Stockholmska palača ali Kraljeva palača ( ali ) je uradna rezidenca in glavna kraljeva palača švedskega monarha (kralj Karel XVI. Gustav Švedski in kraljica Silvija uporabljata Drottningholmsko palačo kot svojo običajno rezidenco). Stockholmska palača stoji v Stadsholmenu, v Gamla stanu v prestolnici Stockholm. Meji na stavbo Riksdag. Tukaj so uradi kralja, drugih članov švedske kraljeve družine in švedskega kraljevega dvora. Palačo kralj uporablja v reprezentativne namene, medtem ko opravlja svoje dolžnosti kot vodja države.
Ta kraljeva rezidenca je na isti lokaciji ob reki Norrström v severnem delu Gamla stala v Stockholmu od sredine 13. stoletja, ko je bil zgrajen grad Tre Kronor. V sodobnem času se ime nanaša na stavbo, imenovano Kungliga Slottet. Palačo je zasnoval Nikodemus Tessin mlajši in jo postavil na istem mestu kot srednjeveški grad Tre Kronor, ki je bil uničen v požaru 7. maja 1697. Zaradi drage velike severne vojne, ki se je začela leta 1700, je bila gradnja palače leta 1709 ustavljena in se je nadaljevala šele leta 1727 – šest let po koncu vojne. Ko je Tessin mlajši umrl leta 1728, je palačo dokončal Carl Hårleman, ki je zasnoval tudi velik del njene rokokojske notranjosti. Palača je bila pripravljena za uporabo šele leta 1754, ko sta se vanjo vselila kralj Adolf Friderik Švedski in kraljica Luiza Ulrika, vendar so se nekatera notranja dela nadaljevala do 1770-ih. Od dokončanja palače ni bilo večjih preureditev, le nekaj prilagoditev, nova notranjost, posodobitev in prenova za različne regentove in njihove družine, barvanje fasad ter dodatek palačnih muzejev. Palačo obdajajo Lejonbacken in Norrbro na severu, Logården in Skeppsbron na vzhodu, Slottsbacken in Storkyrkan na jugu ter zunanje dvorišče in Högvaktsterrassen na severozahodu.
Leta 2009 je notranjost palače sestavljena iz 1430 sob, od katerih ima 660 okna. Palača vsebuje apartmaje za kraljeve družine, reprezentance in svečanosti, kot so državni apartmaji, apartmaji za goste in apartmaji Bernadotte. Druge značilnosti so državna dvorana, kraljeva kapela, zakladnica s švedskimi regalijami, Livrustkammaren in muzej Tre Kronor v preostalih kletnih obokih nekdanjega gradu. Švedska nacionalna knjižnica je bila do leta 1878 nastanjena v severovzhodnem krilu, Biblioteksflygeln (knjižničnem krilu). Od leta 2014 je v njej knjižnica Bernadotte. Slottsarkivet (arhiv) je v kanclerjevem krilu. V palači so pisarne švedskega kraljevega dvora, kjer dela približno 200 zaposlenih. Kraljeva garda varuje palačo in kraljevo družino že od leta 1523. Celovita prenova fasade se je začela leta 2011, da bi popravili dele peščenjaka, ki jih je poškodovalo vreme. Popravila naj bi v 22 letih stala približno 500 milijonov kron.
Kraljeva palača je v lasti švedske države prek Švedskega odbora za nacionalno lastnino, ki je odgovoren za upravljanje in vzdrževanje palače, medtem ko Ståthållarämbetet (Urad guvernerja kraljevih palač) upravlja kraljevo pravico do razpolaganja s palačo. Palača spada med kronske palače na Švedskem, ki so na voljo kralju in švedskemu kraljevemu dvoru.
Zgodovina
Prva stavba na tem mestu je bila trdnjava z osrednjim stolpom, ki jo je v 13. stoletju zgradil Birger Jarl za obrambo jezera Mälaren. Trdnjava je zrasla v grad, ki je bil sčasoma poimenovan Tre Kronor zaradi vrha osrednjega stolpa, okrašenega s tremi kronami.
Zgodnji predlogi
Na začetku 17. stoletja je kralj Gustav II. Adolf naredil načrte za novo kraljevo palačo. Načrti niso bili uresničeni, toda leta 1651 je njegova hči, kraljica Kristina Švedska, imenovala Jeana de la Valléeja za arhitekta kraljevih gradov, med njegovimi naročili pa je bila tudi predlog za izboljšanje in posodobitev gradu Tre Kronor. Sodobni bakrorezi iz leta 1654 prikazujejo de la Valléejevo idejo o bolj vidnem gradu na dvignjeni planoti s povezovalnim mostom čez Norrström. Kraljica Kristina je obstoječi grad obsežno prenovila in okrasila, vendar med njeno vladavino ni bil zgrajen noben nov grad.
