Eleonora Kastiljska (angleško Eleanor of Castile, špansko Leonor de Castilla) je bila prva žena angleškega kralja Edvarda I. in s tem kraljica soproga Anglije, * 1241, Burgos, Kastilja, † 28. november 1290, Nottinghamshire, Anglija.

Poreklo Eleonora je bila rojena v Kastilji kot drugi otrok kralja Ferdinanda III. in njegove druge žene Ivane, dedinje francoske grofije Ponthieu. Njen starejši brat Ferdinand je bil rojen leta 1239/1240, mlajši brat Ludvik pa leta 1242/1243. Na prvo obletnico njene smrti leta 1291 se je pojavilo 49 nosilcev sveč, pri čemer je vsaka sveča predstavljala leto njenega življenja, zato se domneva, da je bila rojena leta 1241.

Poroka z angleškim prestolonaslednikom Eleonora se je 1. novembra 1254 v samostanu Las Huelgas blizu Burgosa poročila z angleškim prestolonaslednikom, lordom Edvardom. Ob poroki je njen polbrat Alfonz X. stare kastiljske zahteve do Gaskonje, ki je pripadala angleškim kraljem, prenesel na svojega novega svaka.

Zahteve do Gaskonje so leta 1253 privedle do konflikta med Anglijo in Kastilijo v jugozahodni Franciji. Poroka med kastiljsko princeso in angleškim prestolonaslednikom je bila sklenjena med poznejšimi mirovnimi pogajanji. Konec novembra 1254 sta Eleonora in njen mož odpotovala v Gaskonjo, kjer je Edvard kot guverner vladal do naslednjega poletja. Oktobra 1255 se je par preselil v Anglijo.

Eleonorina vloga v drugi baronski vojni Ko je leta 1258 prišlo do krize med njenim tastom Henrikom III. in opozicijo plemičev, je Eleonora podprla svojega moža, ki se je postavil na stran svojih v Franciji rojenih stricev Lusignanov. Ti strici, ki so jih angleški baroni sovražili zaradi njihovega vpliva in privilegijev, so bili julija 1258 prisiljeni zapustiti Anglijo. Potem ko je aristokratska opozicija prevzela oblast v Angliji, je Eleonora spremljala svojega moža, ki je od leta 1260 do 1263 večino časa preživel v Franciji in Gaskonji. Par se je šele februarja 1263 vrnil v Anglijo z najemniki, ki so jih z Eleonorinimi sredstvi rekrutirali v Ponthieuju za podporo kralju Henriku. Med nemiri leta 1263 in poznejšo odprto vojno baronov proti kralju je Eleonora ostala večinoma na gradu Windsor. Po bitki pri Lewesu junija 1264, v kateri je zmagal vodja aristokratske opozicije Simon de Montfort in prevzel oblast, je ostala v spremstvu odstavljenega kralja Henrika. Njen mož je padel v roke baronov in bil zaprt v več gradovih. Simon de Montfort se je bal, da bo Eleonora ponovno rekrutirala najemnike iz Kastilje ali Francije, zato jo je imel pod nadzorom. Po kraljevi zmagi v bitki pri Eveshamu avgusta 1265, v kateri je bil Simon de Montfort ubit, je Eleonora na račun razlaščenih upornikov pridobila številna posestva. S tem je postavila temelje za lastno zemljiško posest, ki jo je kasneje znatno razširila.

Križarski pohod v Palestino thumb|Eleonora izsesa strup iz moževe rane; zgodovinska upodobitev iz leta 1868 Avgusta 1270 je se je Eleonora skupaj z možem odpravila na njegov križarski pohod v Sveto deželo. Tam je Edvarda junija 1272 ranil morilec z zastrupljenim bodalom. Rešil ga je kirurg, ki mu je iz roke izrezal zastrupljeno tkivo. Legenda pravi, da je Eleonora izsesala strup iz rane, vendar je o tem šele po njeni smrti poročal nek italijanski dominikanec. Njegovo poročilo je bilo v Angliji prvič objavljeno leta 1586. Sodobni kronist križarske vojne je poročal, da so morali pretreseno Eleonoro pred operacijo odpeljati stran od moževe postelje.

Kraljica soproga Anglije Medtem ko sta bila Eleonora in Edvard še v Palestini, je kralj Henrik III. novembra 1272 umrl. Njegov naslednik je postal Edvard. Zakonca sta na poti domov najprej obiskala Francijo in Gaskonjo in se šele avgusta 1274 vrnila v Anglijo. 19. avgusta sta bila kronana v Westminstrski opatiji.

