Navara ( ; ), uradno Statutarna skupnost Navara, ( ; ) je celinska fuero avtonomna skupnost in provinca v severni Španiji, ki meji na baskovsko avtonomno skupnost La Rioja in Aragonija v Španiji ter Novo Akvitanijo v Franciji. Glavno mesto je Pamplona (). Današnja skupnost predstavlja večino ozemlja srednjeveške kraljevine Navarra, dolgoletnega pirenejskega kraljestva, ki je zasedalo ozemlja na obeh straneh zahodnih Pirenejev, njegov najsevernejši del, Spodnja Navara, pa je v jugozahodnem kotu Francije.
Navara leži v prehodnem območju med zeleno kantabrijsko obalo in polsušnimi notranjimi območji, zato se njene pokrajine po regiji zelo razlikujejo. Zaradi prehodnega območja je podnebje zelo spremenljivo, poletja so mešanica hladnejših obdobij in vročinskih valov, zime pa so za to zemljepisno širino mile. Baskovski nacionalisti menijo, da je Navara ena od zgodovinskih baskovskih provinc: njene baskovske značilnosti so opazne na severu, na južnem obrobju pa praktično odsotne. Najbolj znan dogodek v Navari je letni festival San Fermín, ki poteka julija v Pamploni. Kljub temu so navarski nacionalisti drugega mnenja, da je Navara poseben narod, ki ni španski, niti baskovski.
Toponimija Prva dokumentirana uporaba imena, ki spominja na Navarra, Nafarroa ali Naparroa, je sklicevanje na navarros v Eginhardovi kroniki iz začetka 9. stoletja, ki opisuje podvige svetega rimskega cesarja Karla Velikega in njegov vdor na reko Ebro.Bernardo Estornés Lasa's Spanish article on Navarra in the Auñamendi Entziklopedia (click on "NAVARRA – NAFARROA (NOMBRE Y EMBLEMAS)") Ime nabarros se pojavlja tudi v drugih kraljevih frankovskih analih. Obstajata dve predlagani etimologiji za ime. Baskovsko nabar (sklanjana absolutna ednina nabarra): 'rjavkast', 'večbarven' (tj. v nasprotju z zelenimi goratimi deželami severno od prvotne grofije Navara). Baskovsko naba (ali špansko nava): 'dolina', 'ravnina' + baskovsko herri ('ljudje', 'dežela'). Jezikoslovec Joan Coromines meni, da je naba jezikovno del širšega vaskonskega ali akvitanskega jezikovnega substrata in ne baskovščine kot take.
Uradno ime v baskovščini je Nafarroa, pogosto pa se pojavlja tudi oblika Nafarroa Garaia ('Zgornja Navarra'), včasih zaradi iredentističnih razlogov, večinoma pa za razlikovanje province od sosednje Spodnje Navarre.
Zgodovina
Antika Pred in med Rimskim cesarstvom so Vaskoni naseljevali južna pobočja Pirenejev, vključno z območjem, ki je sčasoma postalo Navarra. Na goratem severu so se Vaskoni izognili obsežni rimski naselbini, razen nekaterih obalnih območij – na primer Oiasso (v današnji Gipuzkoi) – in bolj ravnih območij na jugu, Calagurris (v današnji La Rioji), ki so bila primerna za obsežno rimsko kmetijstvo – vinograde, oljke in pridelke pšenice. Ni dokazov o bitkah ali splošnem sovraštvu med Rimljani in Baski, saj so imeli iste sovražnike.
Kraljevina Navarra
Niti Vizigoti niti Franki si območja niso nikoli popolnoma podjarmili. Vaskoni (ki so kasneje postali Baski) so do 7. stoletja našega štetja asimilirali sosednja plemena, kot so Suessetani z območja, znanega danes kot Aragonija, ter Karistiji, Varduli in Avtrigoni, verjetno keltskega izvora, ki so naseljevali območje današnje Baskije. Vaskoni so leta 778 v bitki pri prelazu Roncevaux premagali frankovsko vojsko.
Po bitki pri prelazu Roncevaux (824) je bil baskovski poglavar Iñigo Arista izvoljen za kralja Pamplone, ki ga je podpiral muladi Banu Qasi iz Tudela, s čimer je bilo ustanovljeno baskovsko kraljestvo, ki se je kasneje imenovalo Navarra., p. 140-141. To kraljestvo je doseglo svoj vrhunec med vladavino Sanča III., ki je obsegalo večino krščanskih kraljestev južno od Pirenejev in celo kratkotrajno oblast nad Gaskonjo (v začetku 11. stoletja).
