Soja (znanstveno ime Glycine max) je stročnica, ki izvira iz vzhodne Azije in se vzgaja zaradi užitnega semena z mnogimi uporabami ter visoko hranilno vrednostjo. Obstajajo razne sorte soje, ki se med seboj močno razlikujejo, in to ne samo po obliki zrna, barvi in okusu, pač pa tudi po kemični sestavi. Soja vsebuje zelo velik odstotek maščob - povprečno 19 % in beljakovin - povprečno 37 % ter pomembne količine vitaminov A in B skupine. Soja se v prehrani uporablja podobno kot druge stročnice, vendar njen okus in vonj večini ljudem ni prijeten, zato jo uporabljajo v industriji prehrane predelano kot: sojino mleko, sojin sir (bolj znan kot tofu), sojina moka, sojino olje, sojina omaka sojini briketi Razmaščeni fižol je poceni vir beljakovin v krmi. Sojini proizvodi so sestavine mnogih nadomestil za meso in mlečne izdelke. Vsebuje pomembne količine fitične kisline, mineralov in vitaminov B. Sojino olje se uporablja v prehrani in industriji. Tradicionalni nefermentirani izdelek je sojino mleko, iz katerega izdelujejo tofu in tofujevo kožico. Fermentirani izdelki so sojino olje/omako, fermentirana fižolova pasta, natto in tempeh.
Glavne proizvajalke soje so Združene države Amerike (32%), Brazilija (32%) in Argentina (18%).
Taksonomska razvrstitev Različne sorte soje se uporabljajo za mnoge namene. Rod Glicin Willd. je razdeljen v dva podroda, Glicina in Soja. Podrod Soja vključuje kultivirano sojo (Glycine max) in divjo sojo (Glycine soja), ki uspeva divje na Kitajskem, Japonskem, v Koreji in Rusiji. Obe vrsti sta enoletnici. Podrod Glycine vsebuje 25 trajnic, ki uspevajo od Avstralije do Afrike.Heuzé V., Tran G., Giger-Reverdin S., Lebas F., 2015. Perennial soybean (Neonotonia wightii). Feedipedia, a programme by INRA, CIRAD, AFZ and FAO. https://www.feedipedia.org/node/293 Last updated on September 30, 2015, 15:09
Kot drugim rastlinam z dolgo zgodovino vzgoje ne moremo več z zagotovostjo slediti izvoru. Gre za kulturo z velikim številom kultivarjev.
Opis Kot pri večini rastlin sledimo rasti soji preko specifičnih morfoloških značilnosti med rastjo.
Kalitev Prva faza rasti rasti je kalitev, ki postane očitna s pojavom koreničice. Gre za prvo fazo rasti korenine, do katere pride po 48 ur v idealnih pogojih rasti. Prva fotosintetska struktura je klični list, ki se pojavi iz zemlje. Klični list deluje kot vir hranil v prvih 7-10 dneh življenja rastline.sličica|220x220_pik|Sojin fižolast sadež|levo
Zorenje Prvi pravi listi razvijejo kot par enojnih rezil. Po prvem paru se razvijejo sestavljeni listi s tremi rezili. Vsak tridelni list ima tri do štiri lističe, dolge 6-15 cm, široke pa 2-7 cm. Pod idealnimi pogoji se rast stebla nadaljuje, pri čemer zraste iz stebla vsake 4 dni nova grča. Pred cvetenjem zrastejo korenine 1,9 cm na dan. Če so prisotne bakterije za fiksacijo dušika, se grče na koreninah razvijejo zelo hitro. Pojav novih grč se nadaljuje 8 tednov, dokler ga ne stabilizira sožitje z bakterijami. Končne značilnosti rastline so različne, odvisne od genetike, kakovosti zemlje in podnebja; po navadi so visoke 51-127 cm, korenine pa segajo od 76-152 cm v globino.sličica|220x220_pik|Majhni vijoličasti cvet soje|levo
Cvetenje sličica|391x391_pik|Zrela soja Cvetenje se pogosto začne, ko postanejo dnevi krajši od 12,8 ur. Razne vrste pa se različno odzivajo na spreminjanje dolžine dneva. Soja razvije neopazne cvetove, ki izvirajo iz sredine lista in so bele, vijolične ali rožnate barve. Rast novih grč se lahko ustavi ob začetku cvetenja, odvisno od vrste. Vrste, pri katerih se rast novih grč nadaljuje, so bolj primerne za območja z dolgo rastno sezono. Soja pogosto spusti svoje liste preden dozorijo semena.
