Sikhovski imperij

Sikhovski imperij ali Sikhovsko kraljestvo je bila regionalna sila s sedežem v regiji Pandžab na Indijski podcelini. Obstajal je od leta 1799, ko je maharadža Randžit Singh zavzel Lahore, do leta 1849, ko ga je po drugi anglo-sikhovski vojni premagala in osvojila britanska Vzhodnoindijska družba. Na vrhuncu sredi 19. stoletja se je imperij raztezal od Gilgita in Tibeta na severu do puščave Thar na jugu in od Hajberskega prelaza na zahodu do Satledža na vzhodu in je bilo razdeljeno na osem provinc. Versko raznolik, z ocenjenim prebivalstvom 12 milijonov leta 1831 (zaradi česar je bila takrat 19. najbolj naseljena država), je bil zadnja večja regija Indijske podceline, ki si jo je priključil Britanski imperij.

Leta 1799 je Randžit Singh iz Sakerčakia Misla zavzel Lahore od sikhovskega triumvirata, ki mu je vladal od leta 1765, in mu je posest Lahoreja potrdil duranski vladar Zaman šah. Uradno ga je kronal 12. aprila 1801 Sahib Singh Bedi, potomec Guruja Nanaka.The Encyclopaedia of Sikhism , section Sāhib Siṅgh Bedī, Bābā (1756–1834). Randžit Singh se je na oblast povzpel v zelo kratkem času, od vodje ene same misle do končnega maharadže Pandžaba. Do leta 1813 je Randžit Singh priključil vse preostale sikhovske misle, v naslednjih letih pa je prišlo do postopnega izgona Afganistancev iz Pandžaba; afganistanski vpliv vzhodno od Inda se je končal po padcu Multana leta 1818. V naslednjih desetletjih so duranski Afganistanci v korist Sikhov izgubili tudi Kašmir in Pešavar. Do leta 1840 je Gulab Singh pod sikhovsko oblast pripeljal Ladak in Baltistan. Randžit Singh je posodobil svojo vojsko z najnovejšim usposabljanjem, orožjem in topništvom.

Po smrti maharadže Randžita Singha leta 1839 je imperij oslabila britanska Vzhodnoindijska družba, ki je podžigala notranje razkole in slabo politično upravljanje. Končno je bila država leta 1849 po porazu v drugi anglo-sikhovski vojni razpuščena.

Terminologija Imperij se imenuje tudi Lahorejska država, na primer na sodobnih britanskih zemljevidih. Izraz Lahore Darbar se nanaša na sikhovski dvor v Lahoreju, kjer je bila vladajoča vlada imperija. Sodobni Britanci in drugi Evropejci so državo imenovali Kraljestvo Lahore, njeno vladajočo družino pa lahorejska kraljeva družina. Izraz Sikhovski imperij se je uveljavil v 20. stoletju, morda kot angleški ekvivalent izraza Sarkar-i-Khalsa.

Zgodovina Ozadje Ustanovitev Sikhovskega imperija sega v leto 1707, leto Aurangzebove smrti in začetek propada Mogulskega cesarstva. Ker so bili Moguli znatno oslabljeni, je sikhovska vojska, znana kot Dal Khalsa, preurejena Khalsa Faudž, ki jo je ustanovil Guru Gobind Singh, vodila odprave proti njim in Duranskemu imperiju (Afganistancem) na zahodu. To je privedlo do rasti vojske, ki se je razdelila na različne konfederacije ali polneodvisne misle. Vsaka od teh sestavnih vojsk je nadzorovala različna območja in mesta. Vendar pa so se v obdobju od 1762 do 1799 sikhovski poveljniki mislov začeli uveljavljati kot neodvisni.

Mogulska vladavina Pandžaba Sikhizem se je začel med osvojitvijo severne Indije s strani Baburja, ustanovitelja Mogulskega cesarstva. Njegov vnuk Akbar je podpiral versko svobodo in po obisku langarja guruja Amarja Dasa dobil ugoden vtis o sikhizmu. Zaradi obiska je langarju podaril zemljo in Moguli niso imeli nobenih konfliktov s sikhovskimi guruji vse do njegove smrti leta 1605.

Njegov naslednik Džahangir je v sikhih videl politično grožnjo. Guruju Ardžanu, ki je bil aretiran zaradi podpore uporniškemu Kusravu Mirzi, je ukazal, naj spremeni odlomek o islamu. v Adi Granthu. Ko je Guru zavrnil, je Džahangir ukazal, naj ga usmrtijo z mučenjem. Mučeništvo Guruja Ardžana je vodilo do tega, da je šesti Guru, Guru Hargobind, razglasil sikhovsko suverenost pri ustvarjanju Akal Takhta in pri vzpostavitvi utrdbe za obrambo Amritsarja.

