thumb|upright=1.5|Zakonitost asistiranega samomora: Asistirani samomor, samomor z zdravniško pomočjo, pomoč pri samomoru ali zdravniško pomoč pri samomoru je postopek, pri katerem oseba s pomočjo zdravstvenega strokovnjaka sprejme ukrepe za končanje svojega življenja.
V določenih okoliščinah je zakonit v nekaterih državah, med drugim v Belgiji, Kanadi, Luksemburgu, na Nizozemskem, na Novi Zelandiji, v Avstriji, na Portugalskem, v Švici, v Španiji ter v nekaterih delih Avstralije in Združenih držav Amerike.
Ustavna sodišča Kolumbije, Estonije, Italije in Nemčije so legalizirala asistirani samomor, vendar njihovi parlamenti še niso sprejeli zakonov ali uredili prakse.
Pomisleki glede poimenovanja Nekateri zagovorniki končanja življenja s pomočjo nasprotujejo izrazu »asistirani samomor« ali »samomor« in rajši uporabljajo izraz »medicinska pomoč pri umiranju« ali »umiranje s pomočjo«. V razpravi se namreč želijo ločiti od samomora, ki ga storijo ljudje, ki niso terminalno bolni, saj menijo, da beseda »samomor« te medicinske prakse ne odslikava ustrezno.
Novembra 2022 je na letnem generalnem srečanju Svetovna zveza društev za pravico do smrti kot prednostni izraz za to medicinsko prakso sprejela frazo »prostovoljno umiranje s pomočjo« (»voluntary assisted dying«).
Omejitve in kriteriji
Da bi bili upravičeni do medicinske pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, morajo posamezniki običajno izpolnjevati stroge kriterije, ki vključujejo:
imajo terminalno (tj. verjetnost smrti v 6 mesecih do 1 letu) ali neozdravljivo bolezen ali invalidnost, so prisebni, so večkrat prostovoljno izrazili, da želijo umreti, si lahko sami aplicirajo predvideni smrtni odmerek.
Zakoni se med državami po obsegu razlikujejo.
V Kanadi in številnih evropskih državah je za upravičenost kriterij tudi »neznosno trpljenje« (tj. ni treba, da je oseba terminalno bolna).
V Združenih državah Amerike je medicinska pomoč pri umiranju omejena na tiste, pri katerih bo smrt predvidoma nastopila v manj kot šestih mesecih. Poleg tega je v Združenih državah Amerike potrebno, da zdravnik ponudi alternativno metodo za omejitev bolnikovega trpljenja ali neugodja, kot je hospic ali paliativna oskrba, preden bolniku omogoči privolitev v asistirani samomor.
Švica V Švici medicinska diagnoza ni potrebna. Za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja lahko zaprosi katera koli prisebna oseba. Zvezno vrhovno sodišče je leta 2023 presodilo, da v primeru duševne motnje zdravniku za predpis smrtnega odmerka zadošča več intenzivnih pogovorov z osebo, pogovor z bolnikovimi svojci in pridobitev drugega mnenja. Mnenje psihiatra ni potrebno.
Švicarsko združenje Dignitas zahteva, da: ima oseba bolezen, ki bo privedla do smrti (terminalna bolezen) in/ali neznosno onesposabljajočo invalidnost in/ali neznosno in neobvladljivo bolečino, je oseba sposobna prisebne presoje, da lahko oseba sama opravi zadnje dejanje – pogoltne zdravilo ali si vstavi želodčno sondo ali odpre ventil intravenskega kanala.
Argumenti za in proti
Argumenti za Argumenti v podporo asistiranemu samomoru vključujejo: zmanjšanje človeškega trpljenja sočutje spoštovanje do avtonomije pacientov osebno svobodo enakovredno obravnavo terminalno bolnih bolnikov na življenjski podpori in brez nje transparentnost etiko odgovornosti
Navajani razlogi ljudi, ki želijo asistirani samomor Leta 2022 so bili v programu, ki poteka v Oregonu, najpogosotejši razlogi za iskanje asistiranega samomora: zmanjšana zmožnost uživanja v dejavnostih, zaradi katerih je vredno živeti (89 %) izguba avtonomije (86 %) izguba dostojanstva (62 %) obremenitev družine/negovalcev (46 %) izguba nadzora nad telesnimi funkcijami (44 %) nezadosten nadzor bolečine ali skrbi v zvezi z bolečino (31 %) finančne posledice zdravljenja (6 %)Oregon Death with Dignity Act 2022 data summary https://www.oregon.gov/oha/PH/PROVIDERPARTNERRESOURCES/EVALUATIONRESEARCH/DEATHWITHDIGNITYACT/Documents/year25.pdf V predhodnih letih so bili navajani podobni razlogi.The three most frequently mentioned end-of-life concerns reported by Oregon residents who took advantage of the Death With Dignity Act in 2015 were: decreasing ability to participate in activities that made life enjoyable (96.2%), loss of autonomy (92.4%), and loss of dignity (75.4%).