Sadež je dlakav strok, ki raste v klastru treh do petih. Dolg je 3-8 cm z 2-4 semeni s premerom 5-11 mm. Pojavljajo se v raznolikih oblikah in barvah (črna, rjava, rumena in zelena). Tudi dvobarvna in barvita so pogosta.
Odpornost semen Ovojnica zrelega fižola je trda, odporna na vodo in ščiti klični list ter strebelce pred poškodbami. Če ni razpokana, seme ne vzkali. Brazgotini na ovojnici pravimo hilus. Na eni stani je mikropil, skozi katerega lahko seme absorbira vodo.
Semena, polna beljakovin, se lahko posušijo, a po oživijo po ponovni absorpciji vode. Raziskovalci so našli veliko topnih ogljikovih hidratov, ki varujejo viabilnost celic semena. Podelili so mu veliko patentov za tehnike zaščite bioloških membran in proteinov v suhem stanju.
Sojine beljakovine sličica|220x220_pik|Sojina semena sličica|331x331_pik|Raznolike vrste soje za mnoge uporabeVse semenke, razen družina trave/žitarice, vsebujejo globulinske proteine za shrambo, podobne sojinim proteinom vicilinu (7S) in leguminu (11S). Oves in riž sta edini izjemi, saj vsebujeta te proteine.Seed Proteins; Peter R. Shewery and Rod Casey (Eds) 1999. Kluwer Academic Publishers, Dordrecht, The Netherlands Kakav vsebuje protein globulin 7S, ki prispeva k okusu in aromi kakava in čokolade, kava pa globulin 11S, odgovoren za okus in aromo kave.
Beljakovini vicilin in legumin spadata k super-družini kupinov, veliki družini funkcijsko raznolikih proteinov s skupnim izvorom, ki ji sledimo od bakterij k evkariontom, vključno z živalmi in višjimi rastlinami.
2S albumini sestavljajo veliko družino homolognih shrambenih proteinov, prisotnih v mnogih dvokaličnicah in nekaterih enokaličnicah, ne pa v travah. Soja vsebuje majhen, a pomemben protein 2S.http://www.sciencedaily.com/releases/2009/12/091202153946.htm 2S albumini so združeni v prolaminsko super-družino. Drugi alergeni proteini v tej super-družini so nespecifični rastlinski proteini lipidnega transporta, inhibitorji alfa-amilaze, inhibitorji tripsina in prolaminski hrambeni proteini v travah in žitaricah. Arašidi vsebujejo 20% 2S albuminov, 6% 7S globulinov in 74% 11S. Albumin 2S in globulin 7S sta odgovorna za relativno nizko vsebnost lizina v arašidih v primerjavi s proteini soje.
Gojenje Soja je pomembna za cel svet, saj vsebuje veliko olja in proteinov. V ZDA olje ekstrahirajo s heksanom, razmaščena soja je nato krma za živino na industrijskem nivoju. Produkti iz soje so prisotni v mnogih procesiranih živilih. Med drugo svetovno vojno je postala pomembna v Evropi in Severni Ameriki kot nadomestek za drugo proteinsko hrano in vir olja. Med vojno so jo uporabljali kot gnojilo.
Pogoji za rast Vzgoja je uspešna v podnebjih z vročimi poletji z optimumom pri 20-30 °C. Temperature pod 20 in nad 40 °C bistveno zavirajo rast. Najuspešneje raste na aluvialnih tleh z visoko vsebnostjo organske snovi. Kot večina fižolnic vzpostavi simbiozo z dušik fiksirajočimi bakterijami Bradyrhizobium japonicum. Sodobna soja doseže višino okoli enega metra v 80-120 dneh od sejanja do žetve.
Okoljska in zdravstvena vprašanja sličica|220x220_pik|Sojina polja v Argentini Okoljske organizacije poročajo, da je kultivacija soje privedla do uničenja velikih površin amazonskega deževnega gozda, deforestacijo pa naj bi še naprej spodbujali.
Ameriških znanstvenik za prst Andrew McClung je prvi pokazal potencial brazilske zemlje, kar mu je prinselo svetovno nagrado za prehrano leta 2006. Vseeno pa so naleteli na težave zaradi kratkih dnevov in pomanjkanja letnih časov, zato so morali najprej razviti "tropsko sojo", ki bi cvetela kasneje, da ima rastlina več čast za zorenje. Po več letih vzgoje je to uspelo veji brazilskega ministrstva za kmetijstvo.
Človeško blato iz čistilnih naprav je lahko gnojilo za sojo, a lahko vsebuje povišano koncentracijo kovin.