Džahangir je poskušal uveljaviti oblast nad Sikhi tako, da je guruja Hargobinda zaprl v trdnjavo Gvalior, a ga je po nekaj letih, ko se ni več čutil ogroženega, izpustil. Sikhovska skupnost ni imela nadaljnjih težav z Mogulskim cesarstvom vse do Džahangirjeve smrti leta 1627. Naslednji sin Džahangirja, Šah Džahan, je bil užaljen zaradi 'suverenosti' guruja Hargobinda in po vrsti napadov na Amritsar prisilil Sikhe, da so se umaknili v hribovje Sivalik.

Naslednji guru, Guru Har Rai, je ohranil gurujstvo v teh hribih tako, da je preprečil lokalne poskuse zavzetja sikhovske zemlje in igral nevtralno vlogo v boju za oblast med dvema sinovoma Šaha Džahana, Aurangzebom in Dara Šikohom, za nadzor nad Mogulskim cesarstvom. Deveti guru, Guru Tegh Bahadur, je preselil sikhovsko skupnost v Anandpur in veliko potoval, da bi obiskal in pridigal, kljub Aurangzebu, ki je poskušal za novega guruja postaviti izobčenega Ram Raija. Guru Tegh Bahadur je kašmirskim panditom pomagal preprečiti spreobrnitev v islam in je bil po Aurangzebovem ukazu aretiran. Ko so mu ponudili izbiro med spreobrnitvijo v islam in smrtjo, se je raje odločil za smrt kot za kompromis svojih načel in je bil usmrčen.

Oblikovanje Khalse Guru Gobind Singh je prevzel gurujstvo leta 1675 in se, da bi se izognil bitkam z radžami v hribovju Sivalik, preselil v Paonto. Tam je zgradil veliko utrdbo za zaščito mesta in vanjo namestil vojsko za njegovo zaščito. Naraščajoča moč sikhovske skupnosti je vznemirila radže s hribovja Sivalik, ki so poskušali napasti mesto, vendar so jih sile Guruja Gobinda Singha v bitki pri Bhanganiju premagale. Odpravil se je v Anandpur in 30. marca 1699 ustanovil Khalso, kolektivno vojsko krščenih Sikhov.

Ustanovitev Khalse je združila sikhovsko skupnost proti različnim kandidatom za gurujski položaj, ki so jih podpirali Moguli. Leta 1701 je združena vojska radžov s hribovja Sivalik in Mogulov pod vodstvom Vazir Kana napadla Anandpur. Khalsa se je umaknila, se pregrupirala in premagala Mogule v bitki pri Muktsarju. Leta 1707 je Guru Gobind Singh sprejel povabilo Aurangzebovega naslednika Bahadurja Šaha I., da se z njim sreča. Srečanje je potekalo v Agri 23. julija 1707.Ganda Singh.

Banda Singh Bahadur Avgusta 1708 je Guru Gobind Singh obiskal Nanded. Tam je srečal bairāgījevega samotarja Madho Dasa, ki se je spreobrnil v sikhizem in se preimenoval v Banda Singh Bahadur.Ganda Singh. Malo pred smrtjo mu je Guru Gobind Singh ukazal, naj ponovno osvoji regijo Pandžab, in mu dal pismo, v katerem je vsem Sikhom naročil, naj se mu pridružijo. Po dveh letih pridobivanja podpornikov je Banda Singh Bahadur sprožil agrarno vstajo z razbitjem velikih posesti zamindarskih družin in razdelitev zemlje revnim kmetom, ki so jo obdelovali.

Banda Singh Bahadur je začel svoj upor s porazom mogulskih vojsk v bitki pri Samani in ustanovitvijo prve sikhovske države leta 1709. Naslednje leto je sledila še ena sikhovska zmaga v bitki pri Sadhauri. Upor je dosegel vrhunec po porazu pri obleganju Gurdaspurja. Med uporom si je Banda Singh Bahadur prizadeval uničiti mesta, v katerih so Moguli kruto ravnali s podporniki Guruja Gobinda Singha. Vazir Kana je usmrtil v maščevanje za smrt sinov Guruja Gobinda Singha in Pir Budhu šaha po sikhovski zmagi pri Sirhindu.

Vladal je ozemlju med rekama Satledž in Jamuno, ustanovil prestolnico v Himalaji v Lohgarhu in koval kovance v imenu Guruja Nanaka in Guruja Gobinda Singha. Leta 1716 so Moguli premagali njegovo vojsko, potem ko je poskušal braniti svojo trdnjavo v Gurdas Nangalu. Ujeli so ga skupaj s 700 možmi in ga poslali v Stari Delhi, kjer so jih vse mučili in usmrtili, potem ko so zavrnili spreobrnitev v islam.

