V zgodovini Mehike se La Reforma (iz španščine: 'Reforma') ali reformni zakoni nanašajo na ključni sklop zakonov, vključno z novo ustavo, ki so bili sprejeti v Drugi zvezni republiki Mehiki v 1850-ih, potem ko je načrt Ayutla strmoglavil diktaturo Santa Anne. Namenjeni so bili modernizacijskim ukrepom: socialnim, političnim in ekonomskim, katerih cilj je bil spodkopati tradicionalno moč katoliške cerkve in vojske. Reforme so si prizadevale za ločitev cerkve od države, enakost pred zakonom in gospodarski razvoj. Ti protiklerikalni zakoni so bili sprejeti v Drugi mehiški republiki med letoma 1855 in 1863, med vladami Juana Álvareza, Ignacia Comonforta in Benita Juáreza. Zakoni so tudi omejevali možnost katoliške cerkve in avtohtonih skupnosti, da bi skupno posedovale zemljo. Liberalna vlada si je prizadevala za prihodke od odvzema cerkvenega premoženja, s katerimi bi lahko financirala državljansko vojno proti mehiškim konservativcem ter razširila lastništvo nepremičnin v Mehiki in spodbudila zasebno podjetništvo. Več zakonov je ustavodajni kongres, ki je leta 1857 sestavil liberalno ustavo, povzdignil v ustavni status. Čeprav so zakoni imeli velik vpliv na katoliško cerkev v Mehiki, liberalni zagovorniki niso nasprotovali cerkvi kot duhovni instituciji, temveč so si prizadevali za sekularno državo in družbo, v kateri ne bi prevladovala religija.Brian Hamnett, "Reform Laws" in Encyclopedia of Mexico, vol. 2, pp. 1239-1241. Chicago: Fitzroy Dearborn 1997.

Juárezov zakon je zmanjšal moč vojaških in cerkvenih sodišč. Lerdov zakon je prisilil, da so se zemljišča v kolektivni lasti prodajala individualnim lastnikom. Njegov cilj je bil ustvariti dinamičen trg nepremičnin, ustvariti razred kmetov, ki so lastniki lastne zemlje, in povečati prihodke za državo. Namen ukrepa je bil odvzeti cerkvi večino njenega premoženja in prekiniti kolektivno lastništvo zemlje avtohtonih skupnosti.

Oba zakona sta bila kasneje vključena v ustavo iz leta 1857, ki je vsebovala tudi številne druge liberalne reformne ukrepe. Objavljena je bila februarja istega leta in naj bi začela veljati septembra. Ustava je mehiškim državam podelila precejšnjo moč, kongresu pa je dala moč nad predsednikom. Konservativci so se uprli delom ustave, za katere so menili, da kršijo pravice cerkve, polemika pa se je še bolj zaostrila, ko je vlada odredila, da morajo vsi javni uslužbenci priseči, da bodo spoštovali novo ustavo, ki je katoliškim javnim uslužbencem prepustila možnost, da obdržijo službo ali pa so izobčeni.

Decembra se je del vojske pod poveljstvom Félixa Zuloage uprl v skladu s Tacubayevim načrtom. Polemika, ki je divjala vse leto, je prepričala predsednika Ignacia Comonforta, da je sprejel načrt, kar je pomenilo samoupor, ki ga je priznal za predsednika in povečal njegova izvršilna pooblastila, saj je verjel, da lahko doseže kompromis med radikalnimi liberalci in konservativci. Ko to ni uspelo in je država začela dreti v državljansko vojno, je odstopil, ustavna linija nasledstva pa je predsedstvo predala Benitu Juárezu, predsedniku vrhovnega sodišča. Izbruhnila je triletna vojna za reformo med liberalno vlado pod Benitom Juárezom in konservativno vlado pod Zuloago in drugimi. Med vojno je Juárez v zveznih državah pod svojim nadzorom popolnoma nacionaliziral večino cerkvenih nepremičnin. Vojna je divjala do decembra 1860, ko so liberalci zmagali.