Bolečina v Združenih državah Amerike večinoma ni bila glavni razlog za iskanje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Argumenti proti
Argumenti proti asistiranemu samomoru so: odsotnost iskrenega soglasja: Nekatere skrbi, da ranljivo prebivalstvo ogroža prezgodnja smrt, ker »so bolniki izpostavljeni asistiranemu samomoru brez iskrenega soglasja«. Spolzka strmina: zaskrbljenost, da se bo po uvedbi asistiranega samomora za terminalno bolne ta uporabljal tudi za druge ranljive skupine, tj. ljudi z različnimi oviranostmi, in da bi ga lahko začeli uporabljati tisti, ki se počutijo manj vredne zaradi svojega demografskega ali socioekonomskega statusa. Odbor za zdravstveno in socialno varstvo v Združenem kraljestvu pri pregledu stanja asistiranega samomora v letu 2024 ni ugotovil pojava spolzke strmine.
Mnenja
Medicinska etika Hipokratova prisega Nekateri zdravniki menijo, da je samomor z zdravniško pomočjo v nasprotju s Hipokratovo prisego (ok. 400 BC), ki so jo zgodovinsko izrekali zdravniki. Ta pravi: »Prisegam ... da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Vendar se je prvotna prisega mnogokrat spremenila in je v nasprotju z razširjenim prepričanjem večina sodobnih medicinskih šol ne narekuje, prav tako pa ni pravno zavezujoča za tiste, ki se jo odločijo sprejeti. Danes se opravljajo tudi posegi, ki jih Hipokratova prisega prepoveduje, kot sta splav in usmrtitev.
Ženevska deklaracija Ženevska deklaracija je revizija Hipokratove prisege, ko jo je Svetovno zdravniško združenje sprejelo v odziv na prisilno (neprostovoljno) evtanazijo, evgeniko in druga medicinska hudodelstva, ki so se izvajala v nacistični Nemčiji. Pravi »Spoštoval bom bolnikovo avtonomijo in dostojanstvo« in »Ohranil bom kar največje mogoče spoštovanje do človekovega življenja«.
Mednarodni kodeks medicinske etike Mednarodni kodeks medicinske etike, ki je bil zadnjič revidiran leta 2006, v poglavju »dolžnosti zdravnikov do bolnikov« pravi, da se mora »zdravnik vedno zavedati obveze spoštovanja do človeškega življenja.«
Marbellska izjava Marbellsko izjavo je sprejela 44. svetovna zdravniška skupščina v Marbelli (Španija) leta 1992. Navaja, da je »samomor z zdravniško pomočjo, tako kot prostovoljna evtanazija, neetičen in ga mora medicinska profesija obsoditi.«
Etični kodeks Ameriškega zdravniškega združenja Ameriško zdravniško združenje (AMA) je leta 2022 nasprotovalo medicinski pomoči pri umiranju. V odgovor na potekajočo razpravo o medicinski pomoči pri umiranju je AMA izdala smernice za podpornike in nasprotnike samomomora z zdravniško pomočjo. Mnenje 5.7 Etičnega kodeks Ameriškega zdravniškega društva pravi, da je »samomor z zdravniško pomočjo v temelju nezdružljiv z zdravnikovo vlogo zdravitelja« in da bi ga bilo »težko ali nemogoče nadzorovati in bi pomenilo resno družbeno tveganje,« vendar prakse izrecno ne prepoveduje. Mnenje 1.1.7 tega kodeksa »tvori premišljeno moralno podlago za tiste, ki podpirajo asistirani samomor,« in trdi, da je zunaj specifičnih situacij, v katerih imajo zdravniki jasne dolžnosti, kot je urgentna oskrba ali spoštovanje državljanskih pravic, »zdravniki lahko ravnajo (ali pa se odrečejo ravnanju) v skladu s tem, kar jim narekuje vest, ne da bi kršili poklicne dolžnosti.«
Verska stališča Religije, ki ga podpirajo Unitarni univerzalizem V skladu s Splošno resolucijo iz leta 1988 »Unitarni univerzalisti zagovarjajo pravico do samostojne odločitve glede umiranja in opustitev civilnih ali kazenskih sankcij za tiste, ki ob ustreznih zaščitnih ukrepih ravnajo v skladu s svojo pravico do smrti«.
