Karl Culmann (tudi Carl), nemški gradbeni inženir, * 10. julij 1821, Bad Bergzabern, Renski palatinat (Porenje - Pfalška), † 9. december 1881, Zürich, Švica.
Zgodnje življenje in študij Rodil se je v Bad Bergzabernu v Renskem palatinatu, zgodovinski regiji današnje nemške zvezne dežele Porenje - Pfalška, očetu duhovniku v Speyerju. Mati je bila iz Freckenfelda in je bila hčerka lokalnega politika Heinricha Boella. Njegov stric je bil znan nemški pravnik August Ferdinand Culmann.
Culmannovo zanimanje za matematiko in inženirstvo se je pokazalo v letih 1835–36 med obiskom pri stricu Friedrichu Jakobu Culmannu (1747–1849), ki je bil profesor na topniški šoli v Metzu. Oče je Culmanna poučeval doma, nato pa je bil vpisan na vojaško inženirsko šolo v Metzu, da bi se pripravil na šolanje na École polytechnique. Po prebolenem tifusu in dolgem okrevanju se je v letih 1838–1841 šolal na Politehniški šoli Karlsruhe.
Delo Inženirsko delo Leta 1841 se je kot pomočnik, nato kot inženir pripravnik pridružil Bavarskemu gradbenemu zavodu na področju snovanja železniških mostov. Pod vodstvom tedanjega tehničnega direktorja Friedricha Augusta Paulija je Culmann načrtoval in nadzoroval gradnjo ludwiške železnice sever–jug, ki preči gorovje Fichtelgebirge. Na progi so bili številni strmejši klanci, Culmann pa je progo sprva načrtoval za angleške lokomotive, kasneje pa še za ameriške, ki so lahko premagovale večje naklone in ostrejše zavoje.
Leta 1847 je z nadaljevanjem matematičnega študija, še posebej pod vodstvom L. C. Schnürleina, prišel v München, da bi si izpolnil znanje angleščine za študijsko potovanje po Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike, ki ga je financiral njegov mecen Pauli. Med leti 1849 in 1851 je na študijskem potovanju preučeval rešetkaste mostove in razvijal nove analitične metode za izvajanje teh študij. O potovanju in izsledkih analiz je objavil dve deli, o njem pa je pisal tudi ameriški gradbeni inženir Charles Ellet.
Univerzitetno delo Leta 1855 je po posredovanju inženirja Maxa Eytha postal predstojnik katedre za inženirske znanosti na Švicarskemu državnemu inštitutu tehnologij v Zürichu, kjer je ostal do smrti. Od leta 1860 je predaval o grafični statiki. Leta 1868 je prejel švicarsko državljanstvo. Leta 1880 je prejel doktorski naziv.
Po navdihu Jeana-Victorja Ponceleta je bil Culmann pionir grafičnih metod v statiki, ki jih je leta 1865 povzel v njegovi knjigi Die graphische Statik (), kjer obravnava izračune sil v jeklenih strukturah, ostrešjih in mostovih ter nekatere probleme mehanike tal. Culmann je pri svojem delu sledil sloganu, da so skice jezik inženirjev. Njegove grafične metode so bile hitro uvedene v pouk tudi na ostalih tehniških fakultetah in gimnazijah.
Po njemu sta poimenovana Culmannov postopek, ki omogoča izračun sil v pol-lesenih konstrukcijah in Culmannova premica, ki je v legopisu sil nosilka rezultante sistema štirih sil. V mehaniki tal je po njemu poimenovana grafična metoda za določanje pritiska zemljine na podporne zidove. Vodil je tudi neuspešen program, s katerim je poskusil dokazati statiko s pomočjo projekcijske geometrije.
Po navedbah gradbenega zgodovinarja Karla-Eugena Kurrerja je Culmann poleg Christiana Otta Mohra najpomembnejši nemški statik 19. stoletja. Culmann je s svojimi analitičnimi deli zaznamoval več inženirjev, med drugimi Mauricea Koechlina, Otta Mohra in Luigija Cremona.
Smrt in spomin Culmann je umrl 9. decembra 1881 v Zürichu zaradi pljučnice. Pokopan je na pokopališču Sihlfeld.
20. oktobra 1884 so na območju današnjega ETH Zurich otvorili Culmannov doprsni kip avtorja Alfreda Friedricha Bluntschlija ter z 8000 franki ustanovili finančni sklad, namenjen financiranju raziskav v statiki.
Bibliografija
Sklici
Viri
Kategorija:Nemški inženirji gradbeništva Kategorija:Nemški univerzitetni učitelji