Obdobje Dal Khalse Sikhovska konfederacija Obdobje od 1716 do 1799 je bilo v regiji Pandžab politično in vojaško zelo turbulentno. To je bila posledica splošnega upada mogulskega cesarstva, ki je v regiji pustil praznino moči, ki so jo sčasoma zapolnili sikhi iz Dal Khalse, kar pomeni »vojska Khalse « ali »stranka Khalse«. Konec 18. stoletja, po porazu več invazij afganistanskih vladarjev Duranskega imperija in njihovih zaveznikov,Meredith L. Runion The History of Afghanistan p. 70 Greenwood Publishing Group, 2007 so ostanki Mogulov in njihovih podkraljev, z mogulskimi zavezniki iz vrst hindujski hribovskih radžev iz hribovja Sivalik in sovražni lokalni muslimani, ki so se postavili na stran drugih muslimanskih sil. Sikhi iz Dal Khalse so sčasoma oblikovali svoja neodvisna sikhovska upravna območja, misl, kar izhaja iz perzijsko-arabskega izraza, ki pomeni »podoben«, na čelu katerih so bili misldarji. Te misle je v veliki meri združil maharadža Randžit Singh.

Vojne med misli Po vladavini Džase Singha Ramgarhije so se sikhovski misli razdelili in se medsebojno spopadati. Izbruhnila je nekakšna 'hladna vojna' med misli Bhangi, Nakai, Dalelvala in Ramgharia ter Sakerčakia, Ahluvalia, Karor Singhia in Kanijeha. Tudi Šahidan, Nišania in Singhpuria so se povezali, vendar se niso vojskovali z drugimi in so nadaljevali z Dal Khalso.

Fulkian misl je bil izobčen iz konfederacije. Sada Kaur iz Kanhaija misl se je v praznini dvignila in uničila moč Bhangijev. Kasneje je svoj prestol prepustila maharadži Randžitu Singhu.

Imperij Formalni začetek Sikhovskega imperija se je začel z združitvijo mislov leta 1801, s čimer je nastala enotna politična država. Vsi voditelji mislov, ki so bili povezani z vojsko, so bili plemstvo z običajno dolgim in prestižnim družinskim ozadjem v sikhovski zgodovini.

Glavni geografski odtis imperija je bil od regije Pandžab do Kajberskega prelaza na zahodu, Kašmirja na severu, Sinda na jugu in Tibeta na vzhodu.

Leta 1797 je Randžit Singh oblegal Rasulnagar in priključil državo Čata, ki je bila zagrenjena sovražnica Sakerčakija misla. Vladar Džan Muhamad Čata je bil v obleganju ubit.

Leta 1799 je Randžit Singh preselil prestolnico iz Gudžranvale v Lahore, kjer jo je leta 1763 ustanovil njegov dedek Čarat Singh.

Randžit Singh je po napadu na Džhang leta 1807 priključil državo Sial, ki je bilo pod lokalnim muslimanskim poglavarstvom. Podlaga za to priključitev je bila, da je lokalni vladar Džhanga, Ahmad Kan Sial, koval zaroto z Navabom Muzafarjem Kanom iz Multana in da je s slednjim podpisal tajno pogodbo. desno|sličica|Randžit Singh na sodišču leta 1838

Hari Singh Nalva je bil vrhovni poveljnik sikhovske armade Khalsa od leta 1825 do 1837. Znan je po svoji vlogi pri osvajanjih Kasurja, Sialkota, Multana, Kašmirja, Atoka in Pešavarja. Nalva je vodil sikhovsko vojsko pri osvoboditvi šaha Šuje iz Kašmirja in zagotovil diamant Koh-i-Nor za maharadžo Randžita Singha. Služil je kot guverner Kašmirja in Hazare ter ustanovil kovnico denarja v imenu Sikhovskega imperija za lažje pobiranje dohodka. Njegovo mejno politiko obvladovanja Kajberskega prelaza je kasneje uporabila Britanska Indija. Nalva je bil odgovoren za širitev meje Sikhovskega imperija do reke Ind. V času njegove smrti je bila zahodna meja Sikhovskega imperija Kajberski prelaz.

Dinastija Namgjal iz Ladaka je od leta 1819 do 1834 redno plačevala letni davek Sikhovskemu imperiju. Davek je bil plačilo lokalnim sikhovskim guvernerjem Kašmirja. Kraljestvo Namgjal so kasneje osvojili Dogri pod vodstvom Zoravarja Singha.

Področje dinastije Makpon iz Baltistana s sedežem v Skardu pod vladavino Ahmada Šaha Makpona je bilo osvojeno v letih 1839–40, njen lokalni vladar pa je bil odstavljen. Dogre so bile v tem času pod suvereniteto Sikhovskega cesarstva.

Med kitajsko-sikhsko vojno leta 1841 so sile cesarstva napadle Tibet, ki je bil takrat pod nadzorom dinastije Čing. Vendar je bil ta nadzor kratkotrajen in vojska cesarstva se je bila zaradi protinapada Kitajcev in Tibetancev prisiljena umakniti v Ladak.

Cis-Satledžske države