thumb|Ozemlja ameriških staroselcev v predkolonialnem obdobju
Karankawa so bili staroselsko ljudstvo, skoncentrirano v južnem Teksasu ob obali Mehiškega zaliva, predvsem v dolinah spodnje reke Kolorado in reke Brazos."Karankawa." V Cassell's Peoples, Nations and Cultures, uredil John Mackenzie. Cassell, 2005. Sestavljali so jih več neodvisnih, sezonsko nomadskih skupin, ki so si delile jezik in del kulture.
Od začetka evropske kolonizacije so imeli Karankawe nasilne spopade s Španci. Po enem napadu Špancev, ki so presenetili Karankawe po ustanovitvi Presidio La Bahíe leta 1722, naj bi se Karankawa počutili "globoko izdane [in] so na špansko kolonialno naseljevanje gledali s sovražnostjo".
V 19. stoletju so evropsko-ameriški kolonisti prispeli na njihovo ozemlje pod vodstvom Stephena Austina. Pooblastil je stotnika, naj izžene Karankawe z Austinovega zemljišča, kar je privedlo do več napadov, vključno s pokolom pri Skull Creeku, v katerem je bilo ubitih 19 Karankaw.
Leta 1824 je Stephen F. Austin poslal kapitana Randala Jonesa s skupino 23 vojakov v današnjo okrožje Brazoria, da bi se borili in razgnali indijance Karankawa iz njihovega tabora. Petnajst indijancev je bilo ubitih, preostali pa so pobegnili z območja. Ta dogodek je znan kot bitka pri Jones Creeku.
Do leta 1840 so se Karankawa, zdaj izgnani, razdelili v dve skupini, od katerih se je ena naselila na otoku Padre, druga pa je pobegnila v mehiško zvezno državo Tamaulipas. Leta 1858 je mehiški rančer Juan Nepomuceno Cortina vodil skupino Mehičanov in teksaških kolonistov proti tistemu, kar naj bi bilo zadnje znano zatočišče Karankaw, pri čemer jih je veliko ubil. Do leta 1891 so Karankawa prenehali obstajati kot delujoče pleme. Danes pa obstajajo nepriznana plemena, ki trdijo, da so potomci Karankaw.
Ime
Avtonim Karankaw je Né-ume, kar pomeni 'ljudje"'.
Ime Karakawa ima številne zapise v španščini, francoščini in angleščini.
Švicarsko-ameriški etnolog Albert S. Gatschet je zapisal, da ime Karankawa morda izvira iz izrazov Comecrudo klam ali glám, kar pomeni 'pes', in kawa, kar pomeni »ljubiti, imeti rad, biti naklonjen«. Množinska oblika besede kawa je kakáwa, tako da bi izraz pomenil "ljubitelji psov" ali "vzreditelji psov".
Tonkawa so jih imenovali Rokoborci (Keles ali Killis). Alternativno so jih imenovali bosi ali tisti brez mokasinov (Yakokon kapa-i), vendar je bilo to ime uporabljeno tudi za druge skupine, s katerimi so bili Tonkawe seznanjeni. Lipan Apači so Karankawa imenovali »ljudje, ki hodijo v vodi« (Nda Kun dadehe), kar se je morda nanašalo na njihov način ribolova in lova na želve ali preprosto na njihovo lokacijo blizu močvirnate obale. Karankawa so se tudi sami imenovali "Karankawa".
Kasnejše špekulacije so karankawski jezik uvrstile v karibsko jezikovno skupino. Jezikovni podatki kažejo, da ime Karankawa izvira iz stare španske besede Kalina in pripone severnokaribskega plemena kxura, kar pomeni 'ljudje'; tako nastane sestavljenka: Karinxkxura, kar pomeni 'karibski ljudje'. Vendar je ta teorija sporna in končno ostaja izvor imena Karankawa neznan.
Alternativni zapisi imena Karankawa so skozi zgodovino vključevali: Carancahua, Carancagua, Carancaguase, Carancahuare, Caranchuasye, Carancahuase, Carancahuaye, Carancahuaze, Carancohuace, Caray, Carrai, Carray, Saray.
