizantinsko-sasanidske vojne v 6. stoletju Anastazijeva vojna (502 - 506)
Anastazijeva vojna je končala najdaljše obdobje miru, ki sta ga kdaj koli uživali obe sili. Vojna je izbruhnila, ko je perzijski kralj Kavadh I. poskušal s silo pridobiti finančno podporo od bizantinskega cesarja Anastazija I.; cesar mu je ni hotel zagotoviti in perzijski kralj jo je poskušal vzeti s silo.Prokopij, Vojne, I.7.1–2* Greatrex–Lieu (2002), II, 62 Leta 502 n. št. je hitro zavzel nepripravljeno mesto Teodozijopolis (Armenija)Jošua Stilit, Kronika, XLIII* Greatrex–Lieu (2002), II, 62 in oblegal trdnjavsko mesto Amida skozi jesen in zimo (502–503). Obleganje trdnjavskega mesta se je izkazalo za veliko težje, kot je Kavadh pričakoval; branilci so tri mesece odbijali perzijske napade, preden so bili premagani.Zaharija Retor, Historia Ecclesiastica, VII, 3–4* Greatrex–Lieu (2002), II, 63 Leta 503 so Rimljani poskušali neuspešno obleganje Amide, ki so jo držali Perzijci, medtem ko je Kavadh napadel Osroeno in oblegal Edeso z enakimi rezultati.Greatrex–Lieu (2002), I I, 69–71
Končno so leta 504 Rimljani pridobili nadzor z obnovljenim obleganjem Amide, kar je privedlo do padca mesta. Tega leta je bilo doseženo premirje zaradi invazije Hunov iz Kavkaza v Armenijo. Čeprav sta se obe sili pogajali, je bil sporazum dosežen šele novembra 506.Prokopij, Vojne, I.9.24* Greatrex–Lieu (2002), II, 77 Pogajanja med obema silama so potekala, vendar je bilo njuno nezaupanje tako veliko, da so leta 506 Rimljani, sumeč izdajo, zajeli perzijske uradnike. Ko so bili izpuščeni, so Perzijci raje ostali v Nisibisu.Greatrex-Lieu (2002), II, 77 Novembra 506 je bil končno dosežen sporazum, vendar je malo znanega o njegovih pogojih. Prokopij navaja, da je bil mir dogovorjen za sedem letO Prokopiju, glej Henning Börm: Prokopij in Vzhod. V: Mischa Meier, Federico Montinaro: Spremljevalec Prokopija iz Cezareje. Brill, Boston 2022, str. 310 ff. in verjetno so bila Perzijcem izplačana nekatera plačila.Prokopij, Vojne, I.9.24* Greatrex-Lieu (2002), II, 77
Leta 505 je Anastazij ukazal gradnjo velikega utrjenega mesta v Dari (Mezopotamija). Hkrati so bile izboljšane tudi dotrajane utrdbe v Edesi, Batnae in Amidi.Jošua Stilit, Kronika, XC* Greatrex–Lieu (2002), II, 74 Čeprav med Anastazijevo vladavino ni prišlo do nadaljnjih obsežnih konfliktov, so se napetosti nadaljevale, zlasti medtem, ko so potekala dela v Dari. Ta gradbeni projekt naj bi postal ključni del rimske obrambe in tudi trajen vir sporov s Perzijci, ki so se pritoževali, da krši sporazum iz leta 422, po katerem sta se oba imperija strinjala, da ne bosta gradila novih utrdb v obmejnem pasu. Anastazij je projekt nadaljeval kljub perzijskim ugovorom in zidovi so bili dokončani do leta 507–508.Jošua Stilit, Kronika, XCIII–XCIV* Greatrex–Lieu (2002), II, 77
Iberska vojna (526–532)