Med letoma 1650 in 1660 je Jean de la Vallée predlagal obsežne prenove gradu, vendar so šele leta 1661, ko je mestni arhitekt in arhitekt kraljevih gradov postal Nicodemus Tessin starejši, nastali obsežnejši načrti za nov grad. Leta 1661 je predstavil prvi osnutek prenove severne vrste, ki ga je njegov sin, Nicodemus Tessin mlajši, kasneje predelal in uresničil med letoma 1692 in 1696.
Zemljevid mestnega griča iz 1650-ih ponazarja de la Valléesov predlog za preureditev starega gradu. Projekt je privedel tudi do prilagoditve Slottsbackena, tako da je bil delno obdan s stavbami. Zanimivi so dodatki Tessina mlajšega s svinčnikom na tem zemljevidu, verjetno narejeni konec 17. stoletja. Obstaja zgodnja skica za zahodno krilo severne fasade in dve ukrivljeni krili, ki obdajata zunanje dvorišče (oba izvedena). Tessin mlajši je naredil tudi načrte za mestno območje zahodno od palače z velikimi stopnicami v lažni perspektivi, kjer stoji palača Axel Oxenstierna in druge stavbe, ki bi povezovale Västerlånggatan, poleg tega pa bi bila predvidena tudi široka ulica do sedanjega Mynttorgeta, ki bi vodila naravnost skozi mestni blok s sedanjim Brantingtorgetom (ni bil izveden). Predvideval je tudi linijo pogleda od središča palače proti zahodu do Riddarholmena.
Severna vrsta 1692–1696
Severna vrsta sedanje palače je bila zgrajena leta 1692, v samo petih mesecih, kot del starega gradu Tre Kronor. Nova vrsta je imela enak strog baročni slog, ki se je ohranil še danes, v nasprotju s preostalim delom renesančnega gradu.
V zgodnji fazi prenove v 1690-ih je bilo še živih več starejših švedskih umetnikov, kot sta David Klöcker Ehrenstrahl in Johan Sylvius, ki so z umetniškim delom prispevali k dokončanju severne vrste, zlasti kraljeve kapele. Ehrenstrahl je izdelal velike religiozne slike, Sylvius pa je poslikal strop.
Vzor strogega rimskega baročnega sloga, vključno z relativno strogo pravilnostjo in simetrijo, je bila palača Farnese v Rimu, kamor je arhitekt, zadolžen za prenovo, Nikodemus Tessin mlajši, leta 1688 odšel preučevat stavbe.
Zidovi, ki obdajajo skladišča, hleve in delavnice gradu Tre Kronor, so zdaj za Lejonbackenom in v kleti severne vrste.] Lejonbacken tako skriva staro steno brez oken za seboj. Starejše zidove najdemo tudi višje v velikih delih fasadnih zidov severne vrste. Zidovi nekdanjih severovzhodnih in severozahodnih kvadratnih vogalnih stolpov so na primer v tem delu pritličja palače debelejši, saj je Tessin ponovno uporabil preostale zidove in jih vključil v novo palačo. Približno polovica starih zidov je bila uporabljenih na ta način, saj se je vedno varčni Karel XI. le nerad strinjal s prenovo, ki se je začela leta 1690. Vodilna načela pri gradnji severne vrste sta bila varčnost in recikliranje. Gradnja je zato potekala precej hitro in po petih mesecih je bila nova vrsta pokrita in pokrita s streho. Novo obzidje je postalo višje od starega, razen stolpov, ki so bili popolnoma obdani z novim obzidjem. Galerija Karla XI. je še ena značilnost, ki je ostala izpred požara, vse po Tessinovem načrtu.
Nova kraljeva kapela v severni vrsti je bila odprta za božič leta 1696, tam pa je bila načrtovana tudi nova državna dvorana. Kapela naj bi nadomestila staro grajsko kapelo, ki jo je na istem mestu ob starih skladiščih in hlevih na gradu Tre Kronor postavil Ivan III . Švedski.
Gradnja nove kapele z enakimi proporci kot stara in njena vgradnja v obzidje stare kapele, z ohranjenim visokim stropom znotraj obzidja nekdanjega severovzhodnega stolpa (danes severovzhodni vogal palače), se je za Tessina izkazala za težavno, če se je želel držati strogega baročnega sloga, kjer bi morala biti vsa okna enake velikosti in postavljena v natančne vrste, ne glede na to, kateri prostori so bili za njimi. Da bi to dosegel, je Tessin dodal medetažo z manjšimi kvadratnimi okni tik nad spodnjo vrsto oken. Ta manjša okna zdaj obkrožajo celotno stavbo in so ostanek prve grajske kapele. Po požaru, ko je Tessin lahko izvedel obsežnejše prenove, sta bili kraljeva kapela in državna dvorana namesto nje postavljeni v južno vrsto, pohištvo in inventar, kot so klopi, gospodinjski srebrni predmeti in okraski, pa so do neke mere ohranjeni v današnji kraljevi kapeli.