Izvori
Po nekaterih sodobnih virih so bile migracije njihovih prednikov Karankawam v začetku 19. stoletja popolnoma neznane. Jezikoslovec Herbert Landar pa trdi, da glede na jezikovne dokaze karankawski jezik in ljudstvo izvirata iz karibske podskupine, ki jo je še treba odkriti. Njihova natančna selitvena pot proti severu je prav tako nejasna. Teoretizira se, da se je selitev proti severu zgodila v poznem 15. stoletju. Pot proti severu je potekala iz prvotne dežele severno od reke Amazonke proti Tamaulipasu in Teksasu in je verjetno potekala v dolgem časovnem obdobju z majhnimi izbruhi migracij. Učenjaki so špekulirali, da so Karankawa potomci skupine karibskih Indijancev, ki so prispeli po morju iz karibskega bazena. To delno temelji na podobnosti njihovega fizičnega videza s karibskimi domorodci, vendar za to špekulacijo ni bilo najdenih nobenih etnografskih ali arheoloških dokazov.Rickliss, Robert. The Karankawa Indians of Texas: An Ecological Study of Cultural Tradition and Change, University of Texas Press. Austin: 1996. p. vii
Nedavni arheološki zapisi, ki so uporabili radiokarbonsko datiranje za artefakte, so pokazali, da so bile te domorodne skupine na tem območju že v petem tisočletju pr. n. št.
Življenjski slog Sezonski nomadski življenjski slog
Karankawa so se sezonsko selili iz kraja v kraj v svojih izdolbenih čolnih, izdelanih iz velikih dreves z nedotaknjenim lubjem. Potovali so v skupinah po trideset do štirideset ljudi in ostali na vsakem mestu približno štiri tedne. Po stiku z Evropejci so bili kanuji dveh vrst, oba imenovana "awa'n": prvotni izdolbeni in čolni, pridobljeni od belcev. Nobeden ni bil uporabljen za ribolov, ampak samo za prevoz in njihova potovanja so bila omejena na vode blizu kopnega. Ženske, otroci in imetje so potovali v sredini čolna, medtem ko so moški stali na krmi in poganjali kanu. Ob pristanku na naslednji destinaciji so ženske postavile vigvame (v njihovem jeziku imenovane ba'ak), moški pa so čolne potegnili na obalo. Njihova taborišča so bila vedno blizu obale bližnje vodne površine.
Hiše so gradili tako, da so v krogu razporedili vrbove veje, upognili vrhove vej proti sredini in jih prepletli v pletenino. To pletenino so pritrdili z jelenjo kožo. Na ta okvir so Karankawa položili kože jelenov, divjih mačk, panterjev ali medvedov, spet pritrjene z jermeni iz jelenje kože.
Naslednji korak je bil prižiganje ognja. Po stiku z Evropejci so Karankawa iskali vžigalice ali kresilne škatle pri naseljencih; sicer so se zatekli k tradicionalni metodi uporabe svojih kresilnih palic, ki so jih vedno nosili v paketu jermenov iz jelenje kože. Ogenj je bil vedno prižgan v središču njihovih bivališč in je gorel dan in noč. Za sedenje in spanje v svojih bivališčih so uporabljali živalske kože in krzna. Njihovo gospodinjsko blago in pripomočki so vključevali lesene žlice, keramične posode, igle iz ribjih kosti in fine jelenje kite.
Okolje
Karankawa so potovali v obalno regijo. Lovili so in nabirali hrano iz rek in ob obali.
V regiji, ki so jo naseljevali Karankawa, so ob obali našli številne majhne kose bitumna iz izliva nafte pod Mehiškim zalivom. Ti kosi so bili uporabljeni za vezanje puščičnih konic na njihove palice; kot premaz za lončenino, kot so olle, kozarci in sklede in kot način za vodoodpornost pletenih košar.
Kulinarika
Kulinarika Karankaw je vključevala divjačino, zajce, perutnino, ribe, želve, ostrige in druge školjke. Njihova kulinarika je vključevala tudi hrano, nabrano v divjini, kot so jagode, kakiji, divje grozdje, jajca morskih ptic, tuna in nopales (plodovi in listi opuncije) ter oreščki. Hrano so kuhali v keramičnih loncih ali pekli glavne jedi in jih začinili s čilijem.
Po stiku z Evropejci so Karankawa izdelovali kruh iz uvožene pšenične moke. Testo so položili na raven kamen in ga pekli na odprtem ognju. Uživali so tudi v uvoženi sladki kavi.
Karankawa so bili spretni pri pridobivanju čiste, sveže vode. Beli naseljenci niso vedeli, kje so jo dobili, ker so imeli vodnjaki belcev slankast okus.
Kultura Jezik in komunikacija
Malo je znanega o izumrlem Karankawa jeziku, ki je bil morda jezikovni izolat. Karankawa so imeli tudi znakovni jezik za pogovarjanje z ljudmi iz drugih indijanskih plemen.
Karankawa so bili znani po svoji spretnosti komuniciranja na dolge razdalje z uporabo dimnih signalov. Karankawa so lahko dim majhnega ognja dvignili proti nebu na veliko različnih načinov in bil jim je razumljiv na dolge razdalje kot njihov jezik. Njihove metode so neznane.