V letih 524–525 n. št. je Kavad I. je predlagal, naj Justin I. posvoji njegovega sina, Kozrava, vendar so se pogajanja kmalu prekinila. Predlog sta sprva z navdušenjem sprejela rimski cesar in njegov nečak, Justinijan, vendar je Justinov kvestor Procul nasprotoval potezi, saj je verjel, da bi Kozravi posvojitev njemu in s tem Perziji dala pravico do cesarskega prestola.Procopius, Wars, I.11.23–30* Greatrex (2005), 487; Greatrex–Lieu (2002), II, 81–82 Napetosti med obema silama so se še povečale z prebegom iberskega kralja Gourgena k Rimljanom: leta 524/525 so se Iberci uprli Perziji, po zgledu sosednjega krščanskega kraljestva Lazika in Rimljani so rekrutirali Hune s severa Kavkaza, da bi jim pomagali.Greatrex-Lieu (2002), II, 82 Sprva sta se obe strani raje borili preko posrednikov, preko arabskih zaveznikov na jugu in Hunov na severu.Greatrex-Lieu (2002), II, 81–82 Odprti rimsko-perzijski spopadi so izbruhnili v regiji Transkavkaz in zgornji Mezopotamiji do leta 526–527.Greatrex–Lieu (2002), II, 84 Zgodnja leta vojne so bila naklonjena Perzijcem: do leta 527 je bil iberski upor zatrt, rimska ofenziva proti Nisibisu in Thebethi v tistem letu je bila neuspešna, in sile, ki so poskušale utrditi Thannuris in Melabaso, so bile pri tem preprečene z perzijskimi napadi.Zacharias Rhetor, Historia Ecclesiastica, IX, 2* Greatrex–Lieu (2002), II, 83, 86 Poskušajoč odpraviti pomanjkljivosti, ki so jih razkrili ti perzijski uspehi, je novi rimski cesar Justinijan I. reorganiziral vzhodne vojske.Greatrex–Lieu (2002), II, 85 Leta 528 je Belizar neuspešno poskušal zaščititi rimske delavce v Thannurisu, ki so gradili utrdbo tik ob meji.Greatrex-Lieu (2002), II, 86 Škodljivi napadi Lakmidov na Sirijo leta 529 so Justinijana spodbudili, da je okrepil svoje arabske zaveznike, pomagajoč gasanidskemu vodji Al-Haritu ibn Džabalahu, da je ohlapno koalicijo spremenil v koherentno kraljestvo.
Leta 530 je bila velika perzijska ofenziva v Mezopotamiji poražena s strani rimskih sil pod Belizarjem pri Dari, medtem ko je bil drugi perzijski prodor na Kavkaz poražen s strani Sita pri Satali. Belizarja so porazile perzijske in lakmidske sile v bitki pri Kaliniku leta 531, kar je povzročilo njegovo razrešitev. Istega leta so Rimljani pridobili nekaj utrdb v Armeniji, medtem ko so Perzijci zavzeli dve utrdbi v vzhodni Laziki.Greatrex–Lieu (2002), II, 92–96 Takoj po bitki pri Kaliniku so potekala neuspešna pogajanja med Justinijanovim odposlancem Hermogenom in Kavadom.Greatrex–Lieu (2002), II, 93 Perzijsko obleganje Martiropolisa je prekinila smrt Kavada I. in novi perzijski kralj Kozrav I. je ponovno odprl pogovore spomladi 532 in končno podpisal Večni mir septembra 532, ki je trajal manj kot osem let. Obe sili sta se strinjali, da bosta vrnili vsa zasedena ozemlja in Rimljani so se strinjali, da bodo izvedli enkratno plačilo 110 centenarijev (11.000 funtov zlata). Rimljani so si povrnili lazijske utrdbe, Iberija je ostala v perzijskih rokah in Ibercem, ki so zapustili svojo državo, je bila dana izbira, ali bodo ostali na rimskem ozemlju ali se bodo vrnili v svojo domovino.Evans (2000), 118; Greatrex–Lieu (2002), II, 96–97
Lazijska vojna (541–562)