Eleonora je začela leta 1275 s kraljevo podporo širiti svoje zemljiške posesti na posesti, zastavljene kot varščina za dolgove številnih vitezov in baronov judovskim oderuhom in njej sami. Od leta 1281 je posesti širila tudi z neposrednim nakupom zadolženih nepremičnin. Njena lakota po zemlji in oderuške obresti, ki jih je zahtevala, so kmalu postale razvpite in predmet številnih govoric in satiričnih verzov. Leta 1283 jo je nadškof Pecham opozoril, da bi njena dejanja lahko povzročila škandal. Leta 1286 jo je opozoril na javno ogorčenje zaradi njenega pohlepa in govoric, ki so krožile o njej. Ob smrti je imela od svojih zemljiških posesti dohodek več kot 2500 funtov letno, kar je bilo za angleško kraljico dotlej nezaslišano. Kralj je imel po njeni smrti obtožbe proti njej za lažne, dokler ni odkril, kako neusmiljeni so bili Eleonorini uradniki do njenih najemnikov in dolžnikov in kako brezvestna je bila sama do svojih nasprotnikov.

Čeprav je bila poroka za prestolonaslednika diplomatsko ugodna, že od samega začetka ni bila priljubljena, saj so se širili strahovi, da bodo, podobno kot Edvardova mati Eleonora Provansalska in polbratje kralja Henrika III. iz rodu Lusignanov, s kastiljsko princeso v Anglijo prišli tudi številni tuji sorodniki in izbranci. Eleonora je dejansko za več svojih sorodnikov uredila poroke z angleškimi partnerji, vendar je to počela tako diskretno, da ni izzvala odprtih kritik. V nasprotju s tem je njena naklonjenost kastiljskim trgovcem med trgovci v Southamptonu povzročila zamere.

Kraljica sama je veljala za zelo kulturno. Podpirala je angleške pesnike in nastajajoče univerze. Ustanovila je več podružnic dominikanskega reda, kar je skupaj z njenimi poslovnimi odnosi z judovskimi oderuhi vodilo do vse večje sovražnosti angleških škofov in meniških redov. Mož jo je spoštoval, vendar ji ni dovolil, da bi se neposredno vmešavala v politiko. Zaradi številnih vojn je bil Edvard globoko zadolžen in je od nje izsilil del njenega bogastva. Njenih poskusov izboljšanja odnosov med rodno Kastiljo in Anglijo njen brat Alfonz X. ni ustrezno podprl. Po materini smrti leta 1279 je podedovala Ponthieu v Franciji, ki ga je upravljala prek predstavnikov. Njen politični vpliv je bil na splošno nepomemben.

Ko sta leta 1287 z možem ponovno obiskala Gaskonjo, je zbolela za vročico, ki je domnevno povzročila njeno smrt tri leta pozneje. Umrla je v hiši Richarda de Westona v Harbyju v Nottinghamshiru.John Carmi Parsons. Eleanor of Castile, 1997, str. 58 Njeno truplo so balzamirali in nato prepeljali v Westminstersko opatijo, kjer so ga 17. decembra na razkošnem pogrebu pokopali. Njene notranje organe so pokopali v Lincolnski stolnici, srce pa v dominikanski cerkvi v Londonu. Njen bronasti nagrobnik, ki ga je izdelal William Torel, je shranjen v Westminstrski opatiji.

Zapuščina Edvard je dal ob poti pogrebne procesije iz Lincolna v Westminster postaviti dvanajst monumentalnih visokih križev, imenovanih Eleonorini križi. Od teh so ohranjeni križi v Geddingtonu, Hardingstonu in Walthamu.

Eleanora je bila kontroverzna oseba in zaradi svojega porekla, pridobivanja zemlje, oderuških obresti in celo dobrega odnosa z možem nepriljubljena med velikimi deli prebivalstva. V kroniki Historia Anglicana, napisani več kot 100 let po njeni smrti, jo je Thomas Walsingham prikazal kot pozitivno osebo. To je prispevalo k temu, da je bila nekaj stoletij po smrti bolj spoštovana kot v času njenega življenja.

Sklic

Viri

John Carmi Parsons: Eleanor of Castile. Palgrave, 1997, ISBN 0-312-17297-4. Carsten Dilba: Memoria Reginae – Das Memorialprogramm für Eleonore von Kastilien. Olms, 2009, ISBN 978-3-487-13943-2. John Carmi Parsons. Eleanor (1241–1290). ID 8619.

Kategorija:Rojeni leta 1241 Kategorija:Umrli leta 1290 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju Kategorija:Veterani križarskih vojn Kategorija:Angleške kraljice soproge