Bistrica pri Rušah (včasih Bistrica pri Fali) je bila gručasto naselje v dolini reke Drave, vzhodno od Ruš, ob nekdanji cesti Ruše–Maribor. Ležala je na levem bregu potoka Bistrice, ki izvira pod cerkvijo Sv. Areha inn se izliva v Dravo. Kraj se je razprostiral na nadmorski višini med 280 in 300 metri, središče naselja pa je bilo na približno 289 metrih nadmorske višine.
Vas je imela strnjeno jedro ob glavni cesti, ki je potekala med železniško progo na severu in obronki Pohorja na jugu. Nad naseljem se je dvigal Majolov hrib (360 m), od koder je vodila cesta proti Logu, Vrhovemu Dolu in Pečkam. Ob glavni cesti sta stali dve kapelici, posvečeni Materi Božji in sv. Arehu, ki sta krajevnemu prostoru dajali značilen duhovni in kulturni pečat.
Potok Bistrica je v preteklosti ločeval Bistrico pri Rušah in Bistrico pri Limbušu, dokler se naselji nista leta 1992 združili v skupno naselje Bistrica ob Dravi, ki je kasneje pripadlo občini Limbuš. Kraj je bil oddaljen približno 3–4 km od Ruš, 7–9 km od Maribora, 3 km od Limbuša in 0,5 km od železniške postaje Bistrica ob Dravi.
Po drugi svetovni vojni se je naselje hitro širilo. Zgradili so številne nove stanovanjske hiše v smeri proti Rušam, manjši novejši del pa je nastal tudi pri Črnovškovemu križu. V ravninskem delu se je raztezalo rodovitno polje, ki se je zaradi urbanizacije in nove gradnje sčasoma precej zmanjšalo. Glavni kmetijski pridelki so bili koruza in krompir, v manjšem obsegu tudi hmelj. Severni, bolj prodnat del ravnine je prehajal v travniške površine, ki so se proti Dravi nadaljevale v gozdni pas Dóbravo.
Polja ob potoku so bila nekoč namakana s pomočjo izgonov oziroma zgonov, lesenih izpustov iz Bistrice, ki so omogočali razporeditev vode po njivah, vendar so jih pozneje opustili. Ob potoku so delovali mlini in žage, ki so sčasoma prenehali obratovati. Po letu 1955 je bil kraj priključen na vodovod s Pečk, čeprav so nekateri domačini še ohranili stare vodnjake.
Bistrica pri Rušah je bila tesno povezana z Bistrico pri Limbušu. Delili sta si gasilski dom in kulturni dom, kar je krepilo občutek skupnosti. Večina prebivalcev je bila zaposlena v tovarni kovinske opreme, pa tudi v industrijskih obratih v Rušah in Limbušu. Ob reki Dravi se je razvil gostinsko-rekreacijski del naselja, ki je privabljal prebivalce bližnjih krajev in pohodnike z obronkov Pohorja.
Zgodovina Na območju današnje Bistrice pri Rušah je stalo predzgodovinsko gradišče, ki po obliki spominja na tisto na Posteli, vendar do danes ni bilo raziskano. Že v srednjem veku je kraj ležal ob pomembni trgovski poti med Štajersko in Koroško. V tistem času je tu delovala mitnica, ki so jo po letu 1147 prestavili na Muto, s čimer je naselje izgubilo del svojega prometnega pomena.
Bistrica pri Rušah se v pisnih virih prvič omenja leta 1160, ko je bila v lasti benediktinskega samostana svetega Pavla. Do leta 1907 je nosila ime Bistrica pri Fali, kar priča o tesni povezanosti s Falo, takrat pomembnim gospodarskim in prometnim središčem v dolini Drave.
Prebivalstvo 1869–1992 Do leta 1907 je nosila ime Bistrica pri Fali, zato se v popisih do 1910 pojavlja z imenom Feistritz bei Faal. +Prebivalstvo 1869–1991leto186918801890190019101931194819531961197119801991Št. prebivalcev140152151173174251252292293333300325Št. hiš2124232526
Viri in literatura
Kategorija:Bistrica ob Dravi Kategorija:Nekdanja naselja v Sloveniji Kategorija:Ukinitve leta 1992