Mazurija ( ; ; ) je etnografska in geografska regija v severni in severovzhodni Poljski, znana po svojih 2000 jezerih.It was a finalist in the Internet-based poll New7Wonders of Nature Mazurija zavzema velik del Mazurskega jezerskega okrožja. Upravno je del Varminsko-mazurskega vojvodstva (upravno območje/pokrajina). Njeno največje mesto, ki pogosto velja za njeno prestolnico, je Ełk. Regija pokriva ozemlje približno 10.000 km2, na katerem živi približno 500.000 ljudi.
Mazurija meji na Varmijo, Powiśle in Chełmnsko deželo na zahodu, Mazovijo na jugu, Podlaško in Suvalsko regijo na vzhodu ter Malo Litvo na severu.
Zgodovina Prazgodovina in zgodnja zgodovina Nekatere najzgodnejše arheološke najdbe na Mazuriji so bile najdene na najdiščih Dudka in Szczepanki in so pripadale subneolitski kulturi Zedmar. Indoevropski naseljenci so v regijo prvič prispeli v 4. tisočletju pred našim štetjem, ki se je v Baltiku razvejala v satemsko baltsko-slovansko vejo, ki je sčasoma povzročila nastanek Baltov kot govorcev baltskih jezikov. Balti so se v poznem 1. tisočletju pred našim štetjem razdelili na zahodne in vzhodne Balte. Regijo so naseljevali predniki zahodnih Baltov – Stari Prusi, Sudovci/Jotvingi, Skalvijci, Nadruvci in Kuroni, medtem ko so se vzhodni Balti naselili na ozemlju današnje Litve, Latvije in Belorusije.
Grški raziskovalec Pitej (4. stoletje pr. n. št.) je ozemlje morda imenoval Mentenomon, prebivalce pa Guttoni (sosedje Tevtonov, verjetno Goti). Leta 98 n. št. je Tacit opisal eno od plemen, ki so živela v bližini Baltskega morja (), kot Aestiorum gentes in nabiralce jantarja.
Stari Prusi Pred 13. stoletjem so ozemlje naseljevali stari (baltski) Prusi, baltska etnična skupina, ki je živela v Prusiji (območje jugovzhodne obale Baltskega morja, ki meji na Baltsko morje okoli Vislunskega in Kurskega zaliva). Del ozemlja, ki se je kasneje imenoval Mazurija, je bil takrat znan kot Galindia in je bil verjetno obrobno, gosto gozdnato in redko poseljeno območje. Prebivalci današnje Mazurije so govorili jezik, danes znan kot stara pruščina in so imeli svojo mitologijo. Čeprav je njihovo ime nosila nemška politična entiteta iz 19. stoletja, niso bili Nemci. V 13. stoletju so se po osvojitvi s strani vitezov tevtonskega reda spreobrnili v rimskokatoliško vero.
Ocene se gibljejo od približno 170.000 do 220.000 starih Prusov, ki so živeli v celotni Prusiji okoli leta 1200.Kossert, Andreas: Ostpreussen, page 28 Divjina je bila njihova naravna ovira pred napadi potencialnih napadalcev. Med severnimi križarskimi vojnami v začetku 13. stoletja so stari Prusi ta prostrani gozd uporabljali kot široko obrambno območje. To so storili tudi proti vitezom tevtonskega reda, ki jih je leta 1226 na Poljsko povabil Konrad I. Mazojski. Cilj reda je bil spreobrniti domače prebivalstvo v krščanstvo in ga po potrebi krstiti na silo. V poznejših osvajanjih, ki so trajala več kot 50 let, je bilo prvotno prebivalstvo delno iztrebljeno, zlasti med velikim pruskim uporom 1261–83. Veliko Prusov je odšlo tudi v Litvo kot vojni begunci. Toda več pruskih plemiških družin je prav tako nastanilo viteze, da bi ohranile svojo oblast in posest.
Tevtonski red
Potem ko je red osvojil Prusijo, so se Poljaki (oziroma natančneje Mazuri, torej prebivalci sosednje regije Mazovija) začeli naseljevati v jugovzhodnem delu osvojene regije. Nemški, nizozemski, flamski in danski kolonisti so nato na območje vstopili s severozahoda. Število poljskih naseljencev se je na začetku 15. stoletja znova znatno povečalo, zlasti po prvi in drugi pogodbi iz Torunja (1411 oziroma 1466), po trinajstletni vojni in končnem porazu reda. Bitka pri Grunwaldu se je odvila v zahodni Mazuriji leta 1410. Bila je ena največjih bitk v srednjeveški Evropi in se je končala z zmago Poljske in Litovske nad Tevtonskimi vitezi. Leta 1440 je bila ustanovljena protitevtonska pruska konfederacija, ki so se ji pridružila različna mesta Mazurije. Zahodna Mazurija z Ostródo je bila poleg Chełmnske dežele kraj najširše udeležbe plemstva pri ustanovitvi Konfederacije. Leta 1454 je poljski kralj Kazimir IV. Poljski na zahtevo Konfederacije podpisal akt o priključitvi celotne regije, vključno z Mazurijo, Poljski, po trinajstletni vojni pa je Mazurija postala del Poljske kot fevd v lasti velikega mojstra tevtonskega reda.Górski, pp. 54, 96–97, 214–215
Vojvodina Prusija Sekularizacija tevtonskega reda v Prusiji in spreobrnitev Alberta Pruskega v luteranstvo leta 1525 sta Prusijo, vključno z območjem, ki se je kasneje imenovalo Mazurija, pripeljali v protestantizem. Vitezi so se odvezali katoliški cerkvi in postali plemiči, ki so imeli zemljo v lasti, vojvodina Prusija pa je bila ustanovljena kot vazalna država Poljske. Poljski jezik je prevladoval zaradi številnih priseljencev iz Mazovije, ki so se v 16. stoletju naselili tudi v južnih delih vojvodine Prusije, do takrat deviškega dela (kasneje Mazurije). Medtem ko so južno podeželje naseljevali ti - medtem ko so protestantski - poljsko govoreči prebivalci, so zelo majhna južna mesta predstavljala mešano poljsko in nemško govoreče prebivalstvo. Starodavni staropruski jezik se je v delih podeželja v severnem in osrednjem delu vojvodine Prusije ohranil do začetka 18. stoletja. Takrat so se izkazali za asimilirane v množico nemško govorečih vaščanov in kmetov. Območja, kjer je bilo veliko govorcev poljščine, so bila znana kot poljski departmaji.Kossert, Andreas: Masuren, p. 81
Mazurija je postala eno vodilnih središč poljskega protestantizma. Sredi 16. stoletja sta Lyck (Ełk) in Angerburg (Węgorzewo) postala pomembni poljski tiskarski središči.Erwin Kruk, Warmia i Mazury, Wrocław 2003, p. 62 (in Polish) Leta 1546 je v Ełku v vzhodni Mazuriji Hieronim Malecki, poljski prevajalec in založnik, ustanovil priznano poljsko srednjo šolo, ki je privabljala poljske študente iz različnih regij. Najzahodnejši del Mazurije, okrožje Osterode (Ostróda), je leta 1633 prišel pod upravo enega zadnjih vojvod rodbine Pjastov, Janeza Kristijana Briškega.
Po smrti pruskega vojvode Alberta Friderika leta 1618 je vojvodstvo (vključno z Mazurijo) podedoval njegov zet Janez Sigismund, mejni grof Brandenburški, ki je združil obe ozemlji pod eno samo dinastijo in ustanovil Brandenburg-Prusijo. Leta 1656 so sile Poljske in Litovske skupnosti, vključno z 2000 tatarskimi plenilci, v bitki pri Prostki premagale zavezniško švedsko in brandenburško vojsko ter ujeli Boguslawa Radziwiłła. Vojna je uničila večino mest, 249 vasi in naselij ter uničila 37 cerkva. V letih 1656–1657 je umrlo več kot 50 % prebivalstva Mazurije, 23.000 jih je bilo ubitih, nadaljnjih 80.000 jih je umrlo zaradi bolezni in lakote, 3400 ljudi pa je bilo zasužnjenih in deportiranih v Rusijo. Velavsko-bidgoški sporazum je leta 1657 končal suverenost Poljske.
Med letoma 1709 in 1711 je v celotni vojvodski Prusiji zaradi črne smrti umrlo med 200.000 in 245.000 od 600.000 prebivalcev. Na Mazuriji se je število smrtnih žrtev regionalno razlikovalo; medtem ko je v okrožju Rhein (Ryn) umrlo 6789 ljudi, je v Seehestenu (Szestno) umrlo le 677. V Lötznu (Giżycko) je umrlo 800 od 919 ljudi.Kossert, Andreas: Ostpreussen, p. 96Kossert, Andreas: Masuren, p. 85 Izgube prebivalstva so nadomestile migracije protestantskih naseljencev ali beguncev iz Škotske, Salzburga (izgon protestantov leta 1731), Francije (hugenotski begunci po Fontainebleaujskem ediktu leta 1685) in zlasti iz protireformirane Poljsko-litovske skupnosti, vključno s Poljskimi brati, izgnanimi iz Poljske leta 1657. Zadnja skupina beguncev, ki se je izselila v Mazurijo, so bili ruski staroverci, ki so nasprotovali državni cerkvi, leta 1830, ko jim je kralj Friderik Viljem III. Pruski podelil azil.
Kraljevina Prusija
Regija je postala del Kraljevine Prusije s kronanjem pruskega kralja Friderika I. leta 1701 v Königsbergu (Kaliningrad). Mazurija je postala del novo ustanovljene upravne province Vzhodna Prusija ob njeni ustanovitvi leta 1773. Ime Mazurija se je uradno začelo uporabljati po novih upravnih reformah v Prusiji po letu 1818. Mazurci so se v tem obdobju imenovali poljski Prusi ali Staroprusaki (Stari Prusi). Med napoleonskimi vojnami in poljskimi narodnoosvobodilnimi boji so leta 1807 poljske čete pod poveljstvom generalov Jana Henrika Dąbrowskega in Józefa Zajączka zavzele več mest v severni in vzhodni Mazuriji. Nekateri Mazurci so leta 1831 pokazali znatno podporo poljski vstaji in vzdrževali številne stike z ruskimi območji Poljske onkraj meje Prusije, območja pa sta povezovali skupna kultura in jezik; pred vstajo so ljudje obiskovali podeželske sejme drug drugega in potekala je velika trgovina, razširjeno pa je bilo tudi tihotapljenje. Kljub temu sta njihova luteranska vera in tradicionalna pripadnost pruski kraljevi družini ločevali Mazurce in Poljake. Nekateri zgodnji pisci o Mazurcih – kot je Max Toeppen – so Mazurce na splošno imeli za posrednike med nemško in slovansko kulturo.
Politika germanizacije v Mazuriji je vključevala različne strategije, predvsem poskuse širjenja nemškega jezika in čim večjega izkoreninjenja poljščine; nemščina je postala obvezni jezik v šolah od leta 1834 naprej. Leta 1813 je bila stara poljska šola v Elku, ustanovljena leta 1546, preoblikovana v nemško gimnazijo. Fryderyk Tymoteusz Krieger, nadzornik šole, je aktivno zagovarjal pravice lokalnih Poljakov do uporabe poljskega jezika in postal prvi pastor v Mazuriji, ki je protestiral proti začeti germanizaciji poljskih šol v regiji. Pruske oblasti so trikrat sprožile preiskave proti Kriegerju. Poljake, ki so se naučili nemškega jezika, vključno z otroki, katerih starši niso govorili nemško, so oblasti uradno razvrstile med etnične Nemce in jim odrekle pravico do udeležbe na poljskih cerkvenih bogoslužjih. Leta 1836 je bila v Olecku organizirana sinoda, ki je protestirala proti politiki germanizacije. Protest sinode so podpisali vsi župniki v okrožju Olecko, njene argumente pa sta kasneje uporabila znana zagovornika poljskega jezika na Mazuriji, Gustaw Gizewiusz in Krzysztof Celestyn Mrongovius. Protesti so bili uspešni, vendar se je kampanja germanizacije leta 1865 nadaljevala in kasneje okrepila. Luteranske cerkve in njihovi vikarji so svojo duhovno oskrbo za župljane, katerih materni jezik je bil poljski, izvajali predvsem v poljščini.
Poljski tajni odpor je bil aktiven in je med januarsko vstajo 1863–1864 tihotapil orožje skozi regijo v rusko delitev Poljske. Poljski uporniki so pred Rusi pobegnili v Mazurijo in našli zatočišče v različnih mestih in vaseh. Nekateri uporniki so se v Mazuriji reorganizirali, da bi se vrnili v rusko delitev Poljske in nadaljevali boj. Novo ustanovljene poljske enote iz pruske delitve Poljske so prav tako prečkale Mazurijo in se v regiji celo spopadle s pruskimi četami. Prusi so aretirali in zaprli več lokalnih pripadnikov odpora, tihotapcev in upornikov. Lokalni prebivalci so protestirali proti deportaciji upornikov v rusko delitev Poljske.Groniewska, p. 42
Nemško cesarstvo Po združitvi Nemčije v Nemško cesarstvo leta 1871 so bili zadnji pouki poljskega jezika v šolah odstranjeni leta 1872. Mazurce, ki so izražali simpatije do Poljske, je nemško javno mnenje označilo za nacionalne izdajalce, zlasti po letu 1918, ko je nova Poljska republika zahtevala do takrat nemška območja, naseljena s poljsko govorečimi prebivalci. Po mnenju Stefana Bergerja so bili Mazurci v Nemškem cesarstvu po letu 1871 deležni stališča, da so se, čeprav so priznavali svojo "objektivno" poljskost (v smislu kulture in jezika), počutili subjektivno nemške in bi jih zato morali tesno vključiti v nemško nacionalno državo; Berger sklepa, da so bili takšni argumenti nemških nacionalistov namenjeni trdni vključitvi mazurskega (in šlezijskega) ozemlja v Nemški rajh.