Manire in običaji
Karankawa so imeli specifičen način pogovarjanja. Med govorjenjem so skrbno zadrževali dih; na koncu stavkov so močno izdihnili, sproščali zrak, ki so ga zadrževali med govorjenjem. Poleg tega so Evropejci njihovo izražanje interpretirali kot brezizrazno, še posebej zato, ker nikoli niso pogledali osebe, s katero so govorili. Njihova izgovorjava je bila zelo natančna, in posmehovali so se slabi elokvenci belcev, ki so se poskušali naučiti njihovega jezika. Evropejci so njihovo splošno vedenje opisali kot godrnjavo in utrujeno.
Niso imeli rednega urnika spanja, ampak so spali, kadar so želeli. Prav tako so jedli in pili ob vseh urah dneva.
Karankawa nikoli niso sporočili svojih domačih imen belcem. Vendar pa so vsi sprejeli angleška ali španska imena. Mnogi moški so sprejeli ameriške vojaške vzdevke in krščanska imena in te so pogosto spreminjali.
Med Karankawa je obstajal tabu glede sorodnikov po poroki. Ko sta moški in njegova žena postala, v smislu Karankawa, poročena, mož in njegovi otroci niso smeli več vstopiti v prebivališče staršev njegove žene, niti starši njegove žene niso smeli vstopiti v njegov dom ali dom njegovih otrok. Ti dve skupini prav tako nista smeli več govoriti med seboj in se nikoli nista srečali iz oči v oči. Če je nastala situacija, ko sta se srečala iz oči v oči, sta obe strani odvrnili pogled in se oddaljili druga od druge. Ta tabu je očitno veljal le za može in njihove otroke, najverjetneje zaradi neprijetnosti na strani žene, saj so bili Karankawi običajno patrilokalni.
Umetnost, atletika in rekreacija
Karankawa so imeli vsaj tri glasbila – veliko bučo, napolnjeno s kamni, ki so jo stresali, da je proizvajala zvok, žlebljen kos lesa, po katerem so Karankawa drgnili palico, da je proizvajala zvok in piščal, na katero so nežno pihali.
Karankawa so vadili metanje sekire, rekreacijske pretepe z noži, igre z žogo in rokoborske dvoboje. Zdi se, da se med Karankawa niso razvile igre na srečo ali igre ugibanja. Karankawa so bili znani tudi po izjemnih fizičnih podvigih, kot so nadaljevanje boja po ranitvi v bitki, lomljenje ledu s telesom in plavanje v ledeno mrzli vodi.
Lokostrelstvo
Njihova najbolj opazna veščina je bilo lokostrelstvo. Karankawa so izdelovali lastne loke in puščice in so bili znani po veliki spretnosti, ne glede na to, ali so stali na kopnem ali v mirnih ali nemirnih vodah. Njihovi loki so bili izdelani iz rdečega cedrovega lesa in so jih izdelovali glede na višino vsakega lokostrelca, segali so od stopala do brade ali očesa. Loki so bili vedno v popolnem stanju. Puščice so bile dolge približno en meter, konice so bile jeklene, perje pa iz perja divjih gosi. Karankawa so se ukvarjali z lokostrelstvom za lov in kot rekreacijsko dejavnost. Pogosto so streljali na tarčo ali streljali puščice pravokotno v prostor. Strelska tekmovanja, ki so jih prirejali, so bila živahna in praznična. Mnogi mladeniči so lahko prejšnjo puščico v tarči razpolovili z razdalje vsaj 24 m.
Družbene institucije Plemsko vodstvo
Skupine Karankawa sta običajno vodila dva poglavarja – civilni poglavar z dednim nasledstvom po moški liniji in vojni poglavar, verjetno imenovan s strani civilnega poglavarja. Ni bilo najdenih dokazov o konfederaciji, kot je bila tista pri Caddo ali Muscogee (Creek). Karankawa so bili verjetno ohlapno povezano pleme, ki je živelo pod ločenimi poglavarji, združeno le s skupnim jezikom in skupnimi vojnimi odpravami.
Ritual, da postaneš poglavar, so preučevali Španci iz 18. stoletja. Navedli so, da se izbira začne med mnogimi kandidati in vsak je poškodovan z glavnikom, ustvarjenim iz bodic morske ribe, dolge rane so izkopane v njihovo kožo od vrha glave do podplatov stopal in nato privezani na drog za več dni, da se pojavijo bodisi suhi ali izčrpani in blizu smrti. Čeprav je ta opis res lahko ritual za izbiro poglavarja, dnevnik Fray Gasparja Joseja De Solisa navaja, da sumi, da bi ti rituali lahko bili preprosto obred pubertete ali iniciacijski ritual v bratovščino.
Spolne in družinske strukture