Škodljivci Soja je občutljiva na razne škodljivce, med njimi bakterije, glivične okužbe, virusne bolezni in parazite.Herbert, Ames, Cathy Hull, and Eric Day. "Corn Earworm Biology and Management in Soybeans." Virginia Cooperative Extension, Virginia State University (2009).
Zgodovina "Soja" izvira iz popačenja kitajske in/ali japonske besede za sojino olje (kitajsko 豉油 chǐyóu, japonsko 醤油 šoju).
Soja je bila bistvena poljščina v vzhodni Aziji pred zapisano zdogovino.Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. 2013. History of Whole Dry Soybeans, Used as Beans, or Ground, Mashed or Flaked (240 BCE to 2013). Lafayette, California. 950 pp. Dokazi o vzgoji soje segajo med leta 7000-6600 pr. n. št. na Kitajskem, med leta 5000-3000 pr. n. št. na Japonskem in okoli 1000 pr. n. št. v Koreji. Pred fermentiranimi izdelki je bila soja sveta zaradi blagodejnih vplivov pri kolobarjenju.
Sojo so v 13. stoletju predstavili na Javo in Malajski polotok. V 17. stoletju so z njo po Aziji že trgovali evropski trgovci (Portugalci, Španci in Nizozemci) in verjetno dosegli indijski kontinent.
V 18. stoletju so jih uvedli v Ameriki in Evropi. V Afriko je prišla konec 19. stoletja iz Kitajske preko Egipta (1857), zdaj pa je razširjena po vsej celini. Postala je pomembna poljščina v Združenih državah Amerike, Braziliji, Argentini, Indiji in na Kitajskem.
Azija Najbližji živeči sorodnik soje je Glycine soja, fižolnica iz osrednje Kitajske. Po starodavnem kitajskem mitu jo je leta 2853 pr. n. št. legendarni kitajski cesar Shennong proglasil za eno od petih svetih rastlin (poleg riža, pšenice, ježmena in prosa). Gojenje soje se je po arheoloških dokazih odvijalo dolgo časa na današnjem Japonskem, v severni Kitajski in Koreji.
Izvor gojenja soje je stvar debat. Zgodnje kitajske kronike omenjajo sojo kot darilo iz Mandžurije in Korejskega polotoka.The History of Agriculture By Britannica Educational Publishing, p. 48 Nedavna raziskava kaže na sejanje divje soje pred letom 5000 pr. n. št. na mnogih krajih po vzhodni Aziji. Nekateri strokovnjaki predlagajo datum 3500 pr. n. št. Najstarejše vrste, ki spominjajo na današnje po obliki in velikosti, so našli na arheoloških najdbiščih v Koreji iz okoli 1000 pr. n. št. Ogljično datiranje je določilo, da so v obdobju Mumun sojo gojili za prehrano. Soja se pojavi na Japonskem v obdobju Džomon pred 5000 leti in je bistveno višja od divjih vrst.Shurtleff, William; Aoyagi, Akiko. 2012. History of Soybeans and Soyfoods in Japan. Lafayette, California. 3,337 pp. (11,505 references, 445 photos and illustrations. Free online) Soja postane pomembna v dinastiji Zhou (1046-256 pr. n. št.) na Kitajskem, a ni jasno, kako se je vključila v kulturo. Pred dinastijo Han se na jugu Kitajske ni pojavljala. Od 1. stoletja do 15. in 16. stoletja se je razširila na jug in jugovzhod Azije, predvsem preko trgovine po kopnem in morju. Prvi japonski zapis je v kroniki Kodžiki, dokončani leta 712.
Mnogi ljudje so trdili, da so v Aziji uporabljali samo fermentirano sojo in izdelke iz nje, saj fermentacija niža nivo fitoestrogenov v rastlini. Izraz sojino mleko pa je vseeno v uporabi vsaj od leta 82, tofu od leta 220.
Soja je na Javi omenjena kot kadêlê v rokopisu Sri Tanjung iz 12. do 13. stoletja. V 13. stoletju je že prispela in se gojila v Indoneziji, a se je to verjetno zgodilo veliko prej, saj je bila trgovina z južno Kitajsko živahna. Prva omemba fermentirane sojine torte tempeha na Javi je v rokopisu Serat Centhini iz leta 1815.The Book of Tempeh, 2nd ed., by W. Shurtleff and A. Aoyagi (2001, Ten Speed Press, p. 145)
Do začetka 17. stoletja se je sojino olje razširilo z juga Japonske po regiji preko Nizozemske vzhodnoindijske družbe. Soja je na jug Azije verjetno prispela iz južne Kitajske in se premikala proti jugozahodu na sever indijskega kontinenta.
Evropa