Po načrtu izpred požara naj bi bila palača kvadratne oblike brez kril v strogem rimsko-baročnem slogu, v bistvu pa bi ostale vrste izgledale kot severna vrsta. Ta predlog se ni ohranil, zgodovinar Boo von Malmborg meni, da je bilo to verjetno zato, ker si Tessin ni upal predstaviti svojih celovitih načrtov gospodarnemu Karlu XI.
Nova stavba je upodobljena na petih grafikah v Suecia Antiqua et Hodierna, natisnjenih med letoma 1695 in 1702: slika št. I.19 nova severna fasada gradu, vključno z Lejonbackenom in kvadratnim dvoriščem, slika št. I.20 notranjost nove kapele, slika št. I.21 zunanjost kapele, slika št. I.27 pogled na cerkev Hedvige Eleonore in slika št. I.32 pogled s Kungsträdgårdena. Lejonbacken, ki naj bi vodil do severnih vrat tako z vzhoda kot z zahoda, pred požarom ni bil nikoli dokončan in je omenjen le v risbah.
Požar palače leta 1697 7. maja 1697 je v gradu divjal velik požar, ki je spodbudil gradnjo sedanje Stockholmske palače. Požar je uničil večino prejšnje trdnjave, gradu Tre Kronor, razen trdnih, nedavno zgrajenih zidov severne vrste, ki večinoma še vedno stojijo. Za razliko od preostalega gradu je bilo mogoče zidove severne vrste popraviti.
Prva faza gradnje novega dvorca 1697–1709 Po požaru je regentski svet kralja Karla XII. pod vodstvom kraljice vdove Hedvige Eleonore Holstein-Gottorpske v palači Karlberg odločil, da se na obzidju požganega gradu zgradi nov grad. Za načrtovanje in gradnjo nove Stockholmske palače je bil imenovan arhitekt Nikodem Tessin mlajši. Hkrati z odobritvijo Tessinovih načrtov je bil imenovan za vodjo gradnje palače kot del svojega novega položaja: Överintendent över de Kungliga Slotten (nadzornik kraljevih gradov), nekakšen grajski arhitekt. Göran Josuæ Törnquist (kasneje plemič Adelcrantz) je postal pomočnik intendanta in njegov namestnik, kar je bil pomemben položaj na gradbišču, Hans Conradt Buchegger pa je postal glavni izvajalec gradnje palače. Leta 1697 je bil Abraham Winantz Svansköld, Tessinov polbrat, imenovan za namestnika grajskega in dvornega arhitekta. Skupaj s Tessinom je bil aktiven pri gradnji palače, pomagalo pa jima je več nemških pomočnikov. Pomembni kiparji in obrtniki v prvih letih gradnje so bili med drugim René Chauveau, Bernard Foucquet starejši in njegov sin Jacques Foucquet.
Tessin je prve dokončane načrte za novo palačo predstavil v letu po požaru. Najprej so porušili ostanke starega gradu, praktično vse je bilo porušeno, razen delov severne vrste s strogim barokom, ki so še vedno stali. Rušenje je izvedlo približno 300 mož od sredine maja 1697 do sredine pomladi 1700, ko so ostanke starega stolpa Tre Kronor ponovno uporabili kot zapolnitev za Lejonbacken. Posledično je bila večina materiala za novo palačo nova.
Ko je Tessin dobil naročilo za načrtovanje nove palače, je opustil dele svojega prejšnjega načrta o gradnji kvadratne palače in dodal nižja krila, ki bi obdajala palačo na vzhodu in zahodu.
To je bilo storjeno, da bi palača dobila bolj monumentalen videz, in to je bilo mogoče izvesti, saj je bilo zdaj na voljo več odprtega zemljišča za razširitev palače, na primer zahodno območje, kjer sta bila prej jarek in topovski nasip kralja Gustava I. Jugozahodno krilo je bilo treba skrajšati, ker je bil Storkyrkan v napoto. To asimetrijo, ki so jo ustvarile različne dolžine kril, so nadomestili z dodajanjem dveh ločenih, polkrožnih kril za kraljeve stražarje in poveljnike, zahodno od glavne stavbe. Ti krili obkrožata dvorišče. Tessinovi načrti in naročila umetnikom še vedno zaznamujejo fasade, stene in kamnite pilastre ter stene, tla, stebre in pilastre v notranjosti palače, na primer v državni dvorani, kraljevi kapeli in stopniščih.