Skoraj takoj po koncu vojne je Napoleon III. izkoristil Juárezovo začasno ustavitev tujih dolgov kot izgovor za invazijo na Mehiko leta 1862 in poiskal lokalno pomoč pri ustanovitvi odvisne države. Konservativni generali in državniki, ki so to videli kot priložnost za razveljavitev reforme, so se pridružili Francozom in povabili habsburškega nadvojvodo Maksimilijana, da postane mehiški cesar. Cesar Maksimilijan I. Mehiški pa se je izkazal za ideološko liberalca in je dejansko ratificiral reformne zakone. Kljub temu se je vlada Benita Juáreza uprla in se z materialno in finančno pomočjo Združenih držav borila proti francoskim in mehiškim imperialnim silam. Francozi so se umaknili, kar je leta 1867 privedlo do propada monarhije. Liberalci so dosegli odločilno zmago in ustava iz leta 1857 je ostala v veljavi ves čas diktature Porfiria Diaza, dokler ga ni strmoglavila mehiška revolucija, ko je ustavo nadomestila ustava iz leta 1917, ki velja še danes.

Ozadje Vrste vladnih reform, ki so kasneje zaznamovale La Reformo, so bile prvič izvedene pod liberalnim predsedovanjem Valentína Gómeza Faríasa, ki je oblast prevzel aprila 1833. Med širšim programom gospodarskih in socialnih reform je vlada zaprla cerkvene šole, si prisvojila pravico do duhovniških imenovanj v cerkvi in ​​zaprla samostane. To je bil čas velikega protiklerikalnega vznemirjanja, ki so ga vodili možje, kot sta Lorenzo de Zavala in Jose Luis Mora. Ukrep o prevzemu patronata oziroma pravice do imenovanj v katoliško cerkev je bil dejansko sprejet kljub nasprotovanju Gómeza Faríasa. Nasprotovanje protiklerikalnim ukrepom Gomeza Fariasa in njegovi širši politiki je povzročilo vrsto uporov, ki so dosegli vrhunec s pridružitvijo upornikom njegovega lastnega podpredsednika Santa Anne, nakar je aprila 1835 Valentin Gomez Farias padel z oblasti z vojaškim udarom, tako kot mnogi njegovi predhodniki v burni dobi prve republike. Vprašanje nacionalizacije cerkvene lastnine je zato ostalo večinoma nerešeno do La Reforme.

1. marca 1854 je bil proti diktaturi Antonia Lopeza de Santa Anne razglašen načrt Ayutla, ki ga je obtožil prodaje doline Mesilla Združenim državam Amerike, nakupa Gadsdena; delovanja kot represivnega diktatorja in odprave demokratičnih institucij.Robert J. Knowlton, "Plan of Ayala", vol. 4, p. 420, Encyclopedia of Latin American History and Culture. New York: Charles Scribner's Sons 1996. Revolucijo so vodili polkovnik Florencio Villarreal, Juan Alvarez in Ignacio Comonfort, ki se je razširila na številne dele države in oktobra 1855 dosegla uspeh. Juan Alvarez je začasno prevzel predsedniški mandat, ki je nato sklical kongres. Pomemben vidik Juana Alvareza je bil sprejem mladih liberalcev v njegov kabinet, zaradi česar je bil tako pomemben za zgodovino Mehike, možje Melchorja Ocampa, Benita Juareza, Guillerma Prieta in Ignacia Comonforta pa so imeli možnost aktivnega političnega sodelovanja. V svoji administraciji se je Alvarez zavezal sprejemanju zakonov, ki državo ohranjajo pod ideali liberalizma, kot sta zakon Juárez in določba Melchorja Ocampa, ki je duhovščini odvzela volilno pravico. Juan Alvarez je decembra 1855 odstopil zaradi osebnih razlogov in prepustil Ignacia Comonforta kot odgovornega za predsedovanje državi.

Sklici

Viri

Kategorija:Zgodovina Mehike