Religije, ki mu nasprotujejo Katolištvo Katoliška cerkev ugotavlja, da je treba moralne odločitve v zvezi z življenjem posameznika sprejemati v skladu z lastno vestjo in vero. Katoliška tradicija pravi, da skrb za trpljenje drugega ni zadosten razlog za odločitev, ali je primerno izvesti prostovoljno evtanazijo. Po Katekizmu Katoliške cerkve je »Bog stvarnik in avtor vsega življenja.« Po tem verskem prepričanju je Bog ustvaril človeško življenje, zato Bog sodi, kdaj naj se življenje konča. S perspektive Katoliške cerkve je namerno končanje svojega življenja moralno napačno in v nasprotju s katoliško doktrino. Poleg tega prekinitev življenja osebi in svojcem odvzame čas, ki jim je namenjen v življenju, ter povzroči bolečino in trpljenje za zanamce.
Papež Frančišek je zatrdil, da je smrt zveličaven dogodek in da o njem ne sme odločati nihče razen Boga. Menil je, da obramba življenja pomeni obrambo njegove svetosti. Katoliška cerkev svoje vernike uči, da je evtanazija nesprejemljiva, ker se šteje kot greh, saj je v nasprotju z eno od desetih zapovedi. Peta zapoved pravi »ne ubijaj«. Asistirani samomor nasprotuje dostojanstvu človeškega življenja in spoštovanju do Boga. Katoliška cerkev priporoča, da so terminalno bolni ljudje namesto samomora z medicinsko pomočjo deležni paliativne oskrbe, ki poleg telesne bolečine obravnava tudi duševno in duhovno trpljenje.
Hinduizem V hinduizmu se samomor šteje za resno dejanje v nasprotju s temeljnimi načeli, kot so dharma (krepost), karma (dejanja in njihove posledice) in ahimsa (nenasilje). Čeprav v hinduizmu ni dokočnčega nauka o samomoru in pomoči pri samomoru, lahko prezgodnje končanje življenja ali pomoč pri takem dejanju negativno vpliva na karmo osebe, ki tako umre, kot tudi tiste, ki ji pri tem pomaga. Deepak Sarma, profesor južnoazijskih religij in filozofije na Case Western Reserve University v Clevelandu, pojasnjuje: »Če se izogneš karmi z dejanjem, ki ustavi trpljenje, boš zanj plačal pozneje.« Hinduizem zagovarja načelo »Ahimsa Paramo Dharma«, kar pomeni »Ahimsa (nenasilje) je najvišja oblika dharme (kreposti)". Vendar hindujci ne smejo biti brezbrižni do trpljenja drugih. V mislih, besedah in dejanjih se je treba izogibati nasilju do katerega koli živega bitja. Izvajanje evtanazije bi bilo zato kršitev naukov ahimse.
Judovstvo Čeprav je ohranjanje življenja v judovstvu ena največjih vrednost, se v Bibliji in rabinski literaturi pojavljajo primeri samomora in pomoči pri samomoru. Srednjeveške avtoritete so razpravljale o legitimnosti teh dejanj in v katerih omejenih okoliščinah se lahko uporabijo. V skladu z večino poznejših rabinskih avtoritet in sprejeto normativno prakso v judovstvu samomor in pomoč pri samomoru nista dopustna niti za neozdravljivo bolnega človeka, ki trpi neznosne bolečine.
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni nasprotuje pomoči pri samomoru in evtanaziji in šteje vsakogar, ki je sodeloval pri katerem od teh dejanj, za kršitelja božjih zapovedi. Vendar se cerkev zaveda, da je v zadnjih fazah neozdravljive bolezni morda treba sprejeti težke odločitve. Cerkev navaja, da »ko postane smrt neizogibna, jo je treba obravnavati kot blagoslov in smiseln del večnega obstoja. Člani se ne smejo čutiti obvezani k podaljševanju smrtnega življenja z nerazumnimi sredstvi«.
Islam