Tajska tempeljska umetnost in arhitektura je umetnost in arhitektura budističnih templjev na Tajskem. Templji so znani kot wat, iz paḷi vāṭa, kar pomeni 'ograjen prostor'. Tempelj ima obdajajočo steno, ki ga ločuje od posvetnega sveta. Templji so služili kot stabilizacijsko središče v teh skupnostih, ker so njihovi sveti nauki postali osnova avtoritete in meja, njihova območja so postala mesta poučevanja, njihovi režimi skupnega lastništva premoženja so jih oblikovali v gospodarska središča, njihove funkcije pa so jim omogočale, da so na različne načine služili v središču teh skupnosti.

Arhitektura Arhitektura watov se drži doslednih načel. Wat je, z nekaj izjemami, sestavljen iz dveh delov: Phutthawat in Sangkhawat.

Phutthawat Phutthawat () je območje, posvečeno Budi. Običajno vsebuje več stavb: Chedi () – znan tudi kot stupa, večinoma v obliki zvonastega stolpa, pogosto dostopnega in prekritega z zlatimi lističi, v katerem je reliktna komora. Prang () – tajska različica indijskih tempeljskih stolpov, večinoma v templjih iz obdobja Sukhothai in Ayutthaya. Ubosot ali Bot ( ali ) – dvorana za posvečenje in najsvetejši del hrama. Osem kamnov Sema (Bai Sema, ) označuje posvečeno območje. Wihan () – dvorana svetišča, ki vsebuje glavne podobe Bude. To je dvorana za zborovanje, kjer se zbirajo menihi in laiki. Mondop () – specifična stavba ali svetišče s kvadratno ali križno osnovo, včasih s koničasto streho. Gre za slovesno obliko, ki se lahko pojavi na različnih vrstah stavb. Lahko hrani relikvije, svete spise ali deluje kot svetišče. Za razliko od Mandape kmerskega ali indijskega templja, ki sta del večje strukture, je tajski Mondop samostoječ. Ho trai () – tempeljska knjižnica ali skladišče svetih spisov hrani svete spise Tipiṭaka. Včasih so zgrajeni v obliki Mondopa, kubične zgradbe, kjer piramidno streho nosijo stebri. Sala () – odprt paviljon, ki nudi senco in prostor za počitek. Sala kan parian () – velika, odprta dvorana, kjer lahko laiki poslušajo pridige ali prejemajo versko izobrazbo. Dobesedno pomeni »dvorana, v kateri se menihi učijo za parijski izpit« in se uporablja za petje popoldanskih molitev. Ho rakhang () – zvonik, ki se uporablja za prebujanje menihov in naznanjanje jutranjih in večernih obredov. Phra rabiang () – peristil, včasih zgrajen okoli svetega notranjega prostora kot križni hodnik. Pomožne stavbe, kot sta krematorij ali šola.

Stavbe so pogosto okrašene z elementi, kot so čofe.

V templjih iz obdobja Rattanakosin, kot sta Wat Pho in Wat Ratchabophit, je lahko ubosot shranjen znotraj (nizke) notranje stene, imenovane Kamphaeng Kaeo (), kar v prevodu pomeni »kristalna stena«.

Sangkhawat

Sangkhawat () vsebuje bivalne prostore menihov. Leži znotraj obzidja, ki obdaja tempeljski kompleks. Sangkhawat ima lahko naslednje stavbe: Kuti () – prvotno majhna stavba, zgrajena na kolih, zasnovana za nastanitev meniha, katere pravilna velikost je opredeljena v Sangkhathisetu, pravilo 6, in je 12 x 7 kheupov (4,013 x 2,343 metra). Sodobni kutiji imajo obliko stanovanjske stavbe z majhnimi sobami. Sangkhawat lahko vsebuje 'Ho rakhang' (zvonik) in celo 'Sala Kan Parian' (dvorana za pridige). V njem je večina funkcionalnih stavb, kot je kuhinja.

Tempeljski elementi

Oblike streh Templji imajo več strešnih nivojev. Uporaba okrašenih nivojev je rezervirana za strehe na templjih, palačah in pomembnih javnih stavbah. Najpogosteje se uporabljata dva ali trije nivoji, nekateri kraljevi templji imajo štiri. Ta praksa je bolj estetska kot funkcionalna. Tempeljske dvorane in njihove strehe so velike. Da bi olajšali videz strehe, je najnižji nivo največji z manjšo srednjo plastjo in najmanjšim nivojem na vrhu. Več prelomov v vsaki strehi jo še dodatno olajša – dvonivojska streha ima lahko 2–4 prelome v vsakem nivoju. Nizi, prelomi in vzorci nivojev ustvarjajo dinamične vizualne ritme. V severnih templjih je površina strehe večja, se spušča nizko in pokriva večji del stene. Spodnji nivoji se teleskopsko raztezajo proti vhodu. V osrednjem tajskem templju spodnji nivoji segajo na kratko razdaljo od zgornje strehe na koncih zatrepov.

Strešni okraski Večina okraskov je pritrjenih na zatrepno desko, dolgo, tanko ploščo na robu strehe na koncih zatrepov. Dekorativna struktura se imenuje lamyong. Lamyong je izklesan v valoviti, kačasti obliki nag sadunga, ki spominja na Nāgo. Njegovi izboklini, podobni rezilu, imenovani bai raka, nakazujejo tako nagove plavuti kot tudi Garudovo perje. Njegov spodnji okrasni okras se imenuje hang hong in običajno ima obliko nagove glave, obrnjene navzgor in stran od strehe. Nagova glava je lahko oblikovana v motivih kranokov, podobnih plamenu, in ima lahko več glav. Streha z več prelomi ali nivoji ima na dnu vsakega dela enake okrasne okrasne okraske hang hong. Na vrhu lamyonga je velik ukrivljen okras, imenovan Chofah, ki spominja na ptičji kljun in morda predstavlja Garudo.

Priljubljene tempeljske ikone Tajski teravadski budizem in hindujska kultura sta se združili, hindujski elementi pa so bili uvedeni v tajsko ikonografijo. Med priljubljene figure spadajo štiriročna figura Višnuja; garuda (pol človek, pol ptica); osemroki Šiva; Ganeša s slonovo glavo; Nage, ki se pojavlja kot kača, kitajski zmaj ali kobra in velikan Jakša, ki preganja duhove.

Sklici

Viri Discovery Channel by Scott Rutherford, "Insight Guides: Thailand.", APA Publications GmbH & Co., 2004. Discovery Channel by Steve Van Beek, "Insight Pocket Guide: Thailand.", APA Publications GmbH & Co., 2004. Maria Grazia Casella and Paola Piacco, "Thailand: Nature and Wonders.", Asia Books Co,.Ltd., 2004. John Hoskin and Gerald Cubitt, "This is Thailand.", Asia Books Co., Ltd., 2003

Zunanje povezave

Wat Thai: Dhammathai Thai Arts: Architecture Thai Temples Thai Architecture Buddhist Art: Architecture Pt.1

Kategorija:Tajska arhitektura Kategorija:Budistična arhitektura