Ko je Sančo III. umrl leta 1035, je bilo kraljestvo razdeljeno med njegovima sinovoma. Nikoli si ni povsem povrnila politične moči, medtem ko se je njen trgovski pomen povečeval, ko so trgovci in romarji (Franki) prihajali v kraljestvo po Jakobovi poti. Leta 1200 je Navara izgubila ključna zahodna baskovska okrožja proti Alfonzu VIII. Kastiljskemu, kraljestvo pa je ostalo brez izhoda na morje. Navara je nato z majhno, a simbolično silo 200 vitezov prispevala k odločilni bitki pri Las Navas de Tolosa leta 1212 proti Almohadom.
Domača linija kraljev se je končala leta 1234; njihovi dediči so se poročili s francoskimi dinastijami. Vendar so Navarci ohranili večino svojih močnih zakonov in institucij. Smrt kraljice Blanke I. (1441) je začela obdobje državljanske vojne med konfederacijama Beaumont in Agramont, s posredovanjem kastiljsko-aragonske rodbine Trastámara v notranje zadeve Navare. Leta 1512 so Navaro napadle čete Ferdinanda Katoliškega,, pp. 30 – 32 kraljica Katarina in kralj Ivan III. Navarski sta se umaknila severno od Pirenejev in ustanovila kraljestvo Navara-Béarn, ki ga je leta 1555 vodila kraljica Ivana III. Navarska.
Južno od Pirenejev je bila Navara leta 1515 priključena Kastiljski kroni, vendar je ohranila ločen dvoumen status in majavo ravnovesje do leta 1610 – kralj Henrik IV. Francoski je bil pripravljen na pohod čez špansko Navaro. Ustanovljena je bila poverjeništvo (Diputación) in kraljestvu je uspelo ohraniti samoupravo. Napetosti s špansko vlado so dosegle vrhunec leta 1794, ko je španski premier Manuel Godoy poskušal v celoti zatreti navarsko in baskovsko samoupravo, konec prve karlistične vojne (1839–1841) pa je dokončno končal kraljestvo in njegovo samoupravo (fueros).
Provinca Španija
Izguba avtonomije Po konvenciji v Bergari leta 1839 je bila leta 1839 sprejeta okrnjena različica avtonomije (fueros). Vendar pa je Zakon o spremembi Fuerosa iz leta 1841 (kasneje imenovan 'kompromisni zakon', Ley Paccionada) dokončno spremenil kraljestvo v provinco, potem ko je španska vlada dosegla kompromis z uradniki pokrajinskega sveta Navare. Preselitev carine iz reke Ebro v Pireneje leta 1841 je povzročila propad običajne navarske trgovine čez Pireneje in porast tihotapljenja.
Sredi nestabilnosti v Španiji so karlisti prevzeli oblast v Navari in preostalih baskovskih provincah. Dejanska baskovska država je bila ustanovljena med tretjo karlistično vojno z Estello kot glavnim mestom (1872–1876), vendar sta ponovna vzpostavitev položaja kralja Alfonza XII. na španskem prestolu in protinapad povzročila poraz karlistov. Konec tretje karlistične vojne je prinesel nov val španske centralizacije, ki je neposredno prizadela Navaro.
V letih 1893–1894 je v Pamploni potekal ljudski upor Gamazadov proti odločitvam madridske vlade, ki so kršile določbe listine iz leta 1841. Razen majhne frakcije (tako imenovanih Alfonsinov) so se vse stranke v Navari strinjale o potrebi po novem političnem okviru, ki bi temeljil na samoupravi znotraj Laurak Bat, baskovskih okrožij v Španiji. Med njimi so izstopali karlisti, ki so politično prevladovali v provinci in so zamerili vse večjemu številu odločitev in zakonov, ki jih je sprejel Madrid, ter levičarskim vplivom. Za razliko od Biskaje ali Gipuzkoe Navara v tem obdobju ni razvila proizvodnje, saj je ostala predvsem podeželsko gospodarstvo.
Republika in vojaški upor Leta 1932 ločen zakon Baskije ni uspel sprejet zaradi nesoglasij o osrednji vlogi katolicizma, zato je v času Druge španske republike (1931–1939) prišlo do politične radikalizacije, ki je razdelila levičarske in desničarske sile. Oktobra 1933 so tisoči delavcev brez zemlje zasedli posesti bogatih posestnikov, zaradi česar so slednji željni maščevanja. Na vidno mesto so prišli najbolj reakcionarni in klerikalni karlisti, ideologi, kot je bil Víctor Pradera in dogovor z generalom Molo je tlakoval pot španskemu nacionalističnemu uporu v Pamploni (18. julija 1936).
Zmagoslavnemu vojaškemu uporu je sledila teroristična kampanja v zaledju proti posameznikom na črnem seznamu, ki so veljali za progresivne ("rdeče"), blago republikanske ali preprosto neprimerne.Preston, P. 2013, p. 179-181 Čistka je še posebej prizadela južno Navaro ob bregovih reke Ebro in se je zanašala na aktivno sokrivdo duhovščine, ki je sprejela fašistični pozdrav in se celo vpletla v morilske dejavnosti. Umor je zahteval najmanj 2857 smrtnih žrtev, nadaljnjih 305 pa jih je umrlo v zaporih (slabo ravnanje, podhranjenost).Preston, P. 2013, p. 183
Mrtve so pokopali v množičnih grobiščih ali pa jih odvrgli v brezna, ki so se vrstila na osrednjih hribovitih območjih (Urbasa itd.). V manjši meri so preganjali tudi baskovske nacionaliste, npr. Fortunato Aguirre, baskovski nacionalist in župan Estelle (in soustanovitelj nogometnega kluba Osasuna), je bil usmrčen septembra 1936. Za preživele je sledilo ponižanje in molk. Pamplona je postala izhodišče upornikov proti republiki med vojno na severu.
Povojna scena Kot nagrado za podporo v španski državljanski vojni (Navara se je večinoma postavila na stran vojaške vstaje) je Francisco Franco dovolil Navari, tako kot Álavi, da je med svojo diktaturo ohranila številne pravice, ki spominjajo na starodavne navarske svoboščine. Mračna povojna leta so pretresali pomanjkanje, lakota in tihotapljenje, gospodarstvo pa se je zanašalo na kmetijstvo (pšenica, vinogradi, oljke, ječmen) in negativno migracijsko bilanco. Zmagovalci so se združili okoli dveh glavnih frakcij, karlistov in falangistov, medtem ko je totalitarno ultrakatoliško okolje ponudilo plodna tla za drugo versko skupino, Opus Dei, da je ustanovila svojo Univerzo v Navari (1952), ki je v Pamploni postajala vse bolj vplivna.
Prihod družbe potrošnje in začetna gospodarska liberalizacija sta v zgodnjih 1960-ih prinesla tudi ustanovitev tovarn in delavnic (proizvodnja avtomobilov in dodatkov itd.), zlasti okoli preraslega kapitala. Sledili so delavski in politični nemiri.
Napetosti med špansko tranzicijo
Uradniki in osebnosti z dobrimi povezavami z navarsko regionalno vlado so se pridružili stranki UCD Adolfa Suáreza, ki se je kasneje razdelila v stranko UPN pod vodstvom Jesúsa Aizpúna Tuera (1979), saj so zavrnili pridružitev demokratičnemu ustavnemu procesu, ker so navarske listine (ali fueros) ostale v veljavi. Prav tako so zavrnili pridružitev baskovskemu procesu za avtonomno skupnost, kjer so imele večino nedavno legalizirane baskovske nacionalistične in levičarske stranke.
Nadaljevanje institucionalnega okvira, podedovanega od diktature, in njegovo prilagoditev španski demokraciji je bilo zagotovljeno z izboljšavo (Amejoramiento), rešitvijo, ki je veljala izključno za Navaro in je veljala za 'nadgradnjo' njenega nekdanjega statusa, izdane na podlagi (ostankov) listin. V treh letih so španski socialisti v Navari spremenili svoje stališče, izstopili iz baskovskega procesa in se pridružili ureditvi, sprejeti za Navaro (Listina skupnosti Navarra, 1982). Reforma ni bila potrjena z referendumom, kot so zahtevale baskovske nacionalistične in manjšinske levičarske sile.
Institucije in status Po koncu Francove diktature je Navara postala ena od 17 avtonomnih skupnosti v Španiji. Obredi, izobraževanje in socialne storitve v skupnosti, skupaj s stanovanjsko politiko, urbanističnim razvojem in politiko varstva okolja, so v pristojnosti političnih institucij Navare. Tako kot v preostalih skupnostih ima tudi Navara parlament, ki se voli vsaka štiri leta, večina v tem parlamentu pa določi predsednika skupnosti, ki je odgovoren za vlado Navarre. Za razliko od večine drugih avtonomnih skupnosti Španije (vendar tako kot baskovska avtonomna skupnost) ima Navarra skoraj vso odgovornost za pobiranje in upravljanje davkov, ki morajo slediti splošnim smernicam, ki jih je določila španska vlada, vendar lahko vsebujejo nekaj